Težki so časi za bando Napihovanja. Kot vse druge nas mučijo najbolj vsakdanji problemi, recimo sitnosti z denarčki, ki prihajajo s svinčenimi obuvali, odhajajo pa lahkih peruti. Potem so tukaj zadeve, povezane z našo obrtjo, recimo histerične medijske osebnosti in njih gobezdanja, potem mali ljudje z veliki ambicijami, slabi nogometni komentatorji, še slabše naličene novinarke, apatični revolucionarji in managerski odrešitelji s kompleksom Jezusa Kristusa. Naposled pa je tukaj naša obrt sama in zdaj šele nastopijo prave težave. Namreč, kaže se vprašati, čemu še napihovati, ko je vse in vsi vred že toliko napihnjeno, da nam, bandi Napihovanja, ki nam je to poklic in skromni kruh, tako rekoč ne ostane kaj dosti dela. Tukaj bi bila na mestu ona prilika o karikaturistu, ki nekega dne z grozo spregleda, da je svet zunaj, po dolgem in počez, posekal njegova najboljša dela in postal karikatura njegovih karikatur.

Ko smo si že ogledovali izložbeno okno ljubljanske Vrvarne in se ozirali po večnem miru, je beseda dala besedo in nekdo je hripavo zavpil: »Mir! Mir nam dajte!« Priznali smo si, da je to le naredilo vtis, vendar čeprav je vzklik dosegel trikratni odmev, ni kazalo, da bi kdo v okolici ponujal kaj miru, zato smo, kot se za bando Napihovanja spodobi, sami stopili ponj. Med iskanjem, ki ni obrodilo nikakršnih sadov, nas je dosegla rešilna novica. Izvedeli smo, da v Oslu, tistem na Norveškem, ki ima mrzle zime in visok standard, sicer ne ponujajo miru, ampak so ravnokar podelili nagrado za mir. Zadeva je bila takoj sumljiva in nemudoma smo se lotili poizvedovanja na varni razdalji. Sumničenja so se izkazala za pravilna, previdnost ravno tako. Nagrada je bila Nobelova, imela je kar največjo mednarodno odmevnost, vso potrebno medijsko pozornost in bila je težka 967.328 evrov. Povrhu vsega pa so jo vsi jemali smrtno resno, voditelji svetovnih velesil pa prav posebej. Ker je treba začeti na začetku, smo se lotili biografije Alfreda Nobela.

Korak se je izkazal za še kako pravilnega. Malega Alfreda so že v otroštvu zanimala eksplozivna sredstva. Kot se spodobi, se je navad in zanimanja navzel po očetu, ki se je pečal z vojno industrijo. Oče mu je moral biti vzoren zgled, saj je Alfred, še preden se je prvič zares zaljubil, že izumil detonator - napravo za vžiganje eksploziva. Takoj zatem je izumil slavni dinamit in malo za tem še gelignit, močnejši eksploziv z dodatkom kalijevega nitrata. Vrhunec je dosegel z balistitom, ki je še danes uporaben za raketna goriva. Imel pa je tudi posluh za varnost uporabnikov eksplozivov, zato je izumil posebno t. i. varno mešanico in jo poimenoval Nobelov varni prah. Vse to skupaj je zadostovalo, da so ga nemudoma sprejeli v Kraljevo švedsko akademijo znanosti in mu nekaj let kasneje podelili častni doktorat. Vendar Alfred Nobel ni bil akademik, temveč praktičen mož.

Povsem dobro je vedel, da mora dinamit nečemu služiti. Zato je do svoje smrti ustanovil več kot 90 tovarn orožja po vsem svetu. Tik pred smrtjo pa je jasno kot še nikoli uvidel, da njegove tovarne dinamita še celo predobro služijo smrti, in zbal se je za svoje dobro ime in čast. Ker je bil praktičen človek, se je z vsemi preostalimi silami začel zavzemati za pacifizem. Ker je Alfredu dinamit dobro služil, saj je za razliko od mnogih nesrečnikov z njim bajno zaslužil, se je odločil takole: »Naj dinamit služi miru!« in skoraj ves denar od dinamita je šel v Nobelove nagrade, med drugim k najpomembnejši, k nagradi za mir. Tako je Alfred Nobel opral svojo čast, mirno umrl in danes ga tiskajo na dragocene plakete in se ga spominjajo kot velikega mirovnika.

Začetki te »zgodbe o nagradi« so se izkazali za še kako izpovedne. Po Nobelovi smrti je namreč nastopilo nesrečno in krvavo 20. stoletje in še danes so modni trendi takšni, da se zelo dosledno z dinamitom služi miru. Tako imamo dinamitni mir ali »vojno, ki je mir«, kot bi temu rekel oni Arthur, ki se je klical Orwell. Tako lahko največji razpihovalci vojne hkrati obveljajo kot največji mirovniki. Da je tako in da zgledi vlečejo, dokazujejo tudi številni prejemniki in nominiranci za Nobelovo nagrado za mir. Med slednjimi se je dvakrat znašel Stalin in enkrat Hitler, potem je tu še Kissinger, človek, ki vojne ni le razumel kot miru, temveč še kot dober PR za mir.  Ne nazadnje je tukaj Obama, ki je nagrado za mir dobil sploh preden bi kot predsednik naredil kakšno dejanje, s katerim bi si to zaslužil. Seveda je Obama po prejeti nagradi razumel sporočilo miru in takoj povečal napore za vojno, kjerkoli je že bilo treba.

Tukaj pa se bomo ustavili, saj nam je zdaj povsem jasno, da ponovno nismo ničesar napihnili, temveč je vse res, in to tako napihnjeno, da nam grozi dinamitna eksplozija miru. Zato se previdno umikamo s terena, brišemo sledi in do naslednjega petka bomo mirovali v upanju, da nas ne zadene vojni mir. Za vsak slučaj, če vojni mir vseeno prihrumi nad nas, smo zavili še na Miklošičevo in vsak od nas je zmazal en masten Nobel burek. Malo za spomin, malo zato, ker eni pravijo, da ti da veliko poguma.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.