ENOTNOST ÜBER ALLES

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
27. 12. 2013 - 10.30

Ekipa Napihovanja je zopet tu. Nekaj nas je še ostalo čuječih, ostali pa prebavljajo. Kdor še ima želodec broditi po TV kanalizaciji, je lahko po domačih odtočnih kanalih večkrat naletel na posebej slavnostne koncerte. Ne, niso bili božični, dobrodelni ali za denar. Koncertna proslava je bila posvečena dnevu samostojnosti in enotnosti. TV posnetki so pokazali, da so prisostvovali le posvečeni, glasba je bila napihnjena, ovratniki zategnjeni, dvorana napol prazna, besede pa so težile k nebu. Skoraj bi se bil izgubil ta dan, konkurenca je namreč ostra - kič, sladkor, popusti in ne nazadnje rojstvo Jezusa, odrešenika s križa.

Čeprav se je ta dan prvotno imenoval »dan samostojnosti«, so mu kasneje, leta 2005, dodali še »enotnost«. Razlogi za to so bili in ostajajo nostalgični. Dne 26. decembra 1990 naj bi se dogodila največja enotnost v zgodovini tistega, kar imenujejo stoletni slovenski narod. Enotnost je s tem dnem pridobila mitične razsežnosti in postala nekaj dobrega, nekaj, kar je dobro samo po sebi. Ne da bi se kaj dosti spraševali o enotnosti koga ali v čem ali enotnosti za katere namene, so govorniki te dni predvsem objokovali, da je šla enotnost po gobe, saj je enotnost na splošno nekaj dobrega. Niti festival domoljubne pesmi, imenovan MATI DOMOVINA, je ni uspel kaj več pričarati, kljub orjaškim dozam neomadeževane ljubezni do domovine naravnost v čutila. Toda vrhunska harmonična ubranost obeh orkestrov je žalostno pričala o tem, kako lepo bi bilo, če bi bili enotni kot en orkester, ena koncertna hala in en dirigent.

Na koncertni slovesnosti je za govorniški oder stopil Vebrow Janko. Pred seboj je imel vse lepo napisano in vse je tudi prebral, kot je bilo treba, brez pahorjanskega patosa. Tudi on je potihem objokoval to, da je šla enotnost po zlu. Ekipa Napihovanja, zbrana pred TV kanalizatorjem, pa je postala nekoliko zbegana. O kateri enotnosti pa govorijo tile? Če bi stranke bile enotne, potem bi imeli nekaj podobnega partiji. Če bi bili državljani enotni, potem ne bi imeli državljanov, temveč dva milijona ljudi, ki mislijo in počnejo, kot da bi bili eden. Če bi bila država enotna, potem to ne bi bila več država, temveč gospodinjstvo. Tako smo začeli vrtati skozi goste oblake modrega dima, ko je Webrov Janko začel sam razpletati klobčič. Bila je to državna proslava, a malo je bilo besed o državi in toliko več o gospodarstvu. Zdelo se je, da Webrov Janko govori o podjetju Slovenija, ki ima dva milijona duš delovnih živali.

Janko je obudil mokre sanje. Zgodbo o uspehu je treba nadaljevati. Sicer smo majhni, a to je konkurenčna prednost, saj majhni čestokrat sanjajo, da bodo nekoč veliki ali vsaj ob boku velikih. In kdor to sanja, ve, kaj mu je storiti. Dan samostojnosti je bil dan, je dahnil Janko, ko smo postali gospodarji na svoji zemlji. Zakaj nismo postali državljani v lastni državi, nam ni jasno. Jasno pa je, da gospodarjev ne more biti dva milijona, in ker je naloga gospodarja, da v gospodinjstvu gospoduje in gospodari, so nekateri res postali gospodarji tega novega velikega gospodinjstva. Janko je temu primerno ustrezno pohvalil tudi odločilne odlike članov sedaj samostojnega gospodinjstva. Takole je govoril Janko: »Naše ljudi krasijo številne pozitivne lastnosti, pridni so in inovativni, kot taki so cenjeni tudi v tujini. Ljudje so namreč pomembno gonilo razvoja, dodane vrednosti, konkurenčnosti in odličnosti vsake države.«

Zdaj je slika dobila jasnejšo podobo. Kot vse kaže, se je 23 let po plebiscitu zadeva obrnila tako, da se je osamosvojilo predvsem 4 milijone pridnih delavnih rok in 2 milijona inovativnih možganov. Sicer so se osamosvojili, vendar to ni dovolj. Skupaj vzeto morajo biti odlični. Ljudje so namreč pomembno gonilo razvoja, kot je Janka izgovarjala postmoderna modrost, in vsak kmet ve, da morajo voli ali vlečni konji goniti v isto smer, če naj voz kamorkoli pride. Priti pa mora visoko, do zvezd konkurenčne odličnosti, zato mora 4 milijone rok in 2 milijona možganov, zdaj vpreženih v svobodo vlečenja, krepko potegniti v isto smer. Vsak dan, iz ure v uro.

Objokovanje izgubljene enotnosti je dobilo svoj srhljivi smisel. Enotnost kar tako in na splošno je glavna odlika gospodinjstva in vseh vanj vpreženih članov, tudi onih še ne rojenih. Če vsi člani srčno vlečejo in zaupajo gonjaču ter mu ne oporekajo, je uspeh zagotovljen in nebo odprto. K temu je pozval tudi predsednik Pahor in skoraj nežno spustil glas, govoreč pred 120 supermožgani slovenskega porekla na trenutnem izpopolnjevanju v tujini in dahnil: »Kaj ko bi mi nekoč postali silicijeva dolina Evrope«! Drage sogospodinje in sogospodinjci, dobrodošli v našem malem gospodinjstvu, bodite veseli vpreg svobode in enotni stopite skupaj kot eden. Gonjači že vedo, kam. In ne pozabite: sanje malih so sanje velikih!

 

Da ga ne fašete od zadaj, temveč od spredaj, je tudi tokrat poskrbelo Napihovanje!

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ha ha ha ha! Đinius, kot vedno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.