Smrt kot konec – najlepše nezavedanje v življenju za vse čase!

Smrt kot nadaljevanje – nepresegljiva sreča v druženju, neskončen simpozij, after brez začetka in konca!

Sokrat, zaključi!

Tudi vi, sodniki, morate imeti dobro upanje glede smrti in morate razmišljati o tej stvari, ki je resnična, da namreč za dobrega moža ni nič slabega ne v življenju ne v smrti in da bogovi niso brezbrižni do njegovih zadev. Tudi te moje sedanje zadeve se niso zgodile same od sebe, ampak mi je jasno, da je zame že bolje, da umrem in se rešim nadlog. Zato me znamenje ni nikjer odvrnilo in ne zamerim prav posebno možem, ki so me obsodili, niti svojim tožnikom, čeprav me niso s tem namenom obsodili in tožili, ampak so mislili, da mi bodo škodovali – in to je pri njih vredno graje. Kljub temu jih prosim le toliko: če se vam bo zdelo, možje, da moji sinovi, ko bodo odrasli, skrbijo za premoženje ali za kar koli drugega kot za krepost, jih kaznujte in trpinčite s tem, s čimer sem jaz vas trpinčil! In če bodo po svojem mnenju nekaj, čeprav ne bodo nič, jih sramotite, kot sem jaz vas, ker ne skrbijo za to, za kar bi bilo treba skrbeti, in mislijo, da so nekaj, čeprav niso vredni ničesar! Če boste to delali, boste pravično ravnali z menoj in s sinovi. No, zdaj je res že ura, da odidemo: jaz, da umrem, in vi, da živite. Kdo od nas pa odhaja v boljšo resnčnost, ni jasno nikomur – razen bogu.