Biti ali ne biti - je vprašanje:

je plemeniteje v duhu trpeti

roj puščic nezaslišane usode,

ali se oborožiti proti morju

tegob, se upreti in jih pokončati?

Umreti, spati – nič več; s spanjem reči,

da pokončamo bol srca in tisoč

naravnih šokov, ki jih podeduje

meso – je smoter, zaželjen pobožno.

Umreti, spati. Spati, sanjati?

Ja, tu je kleč; kajti le kakšne sanje

lahko vzniknejo v tem spancu smrti,

ko smo izmotali ta smrten vozel,

nas zaskrbi. Tu je ta plat, ki dela

iz dolgega življenja nedomačnost.

Kdo bi zdržal preziranje, bič časa,

ponosnežev posmeh in zatiralčev

neprav, zbadljaje skrunjene ljubezni,

pravno zamujanje, objest uradov,

odpor, ki ga zaslužni prejme od

nevrednega, če bi si zmogel sam

storiti mir z golim bodalom? Kdo

bi zdržal ta bremena, kruliti

in se potiti pod izčrpanim

življenjem, če zgroženost pred nečim

po smrti, neodkritim podeželjem,

s katerega prostranstva se noben

popotnik ne povrne, bega voljo,

nas sili, da raje prenašamo

imete slabosti kakor nepoznane.

Tako nas vest vse dela strahopetce;

In prirojen odtenek odločnosti

bolehne s prebledeno poltjo misli,

in vsi podvigi velikega vznosa

in važnosti, skladno z le-tem ozirom,

zaobrnejo svoj tok in izgubijo

ime dejanja. – Tiše zdaj, lepa

Ofelija. – Nimfa, v tvojem čaščenju

pomni vse moje grehe.

 

In spregovori pričujoča, Dobri moj lord, kako je vaša milost v vseh teh dneh? Slednji, princ Hamlet mlajši, je med Ofelijinim branjem knjige, ki naj bi jo podučila o vdanosti in ji obarvala osamljenost, zakrit pred pričujočnostjo Klavdija, svojega strica in kralja, ter Polonija, njenega očeta in kraljevega funkcionarja, pravkar monologiziral najslavnejše vrstice dramske literature in literature vobče. In sodeč po njih ga trga na vse strani. Vse življenjske prilike in neprilike oslepijo pred absolutnim gospodarjem, tistim najstrašnejšim, smrtjo,

…srce veselo, in bolnó, trpeče,

upokojle bodo groba globočine.

A seveda ni dovolj, treba je histerizirati še predpostavljan popoln posmrten nič in ga spremeniti v še od življenja,

ječa, čas v nji rabelj hudi,

skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,

trpljenje in obup mu hlapca zvesta

in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.,

grozljivejše sanjanje, domnevo o sanjanju. In cmarjenje, cmerjenje se lahko zaključi zgolj v spoznanju: slabiči vesti smo, brezkurčne pičke, bolje biti beden kot še bednejši. Trpi brez miru.

 

Hamletu se očitno meša. Ne zalezujejo ga kar tako, hočejo se prepričati recimo temu o njegovem duševnem in nravnem zdravju. Ampak kako je v norosti, psihični nestabilnosti, karakterni labilnosti mogoče tako lucidno artikulirati, očitno premišljeno, ne, prepremišljeno. In ne le to; princ je očitno objesten, sarkastičen, ciničen, strupeno žleht, zbegani, dobri, lepi, pametni in zaljubljeni punci za ožent zabrusi, da je takrat, ko ji je razodel, da jo ljubi, lagal, da naj gre v klošter;

Če se boš poročila, se poroči z bedakom; ker pametni možje dobro vedo, kakšne pošasti delate iz njih. V klošter, in to hitro. Zbogom.

In pesnik ga podžge: blankverz postane proza. Jao, štala sama na sebi, a kolikšna postane, če tekst postavimo v kontekst. Zakrita staradva. Na navodilo za igro v igri čakajoči igralci. Glumeči Hamlet, ki vsako svoje potvarjanje hote nehote udejanji v neizprosno resnico, tja proti dokončnemu zmenku s smrtjo. Razširimo pogled, posluh.

