Bliže, pobliže: Robert Capa

Bliže, pobliže: Robert Capa

Oddaja
23. 7. 2017 - 20.00

Fotografska zadruga Magnum je 5. aprila v Cankarjevem domu postavila drugo samostojno razstavo v Sloveniji. Razstava Robert Capa s podnaslovom Retrospektivna razstava največjega vojnega fotografa vseh časov sledi prvi postavitvi iz leta 2012, ki je bila naslovljena preprosto Magnum prvič: Obrazi časa. Če je šlo takrat za reprizo prve Magnumove razstave iz leta 1955, na kateri so bile razstavljene fotografije šestih njenih članov, se tokratna retrospektiva povsem osredotoča na enega ključnih likov v zgodovini fotografije – Andréa Friedmanna.

 

Robert Capa, pionir vojne fotografije, do leta 1936 namreč ni obstajal. Da bi poleg suhoparne kataloške razlage retrospektive  vojnih reportaž dobili širši, zgodovinski vpogled v zgodbo, ki tvori podlago mita in legende Roberta Cape, smo se udeležili javnega vodenja po razstavi. Po ljubljanski retrospektivi ga je drugič in zadnjič vodila novinarka in fotografinja Meta Krese:

 

izjava

 

Če torej začnemo od začetka, je zgodba Andréa Friedmanna  predvsem in v osnovi zgodba o begunski izkušnji. Hkrati pa je močno prepletena z vzponom medijev – časopisov in ilustriranih tednikov:

 

izjava

 

Ko je Hitler 30. januarja 1933 brez potrebne večine postal kancler, je to pomenilo konec Weimarske republike.  Za razumevanje vzpona nacizma v Nemčiji zelo vabljeni k poslušanju zadnje in predzadnje Teoreme o razredni logiki fašizma. 27. feburarja 1933, šest dni pred ponovnimi volitvam, je prišlo do požiga Reichstaga,  zaradi katerega je Hitler pri predsedniku Weimarske republike Hinderburgu dosegel podpis predsedniškega Dekreta o zaščiti ljudstva in države.

 

Dekret je suspendiral civilne svoboščine, med drugim svobodo izražanja, tiska, zbiranja, združevanja, habeas corpus, pravice do zasebnosti komunikacije in tako dalje. Šlo je zgolj za prvega v vrsti nadaljnjih uredb in zakonov, ki je bil na začetku usmerjen  proti parlamentarni opoziciji – najprej so prišli po komuniste, kasneje še socialiste in člane sindikatov, nato Jude, homoseksualce, Rome. Malo znano dejstvo je, da so levičarje že v zgodnjih tridesetih zapirali v koncentracijska taborišča. Dachau, ki se je odprl 22. marca 1933, je bil prvi model za vse kasnejše podobne institucije.

Z zatrtjem opozicije in kljub temu, da Nacionalsocialistična nemška delavska stranka tudi na marčevskih volitvah leta 1933 ni dobila absolutne večine – je pa za njih glasovalo 43 odstotkov -,  za Hitlerja ni bilo več ovir za razglasitev diktature oziroma Tretjega rajha. Že drugič v svojem življenju je moral zato bežati tudi Friedmann:

 

izjava

 

Jeseni 1934 je André Friedmann spoznal Gerto Pohorylle, ki je prebežala iz Leipziga in s katero sta začela skupaj delati. Gerta  je bila v Nemčiji članica nemške socialistične delavske stranke, v Pariz pa je pribežala spomladi 1933. leta, potem ko so jo enote SA za nekaj tednov zaprle v zapor. Skratka, tudi ona je bila begunka. Prav Gerti Pohorylle, ki se je kasneje preimenovala v Gerdo Taro, gre zasluga za invencijo lika in karakterja Roberta Cape.

 

 

Za spremembo in internacionalizacijo – in nikakor ne pofrancozenje - svojih imen se André in Gerta leta 1936 nista odločila zgolj zaradi prekarne ekonomske situacije. Poklic in materialni položaj fotografa ali fotografinje je bil namreč do ustanovitve fotografske zadruge Magnum leta 1947 nezagotovljen. Ne smemo pozabiti, da antisemitizem še zdaleč ni bil omejen zgolj na Nemčijo, tudi Francozi nanj niso bili imuni. Poleg antisemitizma pa begunski status – tako takrat kot tudi še danes - spremlja družbena stigma.

 

Ideja o imenu Roberta Cape je sicer vzniknila iz imena takrat slavnega ameriškega igralca Franka Capre, medtem ko je Gerta Pohorylle po Greti Garbo prevzela ime Gerda Taro. Slavni ameriški fotograf Robert Capa je bil seveda izmišljen, ampak večina časopisov je padla na Gerdino PR potegavščino. Posledično naj bi agencije in časopisi Capi za fotografije izplačevali tudi do 3-krat višje honorarje kot zgolj Friedmannu. Kot njuno zgodbo pove fotografinja in novinarka Meta Krese:

 

izjava

 

Španska državljanska vojna, danes sicer preveč pozabljena epizoda antifašističnega boja, je bila prva moderna medijska vojna. Vojne fotografije so se takrat začele redno pojavljati v dnevnih in tedenskih časopisih, kot že rečeno pa so se pojavili tudi ilustrirani tedniki – Vu, Life, Picture Post, Regards, Ce soir. Ti so se osredotočali na slikovne zgodbe, kjer je serijo fotografij določenega fotografa ali fotografinje spremljal zapis njegove oziroma njene zgodbe.

 

 

Fotografija se je že nekaj časa osamosvajala spon portreta, ki ga je v 19. stoletju prevzela slikarstvu. Njen razvoj je naprej gnal tehnološki napredek, ki je omogočal izdelavo vedno manjših in bolj kompaktnih fotoaparatov. Že pred špansko državljansko vojno je bilo fotografiranih mnogo vojn, vendar je šlo večinoma za inscenirane tableauje za frontnimi linijami, ki so, prosto po Susan Sontag, vojno prikazovali kot “dostojanstven skupinski izlet moške druščine”. Prava doba vojne fotografije se je začela, ko se je kamera osvobodila stativa in je bilo film moč brez zamenjave večkrat zaporedoma osvetliti: Leica, Rolleiflex, Contax. Prav fotografi, ki so pokrivali vojno v Španiji - Capa, Taro, David Seymour Chim in drugi -, so bili tisti, ki so postavili temelje in standarde vojnega fotoreporterstva.

 

Španska državljanska vojna, ki se je uradno začela z napadom generala Franca na republikansko izvoljeno vlado Ljudske fronte 17. julija 1936, je bila nekakšen preludij nadaljnje vojaške ekspanzije militantnega in klerikalnega fašizma. Antifašistke in antifašisti po svetu so se takrat dobro zavedali, da Španija predstavlja Nemčiji in Italiji idealni poligon za preizkušanje novih orožij, predvsem letalstva, ter seveda za strateško širjenje vpliva. Meta Krese na tem mestu izpostavlja, da odhod Cape in Taro v Španijo, najprej Barcelono, kasneje tudi Madrid, Cordobo, Valencio, Aragon, Brunete, ni bil pogojen z naročili. Kot antifašista sta vojno jemala osebno:

 

izjava

 

Približno takrat, ko je Brecht v Hvalnici učenju zapisal, da je knjiga orožje, sta Capa in Taro, Chim ter še mnogi drugi kot orožje proti razsajajočemu fašizmu uporabljali svoje fotografije.  Kot že rečeno, fotografirali niso zgolj za časopise, ampak tudi  dokaze o poteku bitk ter predvsem zaradi dokazil vojnih grozot nad civilnim prebivalstvom. Spomnimo se samo po Picassovi zaslugi najbolj znane Guernice. Civilno prebivalstvo v Španiji je bilo v Evropi – kar pa seveda ne velja za njene kolonije - prvič v zgodovini načrtna tarča vojaških napadov. Gerda Taro je posnetke fašističnega barbarstva nad lastnim prebivalstvom pošiljala tudi mednarodnemu neintervencijskemu komiteju v Angliji, ki se na prošnje republikanske vlade za pomoč, tako kot Francija, ni odzvala.

 

Pravzaprav je neintervencijski komite, ki so ga sestavljale evropske države vključno s fašistično Italijo in nacistično Nemčijo, fural embargo na orožje in material. Pa tudi španskih beguncev niso hoteli sprejeti. Igro sprenevedanja so se igrali, vse dokler nista Anglija in Francija 27. februarja 1939 priznali Francove nacionalistične diktature. Po drugi strani pa so se iz vsega sveta organizirale prostovoljne internacionalne brigade, v katerih so sodelovale tudi ženske. Tudi mnogi borci, ki so kasneje delovali v partizanski vojski, so svoje izkušnje pridobili v Španiji.

 

 

Čeprav Robert Capa še zdaleč ni fotografiral zgolj bitk in vojakov, ampak tudi begunce in vojno življenje, je zaslovel s fotografijo padlega republikanskega vojaka. V trenutku ko je bila fotografija objavljena v ameriški reviji Life, se je začela graditi njegova legenda. Ikonična fotografija je ponesla špansko državljansko vojno na naslovnice svetovnih časopisov, po drugi strani pa je samo fotografijo spremljalo nekaj očitkov o naštimanosti. Meta Krese:

 

izjava

 

Fotografijo spremlja Capino slavno geslo “če tvoja fotografija ni dovolj dobra, to pomeni, da nisi bil dovolj blizu”. Vseeno je prava osvetlitev vojnih fotografij španske državljanske vojne nastopila šele leta 2007. V Mehiki so potomci mehiškega diplomata generala Francisca Aguilara Gonzaleza, ki je v tridesetih letih deloval v Marseillesu, odkrili kovček s 4500 negativi Cape, Taro in Chima. Mimogrede, Mehika je med vojno priskočila na pomoč španski republikanski vladi v njenem boju – s hrano, orožjem, prav tako je sprejela republikanske begunce.

 

 

Nepričakovana najdba mehiškega kovčka je razkrila, da niso bile vse fotografije, ki so jih do tedaj pripisovali Capi in Chimu, njune. Marsikatero je posnela tudi ena prvih padlih vojnih fotografinj Gerda Taro.

Razlog, da je Gerda Taro kot fotografinja zapadla v pozabo, gre pripisati dejstvu, da je špansko državljansko vojno zasenčila druga svetovna vojna. Drugi razlog pa je v tovariški naravi Capovega in Tarinega dela, ki je šlo vštric s takratnim  začetnim revolucionarnim vzdušjem v Španiji. Ni bilo zares važno, komu so bile določene fotografije pripisane, dokler so dosegle svoj učinek – najsi v objavah, obveščanju, ozaveščanju stanja na terenu. Fotografije sta čisto na začetku prodajala pod njegovim že uveljavljenim imenom, nato pod skupnim imenom obeh in kasneje ločeno. To, da je pripisovanje avtorstva fotografij danes tako pomembno, več pove o današnjem stanju družbe, ki je glede na njune razmere ustvarjanja in delovanja anahronistično.

 

Šele v devetdesetih letih – torej še pred odkritjem mehiškega kovčka -  sta Capov biograf Richard Whelan in Tarina biografinja Irme Schaber do takrat poznane fotografije v grobem ločila glede na format fotografij – Taro je uporabljala Rolleiflex s kvadratnim formatom, Capa pa Leico s pravokotnim formatom.

 

izjava

 

 

Gerda Taro,  v četrtek 27. julija bo od njene smrti minilo 80 let, je poleg bojišč, vojnega življenja in beguncev fotografirala tudi republikanske borke v prvih frontnih linijah, med njihovimi vajami in patruljami. Seveda pa ni bila edina fotografinja v Španiji, tam sta bili denimo tudi Tina Modotti in Kati Horna.

 

Spomina na Gerdo Taro Robert Capa ni nikoli propagiral. Tudi ko je leta 1938 izdal knjigo, v kateri so bile natisnjene njune skupne fotografije, se njeno ime ni pojavilo na naslovnici:

 

izjava

 

Po drugi strani je legendo Roberta Cape za časa svojega življenja gradil Capa sam. V prvi vrsti seveda s svojim delom, ki je predstavljeno na pričujoči retrospektivi. Poleg španske državljanske vojne so tu še fotografije iz druge kitajsko-japonske vojne, druge svetovne vojne, arabsko-izraelskega konflikta in indokitajske vojne. Vsekakor pa je njegovo ime postalo sinonim oziroma stereotip za življenje vojnega fotoreporterja predvsem po kratki dobi, ki jo je v prvih letih po drugi svetovni vojni preživel v Hollywoodu. Tako Magnum na retrospektivi ni pozabil dodati fotografije portretov njegovih slavnih prijateljev in prijateljic: Ingrid Bergman, Johna Houstona, Humphreya Bogarta, Johna Steinbecka, Pabla Picassa, Ernesta Hemingwayja, Henrija Matissa in tako dalje. Kljub temu je poleg fotografije padlega republikanskega borca najbolj poznan po enajstih fotografijah izkrcanja zaveznikov v Normandiji, kjer je bil kot edini fotograf prisoten v prvem valu napada. Nekaj misli o Capi strne Meta Krese:

 

izjava

 

Po njegovi smrti, ko je v Vietnamu leta 1954 stopil na mino, je za njegov spomin in fotografsko dediščino skrbel njegov brat Cornel Capa -  da, tudi Kornél Friedmann si je priimek spremenil v Capa - in pa fotografska kooperativa Magnum. Slednja še danes spomin na Roberta Capo ohranja skozi galerijske in muzejske razstave, kakršna je tudi pričujoča retrospektiva. Vendar pa Meta Krese opozarja, da pri takšnih postavitvah ne smemo pozabiti konteksta predmagnumovskega objavljanja fotografij v medijih:

 

izjava

 

Ustanovitev agencije Magnum leta 1947 pomeni v zgodovini fotografije prelomni trenutek, saj pred tem fotografi in fotografinje niso imeli avtorskih pravic in možnosti določati, katere fotografije, v kakšnem kontekstu in s katerimi pripisi bodo objavljene. Zadrugo so ustanovili: Robert Capa, Henri Cartier-Bresson, George Rodger, David Seymour Chim, Maria Eisner ter Rita in William Vandivert. Več o nastanku Magnuma pove fotografinja in novinarka Meta Krese:

 

izjava

 

Že leta 1935 je  Walter Benjamin pisal, da  “analfabet prihodnosti ni tisti, ki ne zna fotografirati, ampak tisti, ki ne zna brati lastnih podob ... Napis ustvari fotografijo, ki literarizira odnos vseh življenjskih razmer in je v tem smislu bistvena sestavina posnetka.” Fotografija resda objektivira, ampak hkrati izraža tudi stališče tistega, ki fotografira. Razkorak med tistim, kar je Capa fotografiral, in predstavitvijo Cape kot legende vojne fotografije na razstavah izpostavi Meta Krese:

 

izjava

 

 

Nenazadnje pa so fotografije, ki so jih posneli Capa, Taro in Chim,  pustile sledi tudi na fotografih v našem prostoru med narodnoosvobodilnim bojem:

 

izjava

 

Kdo ve, morebiti se nekega dne najdejo še kakšni zakopani partizanski negativi. Medtem pa še do 27. avgusta vabljeni v Cankarjev dom na ogled Capove retrospektive.

 

 

Malo bliže je bila Teja.

Brala sta Pia in Maco.

Tehniciral je Linč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness