No, pa smo pri koncu. No, vsaj če s koncem mislimo na obdobje, ki se končuje s prehodom v tromesečje julija, avgusta ter septembra, ko se Moralne fekalije umikajo iz etra Radia Študent. Z drugimi besedami, po tem prispevku se ponovno slišimo oktobra. Zgolj kot obvestilo, zdaj pa k stvari sami: kaj je torej tema današnje oddaje? Na najbolj osnovni ravni lahko rečemo, da se bo govorilo o televizijski seriji The Handmaid's Tale, posneti po istoimenski knjižni podlagi kanadske avtorice Margaret Atwood, ki velja za eno velikih klasik distopičnega romanopisja.

Kar se tiče romana, naj kar takoj na začetku povem, da ga nisem bral, zato vsaka primerjava med njim in serijo, komentar o tem, kako je določena tematika razdelana boljše bodisi v romanu ali v njegovi tv-različici, komentar morebitnih potvorb sporočila, ki je bilo v knjigi tako jasno, v seriji pa je tako huronsko zanič in tako dalje, odpadejo. A glede na to, da vsak izdelek iz takšne ali drugačne oblike kulturne produkcije vzpostavi določeno avtonomnost, deluje sam po sebi, bi deloval tudi, če bi bila zgodba spisana neposredno za serijo, in ne bi šlo za televizijski prevod vsebine romana ... no, glede na to menim, da so takšne primerjave v osnovi nepotrebne. Dodatno nepotrebne, ker ne gre za recenzijo, ki bi serijo vzela za svoj glavni objekt, temveč bo serija v prispevku prevzela mesto simptoma, ki bo omogočal obdelavo logike, v oziru na katero je sama serija zgolj eden izmed primerov. Ampak najprej nekaj več o sami seriji.

Zgodba oziroma lore serije je, če površno obnovimo, naslednji: v bližnji prihodnosti se na ozadju strmega padca števila rojstev ter splošne ekološke krize v ZDA zgodi konservativna revolucija. Zarotniška skupina krščanskih fundamentalistov po seriji strogo premišljenih napadov na Kongres, Belo hišo in tako dalje izvede državni udar, uvede, kot je vedno rečeno, začasno izredno stanje in v tem obdobju uvede kup zakonov, ki tako ali drugače povečajo depriviligiranost določenih skupin, medtem ko v drugih, kot so na primer istospolno usmerjeni, prevzamejo obliko načrtne eksterminacije. Združenih držav skratka ni več, nadomesti jo država z imenom Gilead.

Logika nove zakonodaje in zunajpravnih postopkov oblasti, ki to spremljajo, je dvojna in niti ne tako neznana. Po eni strani močno vlogo igra do svojih skrajnih konsekvenc prignan biopolitični vektor – poudarjanje varstva okolja, skrb za rast prebivalstva, poseg medicine v za bolezensko opredeljen del populacije in tako dalje. Po drugi strani nič manj pomembne in v seriji vsekakor bolj poudarjene vloge ne igra skrajna krščanska ideologija, ki legitimnost novih institucij snuje neposredno na osnovi biblijskih citatov, poudarja potrebo po duhovnem – evfemizem za materialno - očiščevanju družbe, zapadle grehu, ter zahteva vrnitev v dobro staro predmoderno preteklost. Sprega biopolitike in konservativne ideologije torej, kombinat, ki nam je v omiljeni različici bolj ali manj znan iz našega političnega vsakdana. Komplementarna enotnost dveh vektorjev, ki lahko svojo priviligirano vozlišče najde le na eni sami točki, točki, ki po svoji zasnovi implicira, da se najbrutalnejša oblika dominacije nujno zgrne nad točno določenim delom prebivalstva. Točka križanja se imenuje rojstvo, del populacije, podvržene posebnim oblikam dominacije, predstavljajo plodne ženske. Bi bil rezultat križanja biopolitike, katere glavni cilj je bil od samega začetka skrb za zdravje nacije, in krščanske ideologije sploh lahko drugačen? Nah.

