18. junija 2008 je luč sveta ugledal dokumentarni kratkometražec Boštjana Zamernika, ki je odgovoren tudi za Skok subaru no. 1 in Skok subaru no. 2 – Jajčnica – Frgelovo. Gre za nepozabni blockbuster neodvisnega filma, ki v svoji lucidni ikonoklastiki združuje viže Ansambla Lojzeta Slaka, zgornjesavinjsko krilatico »sj ni wažn« in ikonični parabolični lok bljuvanja … pardon, petja rigoletta. Zgornja Savinjska dolina je vse prej kot dolina tiha, kot nas na začetku zavaja harmonikarsko izvajanje. 

Mojstrsko izbrana glasbena oprema je zgolj eden od razlogov za uspeh filma. V ospredje stopa tudi virtuozno kontinuiran kader nekreditiranega snemalca, o katerem bi še vélika Hitchcock in Spielberg lahko le sanjala. Navidez arbitrarno plavanje rahlo omamljenega očesa kamere se začne pri harmonikašu, nato odtava do senika, iz katerega se nenadoma prikrade avtor slavne krilatice. Pa je tavanje kamere res arbitrarno?

»Tak je to« je film podnaslovil Zamernik in s tem ponudil interpretacijski ključ za odklepanje mnogih skrivnosti tega 101-sekundnega dragulja, ki si ga je do zaključka redakcije ogledalo že 393.543 parov oči – številke, s katerimi se Radio Študent niti v sanjah ne more kosati.

Nemara nas hermenevtična interpretacija kljub ponujenemu ključu tak je to ne bo pripeljala prav daleč. V Društvu ljubiteljev kompliciranih odnosov v kratkem filmu, krajše DLKOKF, so v začetku letošnjega aprila strokovnjakinje zato predlagale nov interpretacijski model, ki za metodologijo predlaga pozorno gledanje cikla Jajčnica skozi kvirovsko perspektivo.

Jajčnica – frgelovo namreč ni ne prva ne zadnja Jajčnica oziroma jajčna ocvrtija, fritata, kot nam pojasnjuje Franova spletna knjižnica. Njenemu veličastju predhajajo utrinki iz Jajčnice v Šmihelju, distribuirane na taistem YouTube kanalu 7. januarja 2008. V enem samem kadru se tudi ta film začne s portretom neimenovanega moškega, ki v roki nekako oklevajoče drži plastičen kozarček in korespondira z neznanim objektom izven kadra. Imenovano je ime velike gejevske ikone Freddieja Mercuryja – nato pa se kader nenadoma obrne proti domnevnemu avtorju omembe, prav tako neimenovanemu moškemu. Ta predstavlja pozitivistični pendant negativističnemu moškemu, ki zre neposredno v kamero in zanosno prepeva. 

Sledi neprizanesljivi trenutek: naš portretirani objekt z začetka kratkometražca se mu pridruži in v nepričakovani dialektiki pozitivnega in negativnega ga pozitivec poskuša poljubiti. Negativec pa umakne usta. Do fizičnega stika ne pride, a že zgolj intenca je negativca pretvorila v pozitivca.

V nadaljevanju Jajčnice – Šmihelj, naslovljenem Še malo.., naš preobraženi pozitivec prične prepevati legendarnega Lojzeta Slaka v napevu Po dekle, izdanem na albumu z naslovom Ansambel Lojzeta Slaka leta 1967. Vendar pomenljivo naš neimenovani objekt ne odpoje cele ode heteroseksualnemu hrepenenju, temveč se omeji zgolj na začetne verze, ki omogočajo obratno interpretacijo: »Lep zares je samski stan / od fantov najbolj spoštovan.« Lep indeed.

