Misliti arhitekturo #5: Fredric Jameson

Misliti arhitekturo #5: Fredric Jameson

Oddaja
23. 10. 2017 - 20.30

V petem radijskem bralnem seminarju filozofskih del o arhitekturi bomo prelistali dela ameriškega literarnega kritika in teoretika Fredrica Jamesona. Z danes 83-letnim profesorjem primerjalne književnosti in direktorjem Centra za kritično teorijo na univerzi Duke v Združenih državah Amerike bomo zaokrožili prvo sezono oddaj Misliti arhitekturo, kjer se sprašujemo o tem, kaj in kako je arhitektura, tako da jemljemo v pretres premise teoretikov in filozofov materialistične provenience.

 

Fredric Jameson je danes teoretska ikona, ki že od 70-ih let prejšnjega stoletja močno posega in sooblikuje diskurz o sodobni družbi, pri čemer njeni recepciji sledi predvsem preko umetnosti oziroma bolje rečeno kulture. Čeprav ima ravno Jameson primarne zasluge za to, da je potenco kritične teorije frankfurtske šole in druge ideje tako imenovanih neomarksistov v anglosaški svet prenesel kot interpret širokega arzenala te specifične teorije, je sam tudi profiliran razlagalec družbene danosti v času prevlade tako imenovanega multinacionalnega, poznega kapitalizma. Danes mu bomo na sledi v teh dveh odločilnih vlogah, torej kot avtorju in kot interpretu, pri čemer bomo skušali pogledati, kakšno vlogo je Jameson v tej mašineriji pripisal arhitekturi.

 

Jameson je luciden, dostopen in berljiv kritičen avtor, ki je v marsičem zaznamoval tudi našo, tukajšnjo lokalno percepcijo tega, kako velja pojmovati marksizem in njegove pojavnosti v 20. stoletju, pa tudi kako je možno fokusirano razumeti nekatere njegove distinktivne pojme, kot so trg, finančni kapital, ideologija, dobiček, razredni boj, posredovanje, in predvsem, kakšno vlogo ima pri vsem tem kultura. Jamesonu je namreč dokončno uspelo koncizno argumentirati pozicijo kulture v sistemu kapitalizma in jo postaviti v središče marksističnega spraševanja, potem ko so s tem poskušali njegovi veliki učitelji, kot sta Walter Benjamin in Theodor Adorno, ki ju lahko imamo ob Jeanu-Paulu Sartru in nekaterih strukturalistih ter Althusserju za dominantni figuri v njegovem delu. Ta opus stoji ravno na liniji sinteze francoskih in nemških povojnih filozofskih podvigov 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja, na združevanju strukturalizma na eni in dialektike neomarksizma na drugi strani.

 

Jameson že več desetletij nadgrajuje svojo »življenjsko tezo«, ki jo lahko imamo za njegov ključen teoretski doprinos, da ima umetnost, za katero je v postmoderni specifično zlitje s celotnim poljem kulture, z zaključkom moderne in nastopom postmoderne distinktivno logiko poznega kapitalizma. V tej tezi ima arhitektura izredno mesto, k čemur se še povrnemo. Podčrtati pa velja, da je Jameson od izdaje knjige Marksizem in forma v začetku 70-ih let, kjer prvič izpostavljeno gradi politični potencial marksizma, do knjige Politično nezavedno iz začetka 80-ih let, kjer ob analizi naracije razvija svojo marksistično hermenevtiko, do knjige Postmodernizem ali kulturna logika poznega kapitalizma, ki jo je izdal v začetku 90-ih let in kjer nadrobno argumentira tezo o postmoderni z naborom primerov iz domala celega stožera umetniškega spektra, pravzaprav že več desetletij v jedru kroga ustvarjanja levega, materialističnega diskurza o kulturi in družbi. Jameson je pravzaprav neobhodljivo, nezamenljivo torišče tega diskurza.

