ALTHU$SER 1. Del

ALTHU$SER 1. Del

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 9. 2017 - 18:30

No, spet sem nazaj in verjemite mi, da mi gre to verjetno bolj na kurac kot vam, ki tega, kar sam moram spisati, saj me k temu obvezuje zlo institucije, pač preprosto ni potrebno poslušati in brati. Zakaj? A) Ker vsak drug teden spet ne bom spal. B) Ker institucionalna zahteva po tem, da vsake dva tedna nekaj spišem, zahteva, da spet pogledam iz mehurčka, saj bi v preteklih dveh mesecih prav lahko stekel državni udar, pa tega ne bi vedel, kar mi je po svoje ustrezalo. In nazadnje C), ker moram potem oddajati tekste na teme, s katerimi pa sem se v mehurčku vendarle ukvarjal, a v njih nisem popolnoma gotov, saj sem se z določenimi problemi šele srečal in so teze, ki jih v oddaji podam, zato lahko zgolj provizorične. Takšna je tudi narava serije dveh fekalij, s katero začenjam danes. Tema serije je razmerje med Althusserjevim konceptom interpelacije in psihoanalitično kritiko tega, torej pogoji uspelosti in neuspelosti interpelacije, predvsem problematika različnih pojmovanj subjekta znotraj Althusserja. Na kratko: status subjekta v določenih antihumanističnih teorijah. Toliko za nevljuden in iskren uvod, zdaj pa k stvari sami. Bog vas nima rad, ker ni subjekt, temveč substanca. Amen.

 

Prvi del: Nekoč pred davnimi časi

»Odkar sem napisal prvo opombo, se mi zdi, da raba pojma subjekta ne more biti nedvoumna, niti kot zaznamek za vsakega izmed diskurzov. Zmeraj bolj se mi zdi, da pojem subjekta pripada zgolj in samo ideološkemu diskurzu, za katerega je konstitutiven. Ne verjamem, da je mogoče govoriti o 'subjektu Znanosti' ali o 'subjektu nezavednega', ne da se igramo z besedami in s tem odpiramo vrata resnim teoretskim nejasnostim.«

-Louis Althusser, Tri opombe k teoriji diskurza

 

Pred davnimi, davnimi časi, 7. oktobra 1966, torej kakšno leto po izidu del Pour Marx in Lire le Capital, v katerih je Althusser, včasih sam, včasih ob pomoči svojih učencev (Balibarja, Machereya, Rancièr-a ter Estableta), začrtal več tistih poglavitnih tez, brez katerih bi nam bil v dandanašnji humanistiki nepoznan – v dobrem in v slabem – je ta isti Althusser napisal neko pismo. Zdi se, da ni imel izbire in da so ga k pisanju, kot se bo kmalu pokazalo, prisilile okoliščine, vezane ravno na teze, s katerimi se je hočeš nočeš za vedno zapisal v zgodovino humanistike. Ali recimo raje: brez katerih Althusser – kot figura avtorja specifičnih del in ime določene »šole« marksistične filozofije – sploh ne bi obstajal.

V delih, ki sta leto prej, 1965, javnosti v knjižni obliki predočila skupek tematsko povezanih neodvisno pisanih spisov, najdemo tezo o naddoločenem protislovju, tezo o kompleksni celoti z dominanto, tezo o determiniranosti v zadnji instanci, tezo o filozofiji kot teoriji teoretske prakse, tezo o praktični eksistenci ideologij … skratka množico tez, katerih pogoj in obstoj naj bi omogočil Marxov epistemološki rez s teoretskim humanizmom leta 1845, v času, ko naj bi Marx postal znanstvenik in sprejel tako imenovani teoretski antihumanizem. Pogoj in obstoj, saj rez v zadnji instanci v tem primeru ni nič drugega kot nastop omenjenih tez. Ali še enkrat in spet z drugimi besedami: ta množica tez, proizvedenih s prelomom s staro idealistično filozofijo, ni nič drugega kot ta prelom, in ta rez zopet ni nič drugega kot nova filozofija, Teorija oziroma teorija teoretske prakse, teorija o praksah, ki tvorijo kompleksno družbeno celoto, ali materialistična dialektika, kot se glasi naslov gotovo glavnega besedila iz Pour Marx.