Težko je ne začeti z onim blesavim klišejem, češ kako govoriti o kakšni skrajno kanonizirani stvari, če pa je vse tako ali tako že povedano in je bolj ali manj inkorporirana v kulturni genom. In kako ne odgovoriti na to instant pametovanje z morda nekoliko manj standardizirano, a še zmerom precej klasično pregovorno repliko:

Kadar o nečem vemo preveč, je to slejkoprej prvi simptom, da o tem začenjamo vedeti premalo.

Hm, privlačnost resnice oz. resničnosti v izrekanju je njeno dišanje po sofizmu… O čem vemo več kot o Shakespearju. Ali raje prefrazirano, o čem vemo manj. William, večni bard, pesnik, ki ne najde besede, pa si jo izmisli, največji poznavalec človeških duš etc. In znotraj kanona po imenu Shakespeare, ni nič bolj Shakespearjevega, shakespearjanskega, shakespeariziranega kot shakespearska drama dram – Hamlet. Oz. polnejše – Tragedija Hamleta, princa Danske.

O, da bi se to vse prežilavo

meso stopilo, utekočinilo,

in razpustilo v roso, ali da

bi Večni ne postavil kanona

proti samopokolu. Bog, o Bog!,

že začenja s svojim dušnim gromenjem, takoj ko pride na sceno in ima priložnost biti-ne biti sam s sabo. Drugi prizor prvega dejanja. A rekli smo, da ne bomo popustili skušnjavi direktnega parjenja s tekstom, naj je še tako neubranljivo. Zato bomo Hamleta probali vzeti v obzir, ga gledati širše, zapopasti njegovo bit. Kako to storiti? Kako, če ne – ha! – s psihoanalizo.

Ne da nas to kaj prida briga, bomo zadostili tudi onem samozacopanem oz. samozacipanem hotenju po nekakšni aktualnosti, saj je verjetno obletnici na čast letos spet izšla sicer že davnega 1988 izdana knjiga, ne ponatis, kot poudarja sama, temveč

…redigiran tekst po izdaji, ki se od prve precej razlikuje… -

govora je seveda o Hamletu Jacquesa Lacana. In sicer je letošnjo izdajo

na podlagi starih prevodov in z dodatkom na novo prevedenih delov redigiral in uredil Peter Klepec, ki je dele tudi na novo prevedel.

Kako priročno, kot naročeno, pravzaprav. Tudi nam bo ravno ob vsej nadležnosti lacanovske vseprisotnosti vsepovprek v zadnjem času. Hamlet pač presega lokalne prostorsko-časovne zdrahe, zato bomo očrtali Lacanovo besedilo.

In res je primerno za razmišljanje, mišljenje o Hamletu, ker o njem razmišlja in ga – misli. Temu mimo analitičnih specifik dodajmo Lacanovo bombastično nastopaštvo in glumljenje – knjiga je seveda izsek predavanja oz. seminarja, se pravi transkripcija -, ki kot da ga podčrtava še sam uredniški dizajn. Tako na zadnji strani beremo:

Za tiste, ki berejo tekst, gre za nekaj, zaradi česar bi se človek vrgel na tla, grizel preprogo, se valjal po tleh, gre za nekaj nepredstavljivega! Ni enega verza Hamleta, ene replike, ki ne bi imela prebojne moči, silovitosti, ki iz njega dela nekaj, kar nas ne bi vsak trenutek absolutno presunilo.

Ali:

Tu začutimo nekaj drugega, človeško dramo, ki se razvija in ki je iz čisto drugega registra. Tu je zdaj Shakespeare dragulj človeške zgodovine in človeške drame, ki odpre novo razsežnost človeku.