 

Zato ne preseneča, da je pisec, ki svojo argumentacijo gradi na značilnem enciklopedičnem, obenem pa hudomušnem in poglobljenem pogledu in je izdal več kot 30 knjig, od katerih lahko v slovenščini beremo Postmodernizem, Kulturni obrat in Filmska kartiranja, že dolgo tudi sam predmet akademskih obravnav. Nekateri divje iščejo tiste prave reference, ki so ga zaznamovale in oblikovale. Takole lahko beremo: »Jameson je prvenstveno in predvsem lojalen, četudi kritičen naslednik Lukácseve Zgodovine in razredne zavesti, saj skoraj dogmatično verjame, da je komodifikacija [kar lahko beremo tudi kot ublagovljenje] – prodaja moči človeškega dela za povečanje profita kapitalistov – primarni izvor dominacije v kapitalističnih družbah in da je reifikacija – prisotnost odnosa med osebami in razredi, ki se vrši kot odnos med stvarmi in cenami – glavni zgodovinski proces, preko katerega velja razumeti norme, vrednote, senzibilnost in gibanja v modernem času.«[1]

 

Jameson v intervjujih, ki so ravno zaradi zapičenosti v potenco njegovega mišljenja danes večinoma tudi priročne avtobiografije, pravi, da je poleg totalnosti kapitalističnega sistema, dialektike, ideologije, vprašanja naracije in alegorije v njegovem spraševanju vselej v središču tudi množična kultura. V množični kulturi je na sledi distinktivni naraciji kot teoretskemu polju. Med letoma 1943 in 1950 je v domačem kinematografu v Clevelandu pogledal čisto vse filme, ki jih je proizvedel Hollywood, vsa ta leta pa je ostal pedanten, a oster konzument množične kulture, ki jo ima za glavni »originalni« izvozni artikel ZDA. Ker zgodba nikoli ni dana, ker krvava vojna nikoli ni že apriori prelita v diskurz, pa ga že od 50-ih dalje intrigira naracija, ki ni naključno ustvarjena in jo je možno trasirati v izgradnji zgodbe tako v filmu kot v literaturi pa tudi v arhitekturi. V oddaji Misliti arhitekturo na Radiu Študent bomo skicirali prav koncept kulture, periodizacijski moment moderne in postmoderne ter predvsem arhitekturo, kot jo v obdobju poznega kapitalizma razume Fredric Jameson.

 

 

Četudi danes večinoma velja, da je moderna končana in pokopana, Jameson[2] v knjigi A singular modernity iz 2002 ugotavlja, da je koncept moderne postal ponovno aktualen in je »back in business«. Z njim naj bi se pospešeno ukvarjali po celem svetu, kjer naj bi nastopal celo v generičnem političnem diskurzu od razvitega do nerazvitega sveta. Ponovno aktualnost tega koncepta lahko črpamo iz dveh virov. Prvi je ta, da je v sferi teorije in umetnosti v postmoderni obstajal določen konsenz o tem, kateri so ključni atributi koncepta moderne, na osnovi katerih se je postmoderna oblikovala kot odklon, kot negacija tovrstnih atributov, ki so sedaj postavljeni pod vprašaj. Moderna pa je spet aktualna tudi zato, ker Zahod v luči nerazvitega sveta poseduje to iluzijo, ta misteriozni nekaj, to fantazmo, da živi v izobilju modernosti, ki je nerazviti svet baje nikakor ne more doseči.

 

 

Beseda »modern«, ki se uporablja od 15. stoletja dalje, izvira iz latinske besede »modernus« in pomeni zdaj, ta trenutek, v periodi tega časa. Čeprav se na prvi pogled zdi, da lahko besedo »moderno« uporabljamo kot sinonim za besedo »novo«, pa Jameson povleče razlikovanje, ko pravi, da kar je moderno, je nujno novo, kar je novo, pa ni nujno moderno. Gre namreč za to, da je »moderno« kolektiven fenomen, ki se vrši kot serija analognih dogodkov, medtem ko lahko »novo« vpišemo predvsem v register individualnega, osebnega, torej posameznega. Ob tem pa termina »modern« in »modernost« tudi vselej predpostavljata neko periodizacijsko logiko, ki za besedo »novo« ni nujno konstitutivna. Kot pravi Jameson, je v »moderno«, »modernost« in vse njune izpeljave vpisana neka dialektika, ki se pokaže kot prelom, kot rez in kot perioda, ki se na prehodu od preteklosti k sedanjosti pojavi kot neka radikalna zareza, ki organizira tisto preteklo kot prejšnje obdobje, kot preteklo periodo.