Omenjeno vozlišče prejme obliko institucije služkinj oziroma handmaids. Plodne ženske so razdeljene uglednejšim družinam, natančneje patriarhom iz vrst novih vojaško-sakralnih kvazi-aristokratov, katerih žene, po vsej verjetnosti pa predvsem oni sami, so neplodni. Ob predaji so tako imenovanim handmaids odvzeta njihova osebna lastna imena, slednja pa nadomestijo s poimenovanji, ki eksplicitno poudarjajo njihovo mesto lastnine v razmerju do patriarha-lastnika. Ker je protagonistka, katere ime je v originalu June, podeljena komandantu Fredu Waterfordu, je »od Freda«, po angleško »Of-Fred«, skratka Offred. Enkrat na mesec, v času ovulacije so handmaids zavezane sodelovanju v tako imenovani ceremoniji. Z drugimi besedami, prisiljene so v potencialno rojstvotvorni seks s patriarhom, ki mu kot opazovalka prisostvuje njegova žena. V primeru rojstva otrok pripada patriarhovi družini, sama pa je dodeljena naslednjemu paru, kjer spet prevzame patriarhovo ime. Če rojstva po določenem časovnem obdobju ni, kar se zaradi pogoste neplodnosti patriarha ne zgodi redko, pač slabo zanjo – poslana je v tako imenovane kolonije, kjer čisti strupene odpadke in slejkoprej razpade. Na osnovi problema storilnosti zato nastanejo nove, neuradne institucije seksa s plodnim zdravnikom, patriarhovim podrejenim moškim osebjem, ki jih pogosto spodbuja tudi sloj žen patriarhov in tako dalje. 

To so v osnovni nastavki, na katerih štarta serija, nastavki, ki očitno podajajo logiko neke strukture oblasti; slednjo pa bi lahko serija po prvih dveh epizodah tudi pozabila ter celotno pripoved zvlekla na mlin križanja zavestnih intenc preračunljivih akterjev in slučajev tipa: »Oh ne, oseba A gre ravno v tem trenutku na točno ta hodnik, kamor ne bi smela, ker je tam oseba B, ki v tem trenutku ravno ne bi smela biti na istem mestu kot oseba A taM  tAM TAM!!!« In ravno to večina serij tudi naredi. A ne The Handmaid's Tale, kjer učinkovanje sistema oblasti, katerega logika presega racionalno presojo likov, v razmerju do oseb-igralcev ves čas zavzema enako, če ne celo nadrejeno vlogo. Lep primer tega je recimo scena, ki med protagonistko June, njenim možem Lukom ter njeno prijateljico Moiro izbruhne po uvedbi zakona, ki ženskam prepoveduje posedovanje bančnega računa in njihovo premoženje prenaša na njihove soproge. Sicer dobronamerni mož hoče ženi ustreči s pokroviteljsko tolažbo tipa: »Ne skrbi. Saj bom že poskrbel zate,« s čimer izzove prepir. Ne gre zato, da bi do žene hotel biti pokroviteljski, da bi se hotel postavljati v nadrejeni položaj, vanj je preprosto potisnjen in v skladu z njim nehote deluje.

Takšnih prizorov je v seriji več. Navedemo lahko vsaj še obdelavo institucij ilegalnih oploditev, v katerih sodeluje medicinsko osebje in h kateremu pogosto napeljujejo kar žene svojih sterilnih mož, ter prikaz vezi med mobilizacijsko močjo fundamentalistov pred državnim udarom in splošno ekonomsko bedo in tako dalje, da tega, kako serija ne izvede klasične redukcije vseh grozot na zblojeno religioznost, kot je to v navadi, temveč pokaže na na videz kontradiktorno spojenost konservativizmov in biopolitčnih strategij, sploh ne omenjamo. Vse te stvari delajo iz serije nekaj najboljšega, kar je trenutno na TV-ju, vsekakor pa jo postavljajo svetlobna leta stran od kvazi družbeno-kritičnega sranja á la Mr. Robot, ki v dveh sezonah ni uspel drugega kot to, da je objekt kritike, tako imenovani »sistem«, izenačil z logiko zarote Judov v civilu.

