Sanam: Sametou Sawtan
Constellation Records, 2025
Beseda Sanam v arabščini pomeni »idol«. Je torej beseda, polna protislovij, lepa in nasilna hkrati. »Zanima nas, kako se lahko nekaj svetega tudi uniči in preoblikuje … in na podoben način razumemo svojo glasbo,« pravi libanonska zasedba, ki se je odločila, da se bo imenovala Sanam. Zvok te zasedbe je hibrid, izvit iz trka različnih glasbenih ozadij: free jazza, eksperimentalnega rocka in arabskih ljudskih pesmi. Ti vplivi se združujejo v free rock in postfolk sekstetu, ki se ne osredotoča na enega vodjo, idola, temveč bolj na skupni pogovor, v katerem je poslušanje enako pomembno kot igranje.
Začetki zasedbe Sanam so tako neobičajni, kot je neobičajen njen zvok. Leta 2021 so se pevka Sandy Chamoun, basist Antonio Hajj, kitarista Anthony Sahyoun in Marwan Tohme, bobnar Pascal Semerdjian in Farah Kaddour, ki igra buzuk, združili na rezidenci, ki jo je na eksperimentalnem glasbenem festivalu Irtijal v Bejrutu vodil Hans Joachim Irmler, nekdanji član nemških krautrockerjev Faust. Čeprav so se glasbeniki med seboj bežno že poznali iz lokalnih projektov, jih je takrat v oprijemljivo skupino prvič povezal Irmler. Ta redkobesednež je glasbenikom odprl prostor za komunikacijo, ki je potekala skoraj izključno prek glasbe. Spodbudil je posebno, tiho sinergijo. Teden eksperimentiranja in igrive metodologije je tako postal trdna osnova, na kateri se je nato oblikovala identiteta zasedbe Sanam.
Ustvarjalni proces zasedbe temelji na improvizaciji in pretočnem dialogu med glasbo in poezijo. Prvenec Aykathani Malakon oziroma Zbudil me je angel je nastal med dolgimi jam sessioni v najeti hiši, v kateri so si glasbeniki uredili začasen studio. Dnevno eksperimentiranje se je postopoma izkristaliziralo v skladbe, ki so jih kasneje prilagodili turneji. Najprej je nastajala inštrumentalna osnova, besedila pa so v jam sessione vključili postopoma. Iz spontanih improvizacij so tako nastale premišljene kompozicije.
Do izida drugega albuma Sametou Sawtan oziroma Slišala sem glas se je ustvarjalni proces zasedbe še nadalje razvil. Vse se je začelo z manjšim rezidenčnim pisanjem v studiu Tunefork v Libanonu. V proces so vključili kanadskega producenta Radwana Ghazija Moumneha in najeli stanovanje v Biblosu za tedensko rezidenco. Nato so novo gradivo preizkusili na turneji in ga izpopolnili v živo, preden so se odpravili v Pariz, v studio La Frette Studios, da bi ga posneli. Ustvarjalni proces je bil pri snovanju drugega albuma obraten kot pri prvem. Najprej so razvili besedila in melodije in z njimi ustvarili okvir za celovito podobo. Na vsebino besedil so vplivali poeti, med njimi libanonska pesnika Paul Shaoul in Basam Hadžar ter palestinski pesnik Mahmud Darviš, in poglobili povezavo med dediščino in zvokom.
Sametou Sawtan je temačnejši in bolj prizemljen album v primerjavi z zasanjanim predhodnikom. Chamounin bistri vokal se dviga in lomi, prehaja med veličastno prisotnostjo in intimno refleksijo. Brezhibno se prepleta s Kaddourinim buzukom, ki melodije utemeljuje na bližnjevzhodni tradiciji. Prepletene, ponekod kričeče, spet drugje jokajoče električne kitare nihajo med napetostjo in sproščanjem. Prehajajo od bleščečih tekstur do naostrenih rifov, medtem ko Semerdjianovi težki ritmi albumu dajejo občutek teatralnosti. S hipnotičnim freerockovskim ritmom uvodnega komada Harik, introspektivnejšimi spektralnimi melodijami komadov Goblin, Habibon in Sayl Damei ter reinterpretacijo egipčanske ljudske pesmi Hamam bend izkaže spoštovanje tradicije, hkrati pa jo skozi svoj prepoznavni zvočni objektiv preoblikuje.
Medtem ko je prvenec zajel občutek vznemirjenja ob medsebojnem odkrivanju in spoznavanju članov, drugi album pokaže enotnost zasedbe, na turnejah in skozi delo prerasle v družino, ki zavestno skupaj gradi prepoznaven zvok. Razvija lasten občutek za glasbeno dramaturgijo. Album se tako odvije kot potovanje, ki se giblje od zahteve k introspekciji, od gostote k odprtosti. Prve skladbe s surovo, gonilno energijo določijo ritem, osrednji del pa poslušalca vodi v pisan kontemplativnejši prostor. Pesem Hamam zaznamuje sredino in vrhunec plošče. Zdi se, da album tedaj doseže prag, priklic zgodovine in spomina, preden se ponovno razdrobi na ostrejše koščke.
Čustveni podton albuma je neločljivo povezan z realnostjo političnega konteksta, skozi katerega se prebijajo člani zasedbe. Glasba je nastajala sredi konfliktov, od genocida v Palestini do napadov v Bejrutu, zato je zapletena in pogosto vzbuja težka čustva. Premlevanje takšnih tematik je organsko in osrednje v bendovi identiteti. Njihova glasba, besedila in prisotnost delujejo kot subtilen odpor. Ponujajo vpogled v realnost, ki je v medijih pogosto napačno predstavljena, hkrati pa se izogibajo površinskemu, performativnemu aktivizmu. Integriteta, glasbena in politična, je bistvena, zato je album Sametou Sawtan stvaritev z estetskim in etičnim odmevom.
Ustvarjanje zasedbe Sanam je neločljivo povezano z Libanonom, državo, ki jo zaznamujejo okupacija, nestabilnost in krize. Glasbeniki premlevajo odločitev, s katero se soočajo številni prebivalci – zapustiti domovino, toda ne iz želje, ampak iz nuje. Vez z Libanonom ima globok pomen, a se glasbeniki bodrijo z mislijo, da bo tudi zgolj ustvarjanje glasbe z daljave nekaj vrnilo kraju in jim omogočilo, da vsaj »srce ohranijo tamkaj«. Prav to napetost med prisotnostjo in oddaljenostjo zaznamuje album, ki raziskuje občutek čustvene izgubljenosti in leta nemirov, od gospodarske krize do eksplozije v Bejrutu in pandemije. Za Sanam je razdalja tako metaforično in metafizično stanje kot tudi prostor, v katerem se čustva kopičijo, predelujejo in pretvarjajo v umetnost. Plošča Sametou Sawtan je pričevanje o zapletenosti življenja in čustveni vpetosti v kraj, ki je dom, vir navdiha in hkrati prizorišče boja.
Dodaj komentar
Komentiraj