"LET THE MILKY WAY BE SPLIT INTO THE MILKY WAY OF INVENTOR_EXPLORERS AND INVESTORS_EXPLOITERS … " (Velimir Hlebnikov)

V tokratni ediciji oddaje Objekt meseca bomo vzeli pod drobnogled polurne miselne zbranosti Makrolab. Ta je, kot lahko preberemo v sekciji pogosto zastavljena vprašanja na spletni strani projekta makrolab.ljudmila.org, avtonomna komunikacijska, raziskovalna in bivanjska enota, prostor, zmožen vzdržati koncentrirano nekajmesečno delo štirih ljudi v pogojih izlolacije/inzulacije. Tehnološki, socialni, politični, znanstveni in umetniški proces, označen z imenom Makrolab, je leta 1994 pognal v tek Marko Peljhan. Prvič je bil realiziran v okviru Dokumente X v Kasslu leta 1997, skozi leta pa ga je razvijalo mnogo ljudi. Idejne vektorje, elemente, ki sestavljajo Makrolab in ki se v veliki meri razkrijejo že v citiranem stavku, bomo razstavili, kot bi to storili z modularno delovno-bivanjsko enoto, da bi si od blizu pogledali način njenega funkcioniranja. Kar sledi, bi v kodi HTML semantično označili kot neurejen seznam modulov, ki jih bomo odkrivali v njihovi vpetosti v širše zgodovinske tokove.

Makrolab je avtonomna enota. Opremljena je z mikro sončno in vetrno elektrarno, ki napaja informacijski sistem in ostale električne naprave enote, ter hidroponičnimi in permakulturnimi vrtovi, ki napajajo uporabniška telesa. Vgrajene ima sisteme recikliranja proizvedenih odpadnih snovi. Objekt v praksi sicer ni dosegel popolne energetske, ekonomske avtonomije, odvisen je bil namreč od zunanjih virov hrane in vode. Vendar to niti ni pomembno, kar nas tu zanima, je ideja, abstraktni stroj, ki poganja enoto. Pomeni avtonomije v Makrolabu proliferirajo v različne pomenske smeri. V energetski avtonomiji – proizvodnih kapacitetah električne energije in nutricionističnih resursih za biološka telesa, ki naseljujejo enoto, odkrijemo njen prvi pomen. Avtonomija je hkrati tudi beseda iz političnega miljeja. Poleg v tem primeru energetske samozadostnosti je zato v besedi mogoče slišati tudi samozakonodajnost, pomensko razsežnost izvora besede v starogrškem izrazu osebne samoreference αὐτό in νομός, navada, zakon, določba, ponavljajoče se dejanje.

Politični pomen avtonomije v Makrolab posega na več ravneh. Enota z naravnanostjo svojih komunikacijsko-informacijskih sistemov deluje kot protipogled, kontranadzor geopolitičnim centrom moči in se s tem vpisuje v zgodovinski tok opolnomočenja ljudstva v odnosu do koncentracij moči in nadzora. Na drugi strani avtonomija deluje kot svoboda določanja ponavljajočih se dejanj znotraj izolirane/inzularne skupnosti prebivalcev enote. Prav v tem je morda centralni pomen avtonomije procesa, katerega osrednja teza je po Peljhanovih besedah v tem, da lahko posamezniki v omejenih okoliščinah intenzivne izolacije proizvedejo več evolucijske kode kot velika gibanja geografskih in političnih razsežnosti. Kot pravi, je izolacija razumljena kot sredstvo za dosego neodvisnosti in refleksije od dejanskih entropičnih družbenih razmer, Makrolab pa s tem kot okolje za razvoj novih družbenih, duhovnih in ekonomskih razmerij, utemeljenih na individualnosti.

Kjerkoli je sicer Makrolab stal v kakšni od svojih modifikacij, je seveda ostajal podrejen zakonom, ki regulirajo območje njegove naselitve. Vendar spet, to niti ni bistveno. Pomembneje je, da lahko na Makrolab kljub temu gledamo kot na model izoliranih/inzularnih skupnosti – recimo človeške kolonije na Marsu, planirane v časovnem odmiku kakšnega desetletja – skupka ustvarjenih pogojev, kjer igra avtonomije pride do najmočnejšega možnega izraza. Ekstremni okoljski in izolacijski, psihološki pogoji so vpisani v sam abstraktni stroj Makrolaba in gotovo ni naključje, da je bila po desetletnem življenju procesa, torej po letu 2007, planirana selitev enote na Antarktiko.