Vendar, kakor se pogosto zgodi, vsa genialnost pade takoj, ko se s terena kritike sovražnikov prestavimo na teren slikanja sil, ki so nam politično ljube, bodisi v opredelitvi forme njihovega podrejenega stanja bodisi v formulaciji možne razrešitve in preoblikovanja razmerja dominacije. The Handmaiden's Tale v tem oziru ni nikakršna izjema. Da se je na TV zaslonih pojavila ravno v času po Trumpovi kampanji in nato njegovi zmagi, da je v veliki meri reakcija nanjo, če smo bolj natančni - reakcija aktivistične kulture ameriških kampusov na Trumpa -, ne bi moglo biti bolj očitno, ko nam je predočena naivnost, ki stopi na ekran takoj, ko tema niso več strukturna razmerja dominacije kot taka.

Z drugimi besedami, ko tema postane opredelitev narave dominiranih osebkov ter kakršenkoli prikaz delovanja družbenih razmerij, ki niso osnovana na biopolitični teokraciji Gileada, ki je sicer objekt kritike. Ravno zaradi nekritičnega in naivnega prikaza negileadske družbe, ki je postavljena kot alternativa kritizirani ureditvi, pa na koncu tudi sama kritika izpade dokaj naivna in bedna. Ne ker gileadska družba ne bi bila brutalna, ne ker ženske ne bi bile v slabšem položaju kot moški, temveč ker kritika brutalnosti teh odnosov ne zna adekvatno formulirati in se raje izteče v vse možne liberalne moralistične floskule. Če povzamemo v dveh obrazcih. Prvič: med gledanjem kmalu dobiš občutek, da gledaš klasično liberalno primerjavo med totalitarnimi, kolektivističnimi režimi in razsvetljenim liberalnim individualizmom, kjer vsak racionalno presoja in svobodno izbira. Drugič: kar naenkrat imaš občutek, da ti serija ob analizi strukturne logike neke oblasti ves čas prigovarja k afirmativnem branju Johna Rawlsa. Kar je milo rečeno ogabno.

Tovrstne naivnosti, ki kažejo na to, da je serija simptom širše logike, o kateri sem govoril na začetku, lahko skrčimo na komplementaren dvojec opredelitve ženske kot dominirane za objekt nasproti dominirajočemu moškemu kot subjektu ter opozicije med odsotnostjo izbire ter njeno svobodno prisotnostjo. Analizo lahko začnemo na rahlo nenavadnem mestu, če si pred oči naslikamo poster, prek katerega se serija oglašuje. Na njej je slika protagonistke v tradicionalni rdeči uniformi, ki pripada tako imenovanim služkinjam, čez protagonistko pa je z belo včrtan v oči vpijoč napis »object«, napis, ki kot svoje implicitno nasprotje predpostavlja možnost plakata z dominantnim moškim, v katerega bi bil včrtan napis »subject«. Pa ne gre zgolj za plakat – prek izjav tipa »Včasih smo imele vsaj izbiro,« ter »Saj smo vendar ljudje,« imamo v bistvu čez celotno serijo vtis, da nam je sugerirana argumentativna shema objektifikacije.