Vemo kaj sledi – odzivi, ki pretečejo vse stopnje, ki gredo od glasnega odobravanja do najbolj patetičnega humanističnega jadikovanja á la omojbognivečsvobodekajparevolucija, predvsem pa je njihova količina naravnost ogromna – Althusser skratka postane ena glavnih tem takratne francoske intelektualne in politične scene. Vemo pa še nekaj; Pour Marx nikakor ni tvoril sklenjene celote, filozofskega sistema, temveč bolj ali manj več tematsko povezanih singularnih sklopov, ki na sistematizacijo – oziroma na tisto, čemur Althusser pravi obča teorija – še čaka. Isto a fortiori velja za Lire le Capital, ki je v bistvu zbirka med seboj tematsko sorodnih – naslov ne vara, saj res vsi govorijo o Marxovem Kapitalu - a spet nesistematiziranih neodvisnih zapiskov branj. Že že, res smo vsi pisci althusserjanci, znanosti pa – to vemo od Spinoze naprej – večino časa brez težav proizvajajo spoznanja, ne da bi reflektirale svojo metodo, a na neki točki vsekakor nastopi zahteva, da se vse te regionalne oblike vednosti oblikuje v občo teorijo, da se premisli metodo, ki je bila prej zgolj prakticirana. Sploh, če so vsi žarometi uperjeni v nas, sploh, če teoretska konjunktura, ali recimo raje kar trg, polaga visoke upe v naše produkte. Kar sledi, je javna napoved in potem tišina. Dvojni problem visokega povpraševanja ali manka produkta se najprej izteče v neuspešen poskus oblikovanja nove institucije.

Althusser na predavanju Filozofska konjunktura in marksistična teoretska raziskava, 26. junija 1966, napove oblikovanje Teoretske delovne skupine, institucije, ki bi Althusserju in althusserjancem omogočila analizo takratne teoretske konjunkture in predvsem nadaljevanje raziskovanja, katerega smoter, glede na trenutno situacijo manka splošne teorije, v zadnji instanci ne more biti nič drugega kot oblikovanje sistematičnega prikaza nove filozofije. A, kot je rečeno, iz te institucije vsaj v najavljeni obliki na koncu ni nič. Klasična revolucionarna situacija pač; imamo najavo prihajajoče revolucije, tokrat v teoriji, potem pa nič oziroma spletke in parlamentarizem. No, če pri Althusserju nimamo parlamentarizma, pa imamo vsekakor spletke. Revolucija izgine iz javnega govora, se umakne lizat rane v zarotniške kleti, kjer dela bombe, s katerimi bo javnosti nekoč oznanila, da se v resnici nikoli ni zares umaknila. Tako pridemo do omenjenega 7. oktobra 1966, ko Althusser piše pismo, seveda zarotniško pismo, namenjeno Étiennu Balibarju, Alainu Badiouju, Yvesu Durouxu ter Pierru Machereyu. V njem predlaga skupen, očem intelektualnih aparatom države in PCF, skrit projekt teoretske produkcije, katerega cilj je oblikovanje »dela Filozofije – Elementi dialektičnega materializma –, ki ga bomo skupaj izdali čez, denimo kakšno leto, največ leto in pol.« Končni cilj je vsekakor nič manj kot monumentalen, saj naj bi bil filozofski sistem, ki naj bi nastal iz dela, kot doda 14. oktobra, »resnična filozofija, ki lahko stoji kot naša Etika

Če ostanemo pri klišejskem razmerju med spletkami in zaroto na eni in revolucijo na drugi strani, vemo, da je pogosta značilnost spletk in zarot, da ostanejo spletke in zarote, da se skratka nikoli ne premaknejo iz kleti, da tudi iz Etike 2.0, Elementov dialektičnega materializma, ni bilo nič, da v najboljšem primeru namesto elementov dobimo fragmente oziroma te, potem ko je vse že zdavnaj mrtvo, izkopljejo zgodovinarji, približno tako kot vsake toliko najdejo kakšno nerazstreljeno bombo. Ena izmed teh neuporabljenih granat je tudi spis Tri opombe k teoriji diskurzov, končan 12. oktobra, spis, ki predstavlja začetek programa teoretskega dela, katerega končni proizvod naj bi bila althusserjanska Etika, spis, ki naj bi bil dostopen le avtorju in naslovniku pisma, pa ga je, če se še zadnjič ustavimo pri klišeju spletkarjenja, Althusser pred tem poslal vsaj še trem drugim, v pismu neomenjenim osebam. V redu, vse to je zelo zanimivo, ampak kaj hočete s tem povedati? Zakaj vsa ta zgodba? No, razloga sta v osnovi dva.