Vidimo oz. slišimo, koliko kljub neverjetni megalomanskosti in mestoma čistem poziranju obeh izjav iz njiju veje tudi recimo temu dejansko stanje, kakršno je bilo že izpostavljeno. Aja, ne morem se upreti ne citirati še tretjega odlomka, ki stvari postavi v nekoliko domačnejši oz. nedomačnejši kontekst – kakor za koga:

Falos je tu pač v nekem izjemnem položaju glede na ojdipski položaj, kakršnega razdela naša analiza. Falos je tu prav gotovo realen, zato je treba po njem tolči, in Hamlet se pred tem vselej zaustavi. […] Po falosu pač ni mogoče tolči, kajti falos je, kljub dejstvu, da je prav gotovo realen, zgolj senca.

To pa je že nekoliko, hm, res lakanovskejše.

A kakorkoli že, knjiga nam pride še kako prav, predvsem zato, ker Hamleta dejansko prebira, mu sledi v dejanjih oz. nedejanjih, ga zelo in dokaj precizno povzema, mu priznava poseben status, predvsem pa se sprašuje, zakaj si ga zasluži. Kaj je na osebi Hamlet in njegovi tragediji takega, da med vsemi novoveškimi teksti tako na moč izstopa. Dejansko je šele branje skoz psihoanalizo dosti olajšalo branje kot tako, saj se vsi psihološki ekscesi, forma odnosov in finte dramatizacije skoz psihoanalitičen aparat nekako šele zares osmislijo, tj. nekatere dotlej enigmatične in povsem nerazumljive ali nerazumne situacije in dejanja, ki so prej veljala za zgolj ekscentrična in ekstravagantna ter bila tako dejansko naturalizirana, zdaj zadobijo svoje sebi skladno mesto v strukturi. Njihova alogičnost se logiizira. Vemo, pričujoča metoda ni brez kontroverze, posebej med profesionalnimi proučevalci literature, kar nas spet ne gane precej, da pa bi jo morda nekoliko pobližje spoznali, je treba uvesti nekaj, kar sicer v svojem tekstu uvede tudi Lacan. Freuda.

V isti zemlji kot Kralj Ojdip ima korenine druga velika tragiška pesniška stvaritev, Shakespearov Hamlet. Toda spremenjena obravnava iste snovi razkriva vso razliko v duševnem življenju dveh zelo različnih kulturnih obdobij in posvetni napredek potlačitve v čustvenem življenju človeštva. … Dovolj nenavadno je, da lahko ima modernejša drama tako veličasten učinek, hkrati ko ne vemo ničesar o junakovem značaju. Igra je zgrajena na Hamletovem omahovanju, ali naj izpolni nalogo maščevanja, ki mu je naložena; toda besedilo ne ponuja nobenih razlogov ali motivov za to omahovanje in tudi najrazličnejši interpretacijski poskusi ga niso mogli opredeliti. … Kaj ga torej zavira, da bi izpolnil nalogo, ki mu jo je naložil duh njegovega očeta? Odgovor je, ponovno, da je to posebna narava naloge. Hamlet lahko stori vse, le maščevati se ne more človeku, ki je spravil s poti njegovega očeta in zavzel njegovo mesto pri materi, torej človeku, ki mu kaže uresničitev njegove potlačene otroške želje.

To je del zapisa davnega leta 1900 iz Interpretacije sanj, v katerem je skoz svojo na novo porajajočo se teorijo osupljivo lucidno pointerpretiral našega malega princa, hkrati pa dosti dobro pokaže, v katerem grmu tiči falos analitične interpretacije. Mimogrede, neposredno pred tem odlomkom Freud v svoj aparat prvič uvede Ojdipa, analizirajoč Sofoklejevo dramo in izpostavljajoč preslikave človeške duševnosti v njej. Tu psihoanaliza locira, rodi in zaobjame svoj največji mit. In Hamlet je potemtakem ojdipska drama, tragedija.

Nazaj oz. naprej k Lacanu. Najprej mogoče lociranje, kje točno v njegovih izvajanjih je Hamletovo mesto. Gre za del njegovega Seminarja VI., ki se posveča želji, slednja pa človeške reči, nemara zahvaljujoč prav psihoanalizi, in posebej lacanovski psihoanalizi, zafocljava malone nerazvezljivo. Poleg ojdipske bi bil Hamlet tudi drama želje, drama, v kateri se skoz pesniški postopek najkristalneje izrazi ekonomija in dinamika želje.