Pri Makrolabu lahko prepoznamo na delu tudi moralni pomen avtonomije. Za razjasnitev tega idejnega modula se moramo obrniti v specifično zgodovinsko okolje in geopolitični teritorij Nemčije poznega osemnajstega in zgodnjega devetnajstega stoletja. Pri Immanuelu Kantu, kjer se z dogodkom odkritja transcendentalne perspektive začne nenavadno produktivno obdobje nemške klasične filozofije, je svoboda določena kot avtonomija moralnega zakona - kategoričnega imperativa. Kategorični imperativ kot apriorna forma moralne zakonodaje racionalnega subjekta je s strani uma samozadan in nujen zakon, svoboda pa je natanko v afirmiranju te avtonomije. Vidimo lahko, kako je to v določeni tenziji z v današnjem kontekstu prevladujočim pojmovanjem svobode. Liberalistično gledano svobode, da počnemo, kar želimo, svoboda izbire med A in B, pa naj bo to na policah supermarketov ali pa življenjskih odločitvah izobrazbe, kariere in tako naprej. Perspektivo, ki oblikuje Makrolab, prepoznavamo bolj na strani Kantovega pojmovanja kot opisanega liberalističnega, z določenimi modifikacijami seveda.

Kar v perspektivi Makrolaba določa etično zakonodajo načina življenja, ponavljajoča se dejanja, je prej kot svobodna izbira popolne nedoločenosti, nepogojenosti, v znanstvenem raziskovanju planetarnih pogojev sedanjih in prihodnjih človeških življenj. Tako razumemo tudi dva programska fokusa Makrolaba: raziskovanje vremenskih, migracijskih in informacijskih tokov v geopolitični perspektivi. Če si sposodimo metaforo Buckminstra Fullerja, je prav realno časovno gibanje Zemeljskih tokov, vesoljskega plovila Zemlje – spaceship Earth – tisto, ki določa svobodo oziroma avtonomijo njenih administratorjev. Kategorični imperativ, svoboda nujnega delovanja, je v tem pomenu znanstveno odkrivanje in racionalno sprejetje ultimativne določenosti naših življenj z gibanji planetarnih tokov. Ali kot je zapisano na spletni strani projekta: dinamične telekomunikacijske, vremenske in migracijske globalne sisteme vidijo kot vire razumevanja delovanja našega planeta na družbenem, tehnološkem in naravnem nivoju in v njih inherentno znanje kot primarni vir novih kognitivnih in evolucijskih strategij.

Na objektih je vedno dobro opaziti tudi tisto, kar jim umanjka, pa vendar obstaja kot del njihovih idejnih vektorjev, organizacijskih principov njihove formacije. V tem primeru imamo v mislih finančni, ekonomski pomen avtonomije, okoli katerega se organizirajo energijske produkcijske zmožnosti, solarni paneli in hidroponični vrtovi. Modul, ki tu, vsaj po dostopnem dokumentacijskem materialu na internetu in prostorih MSUM, Muzeja sodobnih umetnosti Metelkova, sodeč, umanjka in ki bi radikaliziral finančno avtonomijo enote, lahko najdemo v hekerski, odprtokodni skupnosti. Načelo „open-everything“ s svojim ekonomsko in intelektualno emancipacijskim nabojem med drugim narekuje izdelavo in ekstenzivno dokumentacijo finančne plati projekta. Koliko natančno so stali materiali? Koliko denarja potrebujemo, da reproduciramo enoto? Kako lahko v gibanju ekonomske emancipacije in omogočanja širše uporabe modela minimiziramo stroške postavitve enote? Kakšni so detajlni načrti izgradnje enote? Skratka, premika Makrolaba v Wikihišo z vso pripadajočo transparentnostjo, odprtostjo načrtov, morebitnih 3D-modelov za enostavno printanje ter popisom potrebnih financ za postavitev in vzdrževanje enote sicer ne najdemo na internetu, je pa po načelu odprtosti vpisan v sam proces njegove formacije.

Makrolab je mobilna enota, ki vzpostavlja ustvarjalne pogoje izolacije/inzulacije. Objekt sam deluje inzulacijsko, kot plavajoči, nomadski, tehnološko-arhitekturni otok molekularne skupnosti umetnikov, znanstvenikov, raziskovalcev, taktičnih medijskih delavcev. Tudi na težnjo po inzulaciji, dinamičnem pootočenju enote in njenih prebivalcev lahko gledamo kot na težnjo po avtonomiji. Enota je nomadska v mnogo pogledih. V njej se konstantno, v nekajmesečnem ritmu, rotirajo prebivalci Makrolaba, rezultati projektov, ki nastanejo v tem času, zaživijo svoja, od Makrolaba neodvisna življenja, dokumentacija, sledi, ki jih delovanje enote pušča za sabo, pa potujejo po kontinentih in naseljujejo razstavne prostore. In nazadnje, sam Makrolab je podvržen ciklom spreminjanja svojega položaja. Lokacije, ne glede na tukaj nepomembne dejanske trajektorije migracij enote, so bile v desetletnem ciklu od leta 1997 do 2007 planirane v Sloveniji, Izraelu, Kanadi, Rusiji ter na Škotskem, Japonskem in Antarktiki.

