BIO-URB-PHIL-ISMOS

BIO-URB-PHIL-ISMOS

Oddaja
24. 6. 2019 - 20.00

Če smo se v prejšnji oddaji posvečali arhitekturi oblaka, torej nesnovni strukturi nestvarne arhitekture, ki sicer temelji na veliki porabi energije, se v tokratni oddaji posvečamo drugemu polu arhitekture, bioarhitekturi in podobnim konceptom. Morda bodo, upajmo ali ne, sesuli oblak nazaj v njegovo nesnovnost v svoji pretanjenosti in kompleksnosti, ki je ne znamo razumeti, kaj šele da bi jo reproducirali. Newagerske utopične romanticizme na stran, tokrat smo za izhodišče nadaljnjih misli v roke vzeli knjigo Edwarda O. Wilsona z naslovom Biophilia. Wilson, biolog, strokovnjak za mravlje in taksonomist, svoj objekt refleksije že na prvi strani kondenzira v en sam izraz - biofilija, in ga predstavi kot “notranjo težnjo živih bitij, da se osredotočajo na življenje in življenju sorodne procese”. Če dobesedno prevedemo to grško skovanko, jo lahko preprosto zapišemo kot “ljubezen do življenja” ali posplošeno življenje enačimo z ljubeznijo.

V poplavi znanstvenih raziskav in nepopolnih delcev vsebin, ki nimajo jasne točke izhodišča ne logičnega ali pomenskega pristanka, je knjiga Biophilia prava oaza za presahnjene duše, ki iščejo napajališče sredi puščavskih urbanomizmov. Wilsonov tekst je namreč poleg znanstvene vsebine tudi poetski - primere opisuje z bibličnimi metaforami, evocira rajske podobe, ki jih je našel na številnih raziskovalnih ekspedicijah v tropskih krajih. Odgovoren je za zaščito velikih območij deževnih gozdov, kar je ključnega pomena za ohranitev biodiverzitete in posebnih ekosistemov. Vendar pa se nam lahko zatakne pri njegovi povsem naturalistični razlagi sveta, torej takšni, ki nasproti veleumni človeški kulturi postavlja znanstveno/biološko utemeljitev za vse sociološke pojave. Kontroverzni razkol med znanostjo in kulturo ali naravo in človekom glede na to, da je Wilson že 90-leten gospod in s svojimi utemeljitvami in raziskovanji sledi dolgi liniji znanstvenikov, posebno pa od Darwina naprej, vsekakor ni nov. “Pomen človeštva ni v rokah humanistov,” pravi Wilson, “temveč znanstvenih disciplin evolucijske biologije, paleontologije in arheologije, znanosti o možganih ter umetne inteligence in robotike.” S temi znanostmi naj bi po njegovem razvili celostno emulacijo možganov, in le tako nam bo, brez filozofije, znan ključ epske zgodbe o človeštvu.

Čeprav začetni biološki koncept biofilije sega že v leto 1984, je njen odjek šele v zadnjem desetletju dosegel tudi druga področja, pojavlja se v za zdaj obrobnih, a vzpenjajočih se arhitekturnih in urbanističnih konceptih. Termin biofilični dizajn v praksi uporabljajo za naslavljanje elementov ozelenjenih sten, fasad in streh ter uporabe akvaponike, pod tem imenom nastajajo oblike organskih blobov arhitekture, ki se v maniri, navidezno nasprotni mehanističnemu oblikovanju arhitekture in mesta kot stroja, izražajo z organskostjo, živostjo, organizmičnostjo. V poplavi izrazov, ki označujejo določene materialne, konstrukcijske, oblikovne in nazorske principe, izraz organska arhitektura za svojega začetnika priznava ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta s hišo Fallingwater. Hiša je postavljena nad slap v gozdiču in zgrajena iz lokalnih materialov že v začetku prejšnjega stoletja. Po drugi strani pa z organskostjo označujejo tudi arhitekturne kreacije nedavno preminule superzvezdnice Zahe Hadid, prve ženske dobitnice Pritzkerjeve nagrade, ki je za svojo arhitekturo uporabljala algoritemsko oblikovanje. Tudi arhitekturo je zajela poplava populističnih oznak, kot so bio, organik, eko, generik, ki pa z osnovnimi načeli ekološkega, biološkega in organskega nimajo veliko skupnega, da ne govorimo še o trajnosti. Predpona bio- pogosto označuje produkt ali življenjski stil in standard določenega potrošnika. V tem smislu je bila shekana. Pa vendar, četudi je trend, ni nujno slab. Če bio prevedemo v življenje, se lahko vprašamo, kako si lahko hack življenja znova prilastimo, s tem da ga ne povežemo s konzumerizmom na eni strani niti z newagerskimi pristopi na drugi, ki so, četudi konkretni, s strani dogmatične razumske znanosti razvrednoteni. Pogovarjamo se s Stefanom Serafinijem, direktorjem Mednarodnega združenja za biourbanizem (ISB):