Argumentacija vam je verjetno znana, saj je njeno popularnost v feminizmu težko zanikati: ženskam se odreka, da se odločajo o splavu, ženske so dominirane, njihova svoboda je krnjena, in ker so dominirane, so reducirane na objekt, na golo sredstvo za moški užitek, so objektivizirane in tako dalje. Skratka, objekt so, ker so dominirane, ker so sredstvo, ker njihova izbira ni svobodna, ker so določene od zunaj, ker so pasivne v razliki do aktivnih, iz svoje notranjosti določenih moških subjektov. Pa vendar, mar dominirajoči moški res počne to – se samodoloča in prek te samodoločitve določa še druge? Mar ne gre bolj za to, da je tudi sam bolj ali manj potisnjen v vlogo dominirajočega, kot pa za to, da bi si vlogo dominatorja izbral sam? Prizori, kot je neprostovoljno postavljanje v vlogo pokrovitelja, v katerega je prisiljen protagonistkin mož, jasno sugerirajo v nasprotno smer, da ravno ne gre za to, in kažejo, da dominirajoči ni nič manj produkt vnanjih dejavnikov, kot je produkt vnanjih dejavnikov dominirana oseba, po tej logiki nič manj ali bolj objekt kot ona, zgolj drugačen objekt. Drugačen objekt? Hja, če sta samodoločitev in svobodna izbira kriterija, po katerih opredelimo subjekt, v zgodovini poleg ženske ne najdemo niti enega samega moškega subjekta. Posledično se zdi, da je kategorijo subjekta treba bodisi v celoti odpraviti bodisi zamenjati s konceptualizacijo, ki ne bo več stavila na ostro opozicijo med pasivnim ter aktivnim.

Vendar, poreče serija skozi protagonistkina usta: »Včasih smo imeli vsaj izbiro,« s čimer misli na izbiro med podrejenim, Bogu zavezanim življenjem in liberalno svobodo. Takšne izjave jasno sugerirajo na predpostavko, da je oseba v določene položaje in v določena ravnanja valda prisiljena zgolj v tej totalitarni družbi, ki jo serija kritizira. Včasih smo bili res subjekti, ki racionalno presojamo in si svobodno izbiramo naše načine življenja, in morda bomo takšni subjekti tudi enkrat v prihodnosti, ko bo vzporedno z odpravo totalitarizma, ki nas ta trenutek zatira, odpravljena tudi naša redukcija na funkcijo objekta. Vendar pa je argumentacija spet več kot očitno zgrešena.

Naj ponazorimo s primerom. Žižek spremno besedo k zbirki Balibarjevih spisov Strah pred množicami začne s primerom institucije rumspringa, ki jo prakticirajo v amiških skupnostih. Mladini, ki je svoje otroštvo preživela v skladu s strogo disciplino, je po logiki navedene institucije ob dopolnitvi sedemnajstega leta starosti omogočeno, da za nekaj let odide iz zaprte amiške skupnosti, okusi življenjske radosti, vozi avtomobile, posluša glasbo, pije, se drogira – skratka počne vse tisto, kar bi večina od nas razglasila za nekaj dokaj običajnega. Vendar le za nekaj časa. Po nekaj letih, ko naj bi zares dodobra spoznala tudi ostale življenjske sloge, je postavljena pred odločitev: bodisi se vrneš bodisi ostaneš zunaj. Dilema, v katero so domnevno potisnjeni, je lažna in tako rekoč že pred svojo vzpostavitvijo anticipira rešitev. Ni potrebno posebej poudarjati, da se velika večina zdaj bojda seznanjene mladine vrne nazaj v amiško skupnost.

A popolnoma isto lahko rečemo za protagonistko serije! Ko ta poudari, da je imela včasih vsaj izbiro, in s tem implicira, da si le-te ponovno želi, v bistvu izvede isti postopek. Izbiro med svojim življenjem na način teokratske ureditve Giliada in prejšnjo liberalno svobodo noče zato, ker bi rada presodila, ali naj živi tako ali drugače, ampak ker je dilema v njenih očeh itak že zdavnaj razrešena, ker: prvič - v osnovi sploh ne gre za njeno izbiro in drugič – ker subjekta pred njegovo konkretnostjo, v obliki prazne forme racionalne presoje, v obliki rawlsowskega izhodiščnega položaja, pač preprosto ni. So zgolj konkretni subjekti, ki niso ne popolnoma aktivni ne popolnoma pasivni, ne glede na to, ali so postavljeni v vlogo dominantnih ali dominiranih, ki so subjekti ne glede na to, ali so dominirani ali dominirajoči, ne glede na to, ali živijo v teokratični družbi ali ne, v vsakem primeru so mnoštvo, ki se subjektivira skozi razmerja dominacije. Prazen subjekt in svobodna izbira … ti po drugi strani niso nič drugega kot naknadne moralne mistifikacije istega ranga kot verovanje v življenje po smrti. Moralna mistifikacija, ki kot vir kritike serijo popelje v to, da kot lokaliziran problem kritizira tisto, kar je prisotno vsakič, ko govorimo o družbenih razmerjih, ter s tem na koncu ravno zgreši specifična in dejansko lokalizirana razmerja dominacije, ki naj bi jih kritizirala.     