 

Jameson »fundamentalni pomen moderne« - kot tudi postmoderne - najde v svetovnem kapitalizmu. Ravno svetovni kapitalizem vrši globalizacijo, ki briše vsako kulturno raznolikost na svetu, ki ga vse bolj kolonizira in upravlja univerzalni tržni red. Čas moderne je na Zahodu korelativen z dokončno prevlado kapitalizma. Pri modernem človeku govorimo o pripadniku meščanske družbe, ki je v mestu podvržen dejanskosti kapitalističnega sistema ter »verjame« razsvetljenskim dispozitivom svobode in razuma. Kot ugotavlja Jameson, je svet moderne še vedno organiziran okrog »dveh distinktivnih temporalnostih«, in sicer na eni strani okrog novega, industrijskega velikega mesta, po drugi plati pa okrog kmetijskega podeželja. Ta tranzicijska ekonomska struktura, ki se gradi na podlagi tehnike, dobi močan pečat tudi v umetnosti moderne iz prve polovice 20. stoletja, ki je zbrana okrog koncepta modernizma.

 

Tehnika za Jamesona v moderni izrazito poseže tudi v umetnost. In čeprav lahko ob boku tehnike nanizamo več prelomov, več prehodov oziroma začetkov modernosti, ki gredo od avtonomizacije umetnosti, pri čemer velja izpostaviti predvsem diferenciacijo podobe od samega medija slikarstva, do »odkritja« nezavednega, pa vse do uporabe postmimetičnih gradbenih materialov, kot so jeklo, armiran beton in steklo, v arhitekturi do zatona melodije in nastopa tonalne harmonije v glasbi – tehnika tudi za Jamesona med njimi ostaja zapisana kot najbolj dominanten prelom. Zato se njegova hipoteza glasi: »Kar imenujemo umetniški ali estetski 'modernizem', bistveno sovpada s situacijo nedovršene modernizacije.«[3] Ta težnja po modernizaciji se najbolj eksplicitno izvaja s tehniko, primanjkljaj, ki povzroči, da se modernizacija ne izvede v celoti, med drugim tudi zaradi konfliktov na liniji med mestom in podeželjem, pa posredno povzroči tudi, da se taista modernizacija vidno zapiše v sam modernizem. Ta se po drugi strani na nobeni od tradicionalnih »polj« umetnosti (slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, literatura, ples, glasba) ne odvija premočrtno oziroma kot enotna struja: odvija se razpršeno, s številnimi avtorji, mnogimi tendencami in različnimi strujami. Vse to proizvede v času moderne množico različnih prelomov in rezov. V arhitekturi je za Jamesona odločilen avtor Le Corbusier, ki mu pravi tudi demiurg moderne.

 

Modernistične avantgarde je v vsej zvrsteh umetnosti, tudi v arhitekturi, zaznamovalo to, da so se preko izrazitih intervencij avtorjev, ki so delovali subverzivno in so imeli originalen, samosvoj slog in idiolekt, oblikovale kot odklon od prevladujoče meščanske morale in vrednostnega sistema tedanjega časa.[4] V času 50-ih in 60-ih let pa ta umetnost nima več tega naboja, piše Jameson, saj so v povojnih časih ljudje gledali na objekte visokega modernizma kot na estetske objekte, ki so izgubili subverzivni potencial in izražajo prevladujoč kanon do te mere, da se pri njem napaja oglaševanje, kar je še en pokazatelj, da se je modernizem dovršil in prešel v postmodernizem: »Dejansko bi lahko prelom med obdobjema in vznik postmodernizma locirali v trenutek (nemara z začetka šestdesetih let), ko pozicije visokega modernizma in njegove prevladujoče estetike postanejo del akademije, tako da jih nova generacija pesnikov, slikarjev in glasbenikov doživlja kot akademske.«[5]

 

 

Jameson v danes klasičnem čtivu, knjigi Postmoderizem ali kulturna logika poznega kapitalizma, zapiše, da se je postmoderni posameznik, ki ga več ne tišči tesnoba, ampak prej izgorevanje, samouničevanje, droge in shizofrenija, učil, kako živeti v prostoru, kjer ni več ločnice med zunaj in znotraj.[6] Prav v arhitekturi, kjer so se po Jamesonu med vsemi umetnostmi najbolj pokazale spremembe v estetski produkciji in kjer so se teoretski problemi postmoderne sploh prvič pokazali, se je postmoderna tudi »začela«. Postmoderna se je legitimizirala tako, da je na vzporedni ravni izvrševala ostro kritiko visokega modernizma, ki sta jo v arhitekturi utelešala Wright in internacionalni stil Corbusierja in Miesa, in obenem postavljala »nove« koncepte urbanizma in estetike. Postmodernizem v arhitekturi je zgolj kulturna dominanta, opozarja Jameson, nikakor ne gre za nov slogovni stil: gre za pastiš preživelih zgodovinskih slogov, ki se razcveti ob podpori multinacionalnega kapitala. »Postmodernizem v arhitekturi se torej povsem logično predstavlja kot nekakšen estetski populizem, na kar kaže že sam naslov Venturijevega vplivnega manifesta Learning from Las Vegas. Kakorkoli že ocenjujemo to populistično retoriko, ima najmanj to zaslugo, da usmeri našo pozornost k eni temeljnih lastnosti vseh prej naštetih postmodernizmov: namreč, da se v njih zabriše prejšnja (...) meja med visoko kulturo in tako imenovano množično ali komercialno kulturo in da se pojavijo teksti nove vrste, polni form, kategorij in vsebin prav tiste kulturne industrije, ki jo tako strastno zavračajo prav vsi ideologi moderne od Leavisa in ameriške nove kritike pa do Adorna in frankfurtske šole. Postmodernizem dejansko fascinira prav ta »degradirana« pokrajina bleščic in kiča«.[7]