Nato je prišla Jajčnica – Frgelovo, ki je podrla vse dotedanje rekorde gledanosti. Prosto po hollywoodskem sistemu se za tako uspešen film spodobi tudi nadaljevanje, sequel, a Jajčnica – Frgelovo2: še ena iz serije je bila do danes z večine že pozabljena. Kako se je lahko zgodilo, da je nadaljevanje filma, ki je v ljudeh vzbudilo občutke kot denimo »Ta video je razlog, zakaj je več kot 70 % ljudi na svetu srečnih« (@timotheus3311) in »Mislim, da je ta video vrhunec umetnosti na slovenskih tleh. Vsi nastopajoči si zaslužijo status kulturnikov« (@gregor1828:), bilo pozabljeno? Se je vmešala kulturna amnezija ali morda … homofobija? Poglejmo material:

Ponovno se znajdemo na Primožu pri Ljubnem, le da je zasedba nekoliko večja. Za leseno mizo še vedno en model komira, drugi pa zmedeno gleda okoli sebe. Poleg harmonikarja iz prvega filma je še en harmonikar, skupaj se zapleteta v rednicijo Na Golici. Ob njima je še igralec na tubo, ki smo ga v prvem filmu spoznali kot bruhača. Ritmi klasike Bratov Avsenik so tako nalezljivi, da se trije prisotni v odsotnosti žensk zavrtijo kar drug z drugim. Zvoki iz izbe privabijo še dva zanesenjaka, ki se drug z drugim prav tako zavrtita v valček. 

Romantično vzdušje, ki je marsikaterega člana napeljalo na vriskanje, na časovni točki dve minuti in 33 sekund nenadoma prekine mladi harmonikaš, ki smo ga spoznali že v prvem filmu. Ta z roko pokaže na grmovje, njegovi kretnji pa sledi kamera. Ko glasba potihne, se kamera približa grmovju, v katerem v objem zavita ležita še dva moška. Med zabavljači zavlada zmeda. Rojaka sta s tako neposrednim izkazom bližine nemara šla predaleč. Ali pa je bilo nesprejemljivo, da sta svojo naklonjenost delila preveč privatno? Ko kamera oscilira med podplati zmedenih moških in njihovimi obrazi, v ozadju vidimo zaljubljenca, ki se pobirata na noge. Enemu uspe takoj, drugemu pa spodleti enkrat, dvakrat … v tretje gre rado? Ne, njemu tudi v tretje spodleti. Uspe mu šele … ne, tudi v četrto mu ne uspe. V petem poskusu mu s prijateljevo pomočjo vendarle uspe. Za prijatelje je včasih res treba potrpet.

Da ne bo pomote. Prvi, ki so v filmu opazili homoerotične podtone, enkrat za spremembo nismo bile novinarke Radia Študentka, temveč komentatorji na YouTubu: @andrejkos20 je zapisal: »Gay Party, 😀😀😀.« @schmutzfabrikag5304 pa: »Parada ponosa Fergelovo?«

Na delu pozabe je bila zagotovo vseslovenska homofobija. Tako se je pozaba homoerotičnega nadaljevanja tako priljubljenega in klenega filma, kot je Jajčnica – Frgelovo, dolgo interpretirala z zdravo pametjo. Isto bi se zgodilo s franšizo Hitri in drzni, če bi ta izvedla nenadno preusmeritev v Hitri in drzni 69: s Fire Islanda z ljubeznijo. Izkazalo pa se je, da je bil s homoerotičnimi motivi, četudi bolj subtilno, prežet že prvi film. 

To je odprlo novo raziskovalno polje homoerotičnih motivov v Jajčnici – Frgelovo, ki je potrdila, kot zatrjujejo v DLKOKF, da je rendicija V dolini tihi nagovarjala molčanje glede homoseksualnosti v ruralni Sloveniji; parabolično bruhanje je izraz gnusa iz ponotranjene homofobije; krilatica »sj ni wažn« pa se je izkazala kot odmev krilatice Lady Gage »Ni važno, ali ljubiš njega ali, v kapitalkah, N.J.E.G.A.«. Sj ni wažn. Sj ni wažn.