Verjetno lahko na tem mestu naletimo na ugovore tipa: »Pa saj gre vendarle le za TV serijo, in ne za strokovno razpravo, od nje ne moremo pričakovati natančnih analiz,« ali pa »Serija je vendar namenoma posneta z gledišča v liberalno ideologijo interpelirane ženske, zaključki pa posledično ne morejo biti drugačni kot takšni ...« Glede prvega recimo zgolj, da takšne serije ravno obstajajo. Če že govorimo o vrsti serij, katerih pretenzijo lahko tako ali drugače opredelimo kot "družbeno-kritično" in, če je tematika vezana na problem mistifikacije, je primerno, da na tem mestu zaključimo s primerjavo. Kako poteka obravnava ideoloških mistifikacij v serijah, kot je na primer The Wire? Skozi pet sezon naletimo na nove in nove primere imaginarnih razmerij individuumov do njihovih lastnih pogojev, pa naj gre za primer ghetto-ideologema o uspehu izumitelja chicken mcnuggetsov v prvi sezoni, sindikalno nostalgijo v drugi, primer upanja v spremembe delovanja sistema skozi uradne mestne oblasti v tretji, poskus imanentnega preoblikovanja delovanja šolskega sistema skozi potvarjanje kurikuluma v četrti ali delovanje medijev v peti. Odgovor, ki ga poda serija, je vsakič boleča demistifikacija, protagonisti so znova in znova prikazani kot neprostovoljni nosilci relacij, ki jih presegajo in tako rekoč v celoti določajo njihovo delovanje. Če to že ni vidno za njih same, pa vsekakor vsaj za gledalce serije, česar, če odgovorimo na drugi ugovor, pri The Handmaid's Tale vsekakor ni, ker očišče slednje ni očišče strukture temveč spontana ideologija bebave feministke, ki po možnosti piše za Gurdian in študira sociologijo (Ni naključje, da serija dejansko povdarja trpljenje, ki so ga uboge sociologinje deležne zavoljo njihovega "poglobljenega" in "kritičnega" mišljenja, kot prav tako ni naključje, da je na mesto zatirane moralično definirane vednosti postavljena ravno sociologija, saj je levi moralizem v svojem jedru ravno sociologizem)*  - perspektiva, ki ideologem specifičnega akterja v seriji (June) preslika v gledišče serije kot take. Tako The Wire ponuja temen odgovor, ki se niti ne trudi s tem, da bi nakazal možne rešitve, ki zgolj demistificira in ravno zaradi tega šele omogoča kritičen pogled, medtem ko si The Handmaid's Tale v opisanih situacijah ne bi mogla kaj, da ne bi kot rešitve težav navedla ravno tistih argumentacij, ki jih The Wire demistificira: Utopično liberalno ideologijo trdega dela kot rešitev iz stanja ekonomske bede v sistemu, kjer ti produkti lastnega dela po definiciji ne pripadajo, kjer - shieeeet - na osnovi trdega dela ravno nisi richer than the motherfucker ter utopizem svobodne izbire za apriorno nemožnost svobodne izbire kot take.



*Za pojasnilo beri naslednja prispevka:

Filozofija in spontana sociologija levičarjev I

Filozofija in spontana sociologija levičarjev II