 

Prvi, s katerim bomo opravili takoj, je preprosto, da se v Treh opombah prvič pojavi omemba operacije z imenom interpelacije, z vsemi pripadajočimi tezami, tj. imaginaren odnos, spekularno razmerje med velikim Subjektom in malim subjektom, diskurzivna narava operacije in tako dalje. Drugi razlog vleče na tisto, kar ideologijo druži v rodu nesmrtnih. Kaj je ta družica, nam pove začetek pisma datiranega 28. oktobra 1966 in priloženega kot uvod k Trem opombam k teoriji diskurzov: »To besedilo je zraslo iz refleksije o statusu ideološkega diskurza in njegove artikulacije z nezavednim.«

Besedilo nekega dokončnega odgovora ne ponudi; gre namreč za zapiske, ne pa za izdelano teorijo. Podani so zgolj zarisi, različne možne poti nadaljevanja raziskovanja, stališča se vseskozi spreminjajo, manjka shematizacija, ki je pri Althusserju sicer stalnica – gotovo gre za enega težjih Althusserjevih besedil - kar je verjetno vzrok, zaradi katerega je Pêcheaux, kot tisti, ki se je vezi med ideologijo in nezavednim izmed althusserjancev lotil najbolj temeljito, o svojem spoznavnem predmetu v Les vérités de la Palice zapisal: »Vemo pa tudi, da je kljub pomembnim nedavnim raziskavam glavnino teoretskega dela še treba opraviti, predvsem pa ne bi želeli, da bi bralec danes dobil napačen vtis, da jasno vemo, pri čem smo. Z obrazci pač ni mogoče prekriti tega, kar težko pritiska na nas, namreč tega, da nimamo izdelane pojmovne povezave med ideologijo in nezavednim.« Althusser se je problematičnosti besedila vsekakor zavedal, saj se njegov zaključek glasi: »Tako veliko vprašanj. Ali so še vedno relevantna in postavljena na pravi način? Kako v trenutni situaciji odgovoriti na njih?«

A ravno ta negotovost Treh opomb je tisto, kar nam, ki se ta trenutek ukvarjamo s problemom statusa subjekta v antihumanizmu, besedilo dela relevantno. Tri opombe namreč podajo možnost dveh različnih smeri, v katere bi se lahko nadaljevala teoretizacija relacije med diskurzoma; dveh različnih smeri, vezanih na problem subjekta nezavednega kot ključne točke za razumevanje uspelosti/spodletelosti ideologije. V prvi opombi iz Treh opomb, naslovljeni O psihoanalizi, namreč najdemo naslednji zapis:

»Če primerjamo različne obstoječe forme diskurza – tj. forme nezavednega diskurza, ideološkega diskurza, estetskega diskurza in znanstvenega diskurza – lahko pokažemo na obstoj splošnega učinka: vsak diskurz proizvede učinek subjekta. Vsak diskurz ima kot svoj nujen korelat subjekt, ki je eden izmed njegovih učinkov, če ne glavni učinek delovanja diskurza.«

Da znanstveni diskurz nima subjekta, je verjetno pričakovano z vsaj takšno mero, kot je pričakovano, da ga ideološki diskurz poseduje; oboje je invarianta Althusserjevih teoretskih različic. Forma subjekta, ki jo pripiše diskurzu nezavednega v razliki do ideološkega subjekta, ki je v diskurzu prisoten kot njegov element, kot označevalec, in person, pa je opredeljena prek manka ali:

»Subjekt nezavednega diskurza stoji na mestu, ki je drugačno od vseh doslej opisanih: Je 'reprezentiran' v verigi označevalcev z označevalcem, ki ga 'nadomešča', ki je njegov 'lieu-tenant'. Torej je odsoten iz diskurza nezavednega prek delegacije.«

Prva opomba se nato nadaljuje z možnimi hipotezami o artikulaciji med dvema diskurzoma in prek tega dvema subjektoma-učinkom (prisotnostjo in mankom) –, z odpravljanjem vrzeli, prek katerih bi v vprašanje artikulacije lahko na skrivaj zlezel funkcionalistični ideologem; tj. reševanje problema z vpeljavo logike tipa naddoločenost v razmerja med diskurzi. Ne gre za to, da bi diskurz nezavednega, ki je za samo možnost ideologije sicer nujen, obstajal zgolj zato, da služi diskurzu ideologije ali obratno, temveč za to, da se drug z drugim artikulirata, in da v skladu s tem povzročata specifične učinke. Ampak vse to je podano zgolj v orisih, za nas pa je na tem mestu dovolj to, da Althusser predpostavi možnost subjekta, ki ni subjekt ideološkega diskurza – subjekt nezavednega.

