Obljubili smo še blago kontekstualizacijo. Takole gre: genocid v Gazi, ki ga izvajajo izraelski sionistični fašisti, traja že sedem mesecev. Ne bomo neposredno vzporejali situacij, četudi žrtve in njihova pisanja niso brez stičnih točk: videli smo posnetke, kjer so zdravstveni delavci v bolnišnicah, preden so jih pobile ameriško-britansko-nemško sponzorirane bombe, na table pisali poslovilna sporočila, na moč podobna tistim naših talcev. Ne pozabite nas. Je pa tu še nekaj točk, ki jih bomo samo na kratko povezali. Nemčija. Glavna evropska sponzorica in podpornica genocida, s katero delimo politično skupnost. Kjer je protisionizem kriminaliziran. In kjer prav zdajle, šetega maja dva tisoč štiriindvajset, poteka delitev Judov na dobre sioniste in – antisemite. Švaba Judu antisemit. Kaj takega se še Dolfetu ni sanjalo. Kakorkoli že: kot Slovenci in prebivalci Slovenije, kot najmanjša slovanska nacija, nad katero je Nemčija genocid izvajala pred osemdeset leti – pa ponovimo še to: ni jih večjih humanistov od Švabov, od izvajalcev do podpornikov, kakšen napredek! -, imamo dolžnost, da jim kot njihove nekdanje žrtve, v imenu katerih zdaj omogočajo besno pobijanje, jasno predočimo, kaj pravzaprav počnejo. Kako v dno najgloblje pizde materine so perverzni s svojo neomajno podporo Izraelu, da v imenu holokavsta podpirajo nov genocid.

*

Draga mama!

Še en listič Ti pišem. Album s slikami ohrani za spomin. Mama ne jokaj kajti jaz sem pripravljen na smrt. Ko boš dobila to pismo bova jaz in Pepo že pri očetu. Tudi on je pripravljen na smrt. Torej ne jokaj! Pozdravi vse domače in Želetove, Nedohove in Žanija, in druge in reči jim, naj me ohranijo v dobrem spominu. Torej ne obupaj!

Te pozdravlja Miha in Anko

in Pepi

Kolšek Pepo

Njuna mati Neža je umrla decembra 1942 v Auschwitzu.

*

Slika: lastna