Izmed oblakov sonce zdaj zasije,

in mavrica na bledo Bogomilo

lepote svoje čisti svit izlije,

nebeški zor obda obličje milo;

jok, ki v oči mu sili, komej skrije,

de ni nebo nad njim se odklenilo,

de je na sveti, komej si verjame,

tak Črtomíra ta pogled prevzame.