Praznina. Temna belina izza okna, v katere neprosoju se razločijo nejasni, strašljivi obrisi. Kot da si nahajan sredi absolutno ničesar. Zaplata zlovešče črnikastega neba, ki se ti reži s senco mesenega škrlata, žreč te in prežvekajoč pri paraliziranem živem telesu. Groza pometa s tvojimi nepokretnimi okončinami. A kaj je ta grozljivost v primerjavi s pošastno izsušenostjo pod kožo, za očmi, v kljuvani lobanji. Ko se misliš skriti na toplo in varno, se utelesiš na najnedomačnejšem in neizbežno prepoznanje vzmravljinči, preplavi in raztrga. Ni izhoda. Ne tukaj ali tam, kot bi bila samo lociranost neprava. Ne. Izhoda ni sploh.