Teza, ki bi jo predlagal, in prosim, da si jo zapomnite, je, da Hamlet spravi v igro različne nivoje, sam okvir, v katerega bi vas rad tu vpeljal, tisti okvir, v katerega se umešča želja. Prav zato, ker je kraj želje tako izvrstno, tako izjemno dobro artikuliran, se lahko vsak, bi rekel, v njem prepozna. Aparat komada Hamlet je neke vrste mreža, ptičarjeva mreža, v katero se ujame človekova želja. In ta želja je tu bistveno artikulirana v tistih koordinatah, ki nam jih odkrije ravno Freud, namreč v njenem razmerju do Ojdipa in do kastracije.

Malo obširneje rečeno z Lacanovimi besedami. Tu je treba mogoče ponoviti očitek literarnih raziskovalcev, češ da Lacan, pred njim pa Freud, izrablja, ali, kot radi rečejo, zlorablja umetniško delo z namenom na njem dokazovati svoja sicer nedokazljiva sklepanja. Vendar pa je treba analitični in vsakršni tovrstni interpretaciji priznati tudi digniteto ambivalence, kajti umetniškemu delu daje obenem nezaslišan, malone božanski dvig biti substrat resnice onstran zgolj svojega, v našem primeru dramatičnega medija. V tem oziru dobi sama umetnost status nečesa neskončno relevantnejšega kot zgolj neka ukalupljenost v ta in ta modus tega in tega formalizma, ki ga v skladu z njegovimi zakoni tukajle raziskujemo, kakor postopa npr. znanstveno ali humanistično literarno teoretiziranje.

Nimamo kapacitet poglabljati Lacanove izpeljave, katerih kulminacija je njegova že malce smešna algebra, ki proba na Hamletovih plečih rigorozno zapisati mnogopotja človeške želje. Njen vrhunec je graf, kamor se zaziraš in probavaš slediti puščicam med prečrtanimi narobnimi S-ji in malimi a-ji na takšni črtasti in črtkasti kurčevi glavici. Dobro, da ga sproti razlaga in dopolnjuje dobršen del knjige. Ta je tudi sicer vredna prebiranja, saj se v njej odstirajo veliki lacanovski koncepti, sploh je polna enega nezaslišanega védenja. Človek ima skozinskoz občutek, kako lahko ob tem branju varno predpostavi, da njen pisec oz. govorec – ve. Ne, mi se bomo z njeno pomočjo zgolj zazrli nazaj v tragedijo ter se držali površine in bili površni. Saj nas bo njen ringnšpil mogoče zaspiralil nič manj od Lacanovega diskurzivnega grafiranja.

 

Čas je izpahnjen, o, prekletstvo zla,

da sem bil kdaj rojen ga naravnat.,

vzklikne princ, potem ko mu je umrli očetov duh razkril, kaj ga čaka.

Če imaš v sebi naturo, ne prenašaj,

ne pusti danski postelji kraljevski

biti ležišče za razkošje in

preklet incest.,

ga zaveže. In Hamlet? Ne da ne naredi nič, temveč ima poslej možnost še bolj postati to, kar je bil doslej.

 

S svojim prednikom Ojdipom Hamlet najprej deli usodo, usodnost, neizbežnost, da se zgodi, kar se zgodi. Še bolj pa ju druži njuna bistvena razlika, na katero opozori tudi Lacan. V nasprotju z Ojdipom, ki olajšan in osvobojen zakoraka iz Korinta v Tebe, samo da ga zločin toliko bolj nasadi od zadaj, ima Hamlet tako rekoč od vsega začetka vse pred očmi, nosom. Če Ojdip svoje prekletstvo udejanji nevede, nezavedno, Hamlet skozinskoz ve. Očetovo prikazen potrebuje toliko, kolikor mora razodeti, potrditi in poglobiti Hamletovo monstruozno slutnjo. In kot bi se vsak njegov korak izkazal za udejanjenje najhujših strahov, ki se jih tako ali tako zaveda, aktivno življenje pa mu skozinskoz kima: natanko tako je in še huje, kot si si mislil. In kaj ga je pestilo?

Mama. Že res je idealiziranje mrtvega očeta ravno toliko sumljivo kot pretirano zaničevanje strica, a pravi problem je v materi. Ter seveda neko z njo povezano rečjo, ki je – ženska. Spol. Spolnost. Spolna razlika. Fantazma o idealnem razmerju med očetom in materjo se mu sprevrača v svoje nasprotje, razkraja, negira pred očmi z gnusno silovitostjo za kozlat. In ni toliko boleč mrtev oče, niti žleht stric ne, temveč mati, ta je tista, ki res boli. Gertruda.

Dobri Hamlet, odloži svojo nočno

barvo in glej na Dansko kot prijatelj.

Seveda. Kar mu je povsem nepojmljivo in česar ne bo zmogel prebaviti do smrti in čez, je, da je njegova mati sposobna biti, kot je, uživati, ljubiti in se ljubiti, in to z nezaslišano nenasitnostjo, kakršno ji potencirajoč pohoto podtika. Da je zmožna česa takega z nekom, ki ni njegov oče. Z nekom, ki je očetov brat, njegov morilec. Kar ni tisto bistveno. Grozljivejše je, da je tega zmožna, da taka je in da je to sama na sebi. V tem ne odseva toliko ojdipalna želja po njej, kot pošastnejša želja nje. Zaradi tega preprostega dejstva Hamlet blazni od začetka do konca. A njegova blaznost ni preprosto norost, temveč prepoznavanje, prepoznanje, srečanje z resničnostjo, reakcija nanjo. Njegova norost je prvi vstop v dejansko prisebnost. Analitično: soočenje z velikim Drugim, ki ga ni.

In tukaj, ko nam je ravno počasi začelo zmanjkovati prostora, časa in etra, šele vstopamo v Hamletovo dramo. Igro mora igrati naprej. Več iger. Verjetno je to igranje eno najkompleksnejših sploh, tako rekoč venec iger v igri. Princ stopi pred nas in se ves čas izigrava proti smrti,

Hamletova drama je srečanje s smrtjo,

pove Lacan, tule pa hočem poudariti igranje. Nikoli namreč ni, kar se kaže, najprej tlačenje gneva nad materinim zakonom in pretvarjanje navzven, uboganje, dalje najmanj dvojno laganje Ofeliji, namensko potvarjanje norosti, obenem pa pragmatično najsmotrnejše reči ne zmore udejanjiti, planiranje in izvedba igre v igri, groteskno žalovanje za Ofelijo, nenazadnje zaključna scena, ki je prav tako sfantomizirana na več nivojih,… Hamlet se neizmotljivo izmotava kot neskončen klobčič, nesmrten smrten vozel, mortal coil, dokler mu slednjič ne bo uspelo, spodletelo povrniti gospodarjev red, ki ga zmore ohraniti le skoz smrt. S spoznanjem, kako incestoidna sta njegova biti-ne biti, kako lahko je le s potrditvijo vsega tistega, kar je ojdipalec z vsem bitjem želel, verjel, da ni.

In tako je pričujoč objekt lahko iz Hamleta skiciral zgolj Hamleta oz. nastavek njegove funkcije v tragediji. Vsak člen, vsaka igra terja biti svoj objekt. Rana je odprta, njeno nadaljnje razprtje pa… Naj jo za zdaj in za silo zašije princ:

O, Horacij, umiram,

močan strup kljuva mojega duha.

Novic iz Anglije ne bom doživel,

a zmago na volitvah prerokujem

Fortinbrasu. Ima moj mreči glas.

Povej mu vse okolnosti, ki so

me terjale – ostalo je tišina.

 

Kako nezaslišana prošnja. Ubogi Horacij.

Hamletov limbo je poskušal zagrabiti Matjaž, po njem sva tavala Mojca in Biga, svetil pa nam je JureG.