Stvari pa se s tretjo opombo korenito spremenijo. Že v omenjenem uvodnem pismu, ki je nastalo po tem, ko so bile vse tri opombe že napisane, njegov avtor zapiše naslednje besede:

»Mislim, da mora biti vse, kar sem rekel o mestu v vsakem izmed diskurzov, temeljito predelano. Bolj ko delam na tem, bolj mislim, da je kategorija subjekta absolutno temeljna za ideološki diskurz, da je ena od njegovih središčnih kategorij: zvezana je z garantom resnice v centrirani, podvojeni zrcalni strukturi. Menim, da ni mogoče govoriti niti o 'subjektu' nezavednega, čeprav Lacan to počne, niti o 'subjektu znanosti' ali 'subjektu estetskega diskurza', četudi določene kategorije omenjenih diskurzov snujejo relacijo do kategorije subjekta, kakor da so vsi artikulirani z ideološkim diskurzom.«

In nato v tretji opombi preberemo:  »Ne verjamem, da je mogoče govoriti o 'subjektu Znanosti' ali o 'subjektu nezavednega', ne da se igramo z besedami in s tem odpiramo vrata resnim teoretskim nejasnostim.« Z drugimi besedami: Althusserja zanima, zakaj bi se moralo tisti pertinentni potezi, ki ločuje diskurz nezavednega od ostalih diskurzov, reči subjekt. Ne zanika manka kot tistega, kar opredeljuje nezavedno, prav tako kot ne zanika tega, da se ideološki diskurz lahko vzpostavi zgolj v svoji artikulaciji z diskurzom nezavednega, saj priznava, da ego vznikne zgolj v svojem razmerju do praznine. Sprašuje se zgolj, zakaj bi temu manku, ki nastopa v Ich spaltung, razcepu jaza, rekli subjekt. Dejansko tekst Mladena Dolarja, Onstran interpelacije, postavlja možnost istega vprašanja, saj v tem zapiše: »Če je Lacanu toliko do tega, da bi ohranil subjekt, to lahko stori le tako, da njegovo tradicionalno pojmovnost podvrže ostri kritiki. Subjekt je nekaj drugega in nasprotnega zavesti, vezane na problem prepoznanja/nespoznanja. V tem, da je to res tisto, kar definira zavest, je mogoče opaziti točko strinjanja med Lacanom in Althusserjem.«

Mar ni točno o tem govoril Althusser, ko je namignil, da je tisto, kar veže subjekt nezavednega in subjekt kot učinek ideologije, bolj ali manj zgolj beseda, in da je iz tega razloga govor o subjektu nezavednega? Mar s tem kritike, ki Althusserju očitajo napačno razumevanje subjekta, v osnovi pa govorijo o popolnoma različnih stvareh in se v marsičem strinjajo, ne postanejo vsaj deloma zgrešene? Takšna kritika bi namreč temeljila preprosto na tem, da je vsak označevalec v osnovi prazen, da njegovo bistvo ne vsebuje tega ali onega pomena, in da se posledično lahko zveže z vsemi. Dobili bi nekaj podobnega tisti argumentaciji, ki iz Foucaultove univerzalizacije oblasti izpelje nemožnost odpora, ker, kako vendar uiti oblasti, če je vse oblast? Vemo, da se takšen problem lahko zastavi le znotraj teorije oblasti, ki ni Foucaultova. To je ena stran problema, ki jo bomo pustili bolj ali manj odprto, če ne zaradi drugega že zato, ker ga sam s trenutnim znanjem nisem sposoben razrešiti. Saj sem vam rekel, da bodo teze bolj ali manj provizorične. Druga stran problema se veže na to, da Althusserjevi teoriji res umanjkajo določeni momenti, ki bi uspešno pojasnili uspelost ter navsezadnje tudi neuspelost interpelacije, osrednje teze IAD. Je to dvoje mogoče pojasniti znotraj področja, ki ga določa interpelacija ali pa je potrebno zaiti onstran – to bo predstavljalo tematiko naslednje oddaje. Amen.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.