Serafini: Biohack

Serafini govori o namernosti in izvoru namere, o njenem pomenu, lahko bi rekli njeni čistosti, celo svetosti namena. Narava je za razliko od človekove aktivnosti, vsaj tiste kreativne, nenamerna. Eden od razlogov, zakaj je v urbanem okolju življenje tako stresno, je ta, da imamo zrcalne nevrone, ki nam v zgodnjem obdobju pomagajo preživeti z učenjem skozi posnemanje. Ti zrcalni nevroni delujejo tudi pozneje, ko jih ne uporabljamo več aktivno. Dokazano je, da se nam ob napisani črki A - ali kateri drugi - aktivirajo možganski centri, ki bi ob nameri lahko aktivirali mišice in sprožili izvajanje gibov, ki so potrebni za izvedbo enake napisane črke, kot smo jo prepoznali. Pri tem delujeta mišični in mentalni spomin. V slikarjevem delu prepoznamo umetnikove poteze in jih aktivno miselno poustvarjamo, četudi jih ne izvedemo; opazimo ročno oblikovan kamniti zid in vdolbine, nastale s klesanjem, prepoznamo umetelno oblikovano leseno pohištvo in z gibom nastale vzorce brušene teksture … Odtujitev človeka od materiala, ki smo ga v obdelavo predali industrijskim robotskim strojem, pomeni odtujitev od predmeta/produkta, ki nam ne govori več o svojem nastanku, saj vanj ni neposredno vložena človekova energija in z njim nismo sposobni vzpostaviti miselne povezave. S tega zorišča smo izgubili potencial subjektivizacije objektov, projekcije življenja tudi v arhitekturo. Zato je lahko preprost sprehod po ulici tako naporen in prazen - telesno in miselno smo odrezani od okolja, v katerem bivamo.

Narava, na drugi strani, je nenamerna. V njej ni ničesar, kar bi morali ali mogli posnemati; zrcali nam le bivanje, obstoj. Narava nima pričakovanj in nima produktov, ki bi jih lahko reproducirali, čeprav nam genetski program obljublja vlogo kreatorjev. Čeprav lahko služi kot platno za projiciranje, narave ne moremo obtožiti, da je grda in nepravična. Zdi se, da smo človeška bitja čustveno devastirana do točke, na kateri niti sebi niti sočloveku ne moremo zaupati ter intuitivno ustvariti skupne blaginje. Če bi Wilsonu verjeli, da sta ljubezen in razumevanje življenja imanentna in bivanje globoko vkoreninjeno v našo zavest, ne bi potrebovali zunanjih referenc resnice, etike, lepote in grdote, niti znanstvenih in kulturnih študij. Pa vendar jih.

Med drugimi, sta dve knjigi na bralnem seznamu Mednarodnega združenja za biourbanizem - in sicer ena govori o krizi kulture in druga o krizi znanosti. Civilizacijski proces, kot ga opiše Norbert Elias v knjigi O procesu civiliziranja : sociogenetske in psihogenetske raziskave, poteka v recipročnem sistemu med centrom in preostalim ljudstvom. Prvi svojo moč simulira skozi zavračanje ljudskega in povprečnega ter v svoji želji distinkcije dvorskega ustvarja omiko, bonton, modo ter ostala pravila obnašanja. Ljudstvo v želji po doseganju vzvišenih zgledov oponaša ali namerno zavrača in zasmehuje pravila plemstva. Dvor ali njegovi svetovalci si morajo vedno znova izmišljati nova pravila, tako začnejo jesti s priborom, uporabljati servete in spati oblečeni. Elias opiše zgostitev civilizacijskih pravil, ki so v veliki meri nesmiselna in banalna, a popolnoma posvojena in vzeta kot danost. Husserl na drugi strani govori o izgubi pomena znanosti za življenje.

Serafini: on Husserl

Biourbanizem se ukvarja s "teoretično (in praktično) podlago za nov, človeško orientiran princip grajenega okolja, ki  upošteva tudi znanstvena dognanja, kot so fraktali, teorija kompleksnosti, evolucijska biologija, morfogeneza, biofilija, biomimikrija in peer-to-peer urbanizem." Serafini govori o tem, kako lahko te znanosti prevedemo v arhitekturno-urbanistično prakso in direktno v politiko.

Serafini: Biofilični dizajn

Kaj pa skupni jezik oblikovanja? Christopher Alexander, pisec o arhitekturi, je znan predvsem po delih A Pattern Language in Nature of Order. V njih opisuje principe gradnje, ki vključujejo značilnosti živih bivanjskih sistemov. Opiše jih prek vizualne vzpostavitve jezika, s pomočjo centra, celote in meje, z upoštevanjem merila, repeticije, pozitivnega in negativnega prostora, oblike, simetrije, kontrasta ter ostalih načel, ki jih jemlje iz pojavitev v naravi in neformalnih arhitekturnih primerov. Lahko bi ga poimenovali jezik biofilije, jezik, ki ga je možno opisati matematično in je torej na preseku narave in kulture. Mar sta v biofilični arhitekturi možna algoritemsko oblikovanje in uporaba poenotenega vizualnega jezika?

Serafini: A Pattern Language

Eden zanimivejših projektov člana Mednarodnega združenja za biourbanizem se imenuje Ruin Academy in je delo finskega arhitekta Marca Casagrandeja. Opuščeno hišo v Tajpeju so za nekaj časa akademsko zaskvotali in spremenili v akupunkturno točko, prek katere so, v narekovajih, “zdravili” mestno tkivo. Ni napačno, da Casagrande načrt za točkasto-mrežno revitalizacijo mesta poimenuje “biourbanistična akupunktura”. S tem privzame tipični newagerski izraz za uporabo tradicionalnega vzhodnjaškega načina zdravljenja in ga servira nazaj izpraznjeni evropski metafiziki. Ruševina akademije je tudi sama preluknjana, da se lahko vanjo selektivno in načrtno naseli tudi narava - vanjo dežuje in zaliva rastline ter tako vzpostavlja komunikacijo z bioklimatskim okoljem.

Kako bi z uporabo biofilije ali biourbanizma potekala nova evropska renesansa? Ali lahko implozija smisla v naši družbi naredi prostor pluralizaciji in nudi možnosti za obrat družbe proti samoorganiziranim, decentraliziranim sistemom? Ali sploh potrebujemo dizajn, mar ne gre za prepuščanje in zaupanje ljudem, da smo se sposobni samoorganizirati, četudi tvegamo posledice zakonskega neuravnavanja, ki lahko vodijo v prosti trg?

Serafini: Europe Renaissance

Ena večjih napak v načrtovalskem arhitekturnem in urbanističnem procesu je dokončanost. Omejenost, ki jo določa robnik ulice, mejnik, katastrski nomos, frontalna linija spopada urejenosti in neurejenosti, dveh opozicij vladanja med kontrolirano dokončano izvedbo in neprekinjenim sodelovanjem. Kot odrešitelji konfrontacije med realnostjo in fikcijo pridejo zaplata maha, travna bilka in drevo, ki rastejo iz vrzeli in ne domujejo na zavojevanem teritoriju. Linija spopada je pozabila zapolniti razpoko in ta uničuje simulacijo reda. Nezapolnjeni prostor v obliki fuge ali stika dveh ploskev urbane teksture, ki preko linije prehajata iz ene realnosti v drugo, ostaja v upravljanju narave. V fugo se nakopiči prgišče zemlje, vanjo se lovijo ostanki urbanega odpada, iz katerega zraste plevel, ki mu je uspelo uiti iz predestinirane tratne ploskve in zaseči razpoko med urejeno zaplato in asfaltno površino.

Če vlečemo vzporednico med robnikom, ki ločuje cesto in tratno ploskev, ter robom mesta in predmestja ali podeželja, lahko na primeru Ljubljane opazimo minorne neuradne, “favelske” strukture na območju Rakove jelše, ob Cesti dveh cesarjev. Neuradnost mesta se razrašča tudi v skvoterskih enklavah v mestnem tkivu, z začasnimi vrtovi, begunskimi pribežališči in romskimi skupnostmi, ki nas neusmiljeno soočajo z realnostjo izza roba. Rob z nepredvidljivimi situacijami penetrira obolelo mestno tkivo in z življenjem zažira okostenelo uradno birokratsko strukturo suverene zahodne države, ki se ni sposobna dovolj hitro prilagoditi, zaobjeti in vključiti parazitov. Dogaja se nasprotno - plevel se razrašča in najeda temelje samozagledane zahodne kulture, ki je sposobna le še negovati tako imenovano tradicijo in se ograjevati od karmičnih posledic, če s tematsko primernim newagerskim izrazom opišemo vdor drugih kultur, ki smo jih skozi kolonialistično zgodovino vpregli v lastni napredek in se v njih zažirali z ekspanzivno močjo. Najprej v evropskega otroka - Ameriko, potem pa na Bližnji vzhod, ki trka Evropi na vrata. Nesmiselno je pričakovati, da bo tiščanje glave v pesek in zapiranje vase pomagalo, posebno s surovinsko osiromašenostjo Evrope. Lepo bi bilo, in pa predvsem kulturno, če bi nam uspel kvantni preskok - namesto da bi druge države uporabljali kot svoje smetišče, bi lahko izvažali znanje in zelene tehnologije in jih - mačehovsko, kot znamo - opolnomočili z energetsko samooskrbnostjo. Tako preostanku, kot ga radi poimenujemo, nerazvitega sveta morda ne bi bilo treba skozi stanja prekomerne postindustrijske onesnaženosti. Tretjemu svetu bi lahko veselo rekli: “Hello World”, predvsem pa bi ga pustili pri miru.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Na mestu.
Spevno, saljivo, mestoma vuLgarno.
Nerad cestitam.
Ipak, V.B.D.N.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.