 

Dejstvo, da se je postmoderna »zagnala« ravno v arhitekturi, ni naključje, saj je arhitektura med vsemi umetnostmi najbližje ekonomiji, z njo je »skozi naročila in vrednosti zemljišč – v dejansko neposrednem odnosu«. Za postmoderno je namreč konstitutivno, in s tem smo spet prišli do Jamesonove slovite teze, da je »vsako stališče o postmodernizmu v kulturi [...] hkrati in neizogibno implicitno ali eksplicitno politično stališče o naravi multinacionalnega kapitalizma danes.[8]«

 

Če parafraziramo Jamesona, je torej postmodernizem obdobje, ko se modernizacijski proces zaključi in narave ni več, kjer je potrošnja komodifikacije postala dovršen proces: ko torej pride do tega, da pozni kapitalizem, kot ga je opredelil Ernest Mandel, ki se je razvil v povojnem obdobju, enači kulturo in ekonomijo oziroma se estetska produkcija integrira v splošno produkcijo udobja. Jameson, kot rečeno, prve vznike postmodernizma datira in locira natanko v arhitekturi.

 

Sled postmoderne je namreč izkazana v prostoru in prostorski logiki, ki nadomesti prejšnjo, modernistično usmerjenost v čas in pušča največjo liso v metropolah, ki so se v primerjavi z moderno po Jamesonu spremenile do nerazpoznavnosti in kjer postmoderni ni uspelo razrešiti nobenega od konfliktov, ki jih je detektiral že modernizem, ter mesto vedno bolj spreminja v kaos. Klasično mesto, klasična stavba sedaj v postmoderni izginjata, piše Jameson v eseju Od metafore do alegorije[9]; paradigmatski primer postmodernih stavb pa so muzeji, ki so ustvarjalci potrošne kulturne produkcije in delujejo kot črne luknje preteklosti, v katere eksplodirajo mase sedanjosti. Parodijo, ki je bila še možna v moderni, sedaj nadomesti pastiš kot prazna parodija, pri čemer postmoderna z novo brezglobinskostjo, kjer je na delu slabljenje zgodovinskosti, z novimi emocionalnimi toni, novimi tehnologijami v novem ekonomskem, globalnem sistemu, s proizvodi kulture zmore le obrat v preteklost, kjer posnema mrtve stile, ki govorijo iz imaginarija globalne kulture. Postmoderno označuje prava eksplozija kulture, piše Jameson, pri čemer se modernistična delitev na visoko umetnost in množično kulturo sedaj stopi zaradi demokratizacije v enoten konglomerat. To so nemara glavne karakteristike postmoderne kot kulturne dominante, kjer pa velja, da je postmoderna tista, ki jo preči serija nerešljivih antinomij. Jameson nekje drugje dodaja, da na tem mestu prostor postane čas in čas postane prostor.[10]

 

