Če smo po nekaj mesecih obeleževanj ter njihovega vlačenja po raznih medijih, kulturnih ustanovah ter založniških projektih slučajno pozabili, še vedno traja leto največjega dramatika vseh časov, katerega delo sodi v vrh angleške, evropske in tudi svetovne literature, kot smo se oz. so nas podučili davno tega. Shakespearovo leto. Praznujemo štiristoto letnico njegove smrti, kar nam Slovencem spričo našega vsakoletnega kulturnega praznika ni niti najmanj tuje. To je naš teren. In zakaj mu ne bi na tem mestu za začetek posvetili par blankverzov, moto pričujočega besedila.

Po mnogo, mnogo letih, desetletjih,

hja, kar stoletjih, ko si se odločil

odgovoriti na ultimativno

vprašanje vseh vprašanj, torej – ne biti.,

tak je vsaj datum tvoje biografije,

mita nad miti, po kateri vemo

le to, da nič ne vemo, ne o tebi

ne tvoji fini fizični prezