Tokrat naš odmev po dnevu spomina na mrtve, ko je bila spisana oddaja, začenjamo nekoliko drugače. Spomnimo, lani ob takšnem času smo nadaljevali močan smrtni program Redakcije za kulturo in humanistične vede in mislili, pisali ter ustoličevali tega absolutnega gospodarja – smrt –, tokrat pa: sprevržimo se v njeno nasprotje, zakaj ne. Živimo, mislimo, pišimo, ustoličujmo – če ga že ne slavimo – življenje!

...

Uro in pol so trajale vedno močnejše bolečine. Krči notranjih mišic so prenehali. Sama je pritiskala z vsemi mišicami trebuha in ledij, da bi se rešila neznosne teže, ki jo je čutila po vsem telesu. Še dvakrat jo je navidezno gnalo na potrebo. Dvignila se je in s tresočo roko komaj prijela posodo. Drugič je skoraj ostala na tleh. Ob vsakem novem naporu je pričela drhteti, obraz ji je gorel od vročine, vrat ji je bil moker od znoja. Grizla je rjuho, da bi zadržala stok, tisti nezavedni in strašni ha!, kot bi drvar podiral hrast. Po vsakem naporu je zajecljala, kot bi nekomu govorila:

»Nemogoče ... Ne more ven … Prevelik ...« (Zola - V kipečem loncu)