Ko Jameson kot eklatantne primere postmodernega totalnega prostora izdvaja Hotel Bonaventura Johna Portmana – kjer odpovejo vsi človekovi čuti, da bi se znašel v tem hiperprostoru steklenega vhodnega lobija s stolpi, dvigali in vhodi, ki jih je domala nemožno najti – ali pa barvito in slogovno preplasten projekt Piazze d'Italia Charlesa Moora ali nenazadnje hišo Franka Gehryja v Santa Moniki, mu gre pri tem za to, da vrne fokus v samo jedro povezanost arhitekture s kapitalom. Takole piše v enem od zaključnih esejev v knjigi Kulturni obrat: »Premik od investicij v produkcijo k špekulacijam na borzi, globalizacija financ in – kar nas tu še posebej zanima – nova raven poblaznelega ukvarjanja z vrednostmi zemljišč in nepremičnin – to so realnosti, ki imajo pomembne učinke na današnje družbeno življenje; in poskus teoretizacije teh procesov še zdaleč ni zgolj akademska zadeva.«[11] Besedilo, ki jemlje kot primer načrtno povečevanje cen zemljišč v New Yorku, Jameson pomenljivo sklene tako: »[Č]as in novo razmerje do prihodnosti kot prostora nujnega pričakovanja donosov in akumulacije kapitala – ali, če vam je še ljubše, strukturna reorganizacija časa samega v nekakšno terminsko borzo – to je zdaj zadnji člen verige, ki vodi od finančnega kapitala prek zemljiških špekulacij do estetike in kulturne produkcije oziroma z drugimi besedami – do arhitekture.«[12]

 

 

Pri Jamesonu, kjer v širokem opusu o grajeni umetnosti najdemo tudi sočne tekste o relaciji med arhitekturo in utopijo, velja vedeti, da je stvari spet postavil na svoje mesto in podal prepričljive formule za refleksijo dominantnih konceptov moderne in postmoderne ter logiko kulture in ekonomije, ki ju prežemata. Zakoličil je srž koncepta postmoderne in postmodernosti, ki sta pred tem ostajali nedoločni, odprti in fluidni, če ne celo prazni in odbijajoči besedi. Ob tem, ko je gradil argumentacije za razlago kulturne realnosti, je marsikaterega avtorja, med njimi sta tudi Tafuri in Lefebvre, s svojo distinktivno interpretacijo na nekaterih mestih označil na način, ki je oblikoval njihovo domala zavrženo recepcijo na Zahodu, kar je spet druga debata, ki nima več mesta v tem etru. Vsekakor pa gre pri Jamesonu za avtorja, brez katerega danes kritično mišljenje – tudi če je proti njemu - arhitekture ni več mogoče.

 

Naslednji radijski bralni seminar o filozofskih delih o arhitekturi bo na sporedu na božični ponedeljek, 25. decembra, ob 20.30, ko bomo na frekvenci 89,3 MHz zaključili letošnjo serijo oddaj Misliti arhitekturo z naborom preostalih materialističnih udarnih premis.  

 

Bral sem Marko, za tehniko je skrbel Jure, v podlagi je bil Miles Davis, saj vseeno nismo zmogli posiliti naša ušesa, da bi poslušali tako postmoderno glasbo, kot so po Jamesonu tudi Scorpionsi. V ZDA je tudi tokrat šla na kavo Mateja Kurir. Na svidenje do naslednjega mišljenja arhitekture.

 

[1] Cornel West, Fredric Jameson's Marxist Hermeneutics, v: boundary 2 , Vol. 11, No. 1/2, Engagements: Postmodernism, Marxism, Politics (Autumn, 1982 - Winter, 1983), Duke University Press, strani 177-200, str. 177-78.

[2] Fredric Jameson, A singular modernity, Essay on the ontology of the present, London: Verso, 2002.

[3] Jameson, prav tam, str. 141.

[4] Več o tem glej: Fredric Jameson: Postmodernizem in potrošniška družba, v: Kulturni obrat, Izbrani spisi o postmoderni, Ljubljana: Studia Humanitatis, 2012.

[5] Več o tem glej: Fredric Jameson: Postmodernizem in potrošniška družba, v: Kulturni obrat, Izbrani spisi o postmoderni, Ljubljana: Studia Humanitatis, 2012, str. 27-28.

[6] »Mislim, da je postmodernizem odpravil nekaj še veliko bolj fundamentalnega, in sicer razliko med zunaj in znotraj.«:Fredric Jameson, »Postmodernism, or, The cultural logic of late capitalism«, Duke University Press, 1991, str. 98.

[7] Fredric Jameson, Postmodernizem, 2. Popravljena izdaja, Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2001, str. 8-9.

[8] Prav tam, str. 10.

[9] Fredric Jameson, From Metaphor To Allegory, v: Anything; New York: Anyone Corporation, 2002.

[10] Več o tem glej Fredric Jameson, The Hour of History, v: Architecture or Revolution, ur. Neil Leach, London: Routledge, 1999.

[11] Fredric Jameson, Opeka in balon: arhitektura, idealizem in zemljiške špekulacije, v: Kulturni obrat, ibid., str. 2015.

[12] Prav tam, str. 223.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.