Skozi moment izolacije Makrolab deluje kot laboratorij za bivanje in kot bivanjski laboratorij. Makrolab je tako „tretji prostor“, third space, če si sposodimo termin Johannesa Grenzfurthnerja in Franka Apunkta Schneiderja. Kot zapišeta v besedilu Hekanje prostorov, sociološko poimenovani tretji prostori prekinjajo z dualistično shemo meščanske prostorske strukture, kjer imamo prostore za bivanje in prostore za delo ter prosti čas. Hekerspejsi so tretji prostori, ki uhajajo tej binarni shemi in skozi integracijo omenjenih funkcij zavračajo življenjske načine, ki se formirajo skozi to prostorsko strukturo. V tej perspektivi lahko Makrolab vidimo kot obliko hekerspejsa, hekerski etos ustvarjalne produkcije novih evolucijskih kodov s tehnološkimi sredstvi pa je vpisan v vse nivoje procesa.

S tem je v uporabnikih proizvedena ukinitev ločnice med prostim časom in delom na eni ter bivanjskimi funkcijami na drugi strani. Časovni intervali znotraj tega arhitekturno-tehnološkega stroja tako vselej delujejo kot fuzija svobodne igre ter zavezujočega odkrivanja in dela hkrati. S tem je na delu še neka druga fuzija, in sicer fuzija med znanostjo in umetnostjo. Pri tem metode in sistemi umetnosti po predstavitvenih besedah Makrolaba delujejo kot sredstva svobode, metode in sistemi znanosti pa prebivalcem enote dajejo refleksijsko zmožnost napredka. Življneje-delo v okolju enote je s tem v celoti usmerjeno k ustvarjalni produkciji svobode in evolucijskim naporom, fuzija dualizma življenje-delo pa proizvaja tehnologijo in dokumente za potrebe in razvoj novih bivanjskih oblik v teh pogojih.

Tehnologija, ki je v rabi in ki se razvija znotraj Makolaba, je subordinirana sistemskemu pogledu, ki ima v mislih celoto Zemeljskih gibanj in resursov in s senzorskimi ter telekomunikacijskimi tipalkami zbira in procesira podatke na svojih računalnikih enotah. Kot lahko preberemo v zapisu Peljhanovega predavanja na Dokumenti X leta 1997, je bi Makrolab zdizajniran kot stroj, ki transformira abstraktne in nevidne kvalitete v vidne – recimo radijske valove, atmosferske dogodke, psihična gibanja – v materialne, tridimenzionalne strukture, dokumente in objekte. Njihovo zbiranje in refleksija sta pred tem povzeta v organizacijskih, funkcijskih mrežnih shemah, ki opisujejo distribucijo tehnologij, človeških teles, funkcij prostorov in resursov, ki poganjajo enoto. Z idejnim modulom racionalne sistemske subordinacije, določenosti s planetarnimi tokovi, ki jo odkrivajo znanstvene in v isti sapi proizvajajo umetniške prakse, se Makrolab vpisuje v avantgardne, futuristične tokove zgodovinskih vektorjev. Je do konca in povsem razsvetljenski projekt, produktiven abstraktni stroj in gotovo ni naključje, da se je tretja instanca procesa začela kot odziv na pesem ruskega avantgardnega pesnika Velimirja Hlebnikovega, LADOMIR. Naslov pesmi po Peljhanovih besedah označuje univerzalno deželo prihodnosti, pesem pa deluje kot gosta mreža metafor, metonimij in sanjskih vizij.

Makrolab sam, v vseh svojih materialnih migracijah, vidimo vpetega v širšo sanjsko vizijo, ki je zrasla iz tehnološkega razsvetljenstva, ki poganja ustvarjalno življenje s startom v Evropi od osemnajstega stoletja dalje. Namreč planetarne vizije vesoljskega plovila Zemlje, opremljene in kibernetično, racionalno vodene s senzorskim internetom stvari, popolnim podatkovnim, realno-časovnim sistemom transparentnosti globalnih podatkov o celotnem gibanju v notranjosti, na površju in v vidni okolici planeta. Organizacijske principe Makrolaba lahko prepoznavamo natanko znotraj take razsvetljenske, tehnološke utopije, ki kot motor poganja emanacije njegovih inzularnih instanc, vselej na sledi novemu redu racionalne, hekersko-razsvetljenske skupnosti, kategoričnemu imperativu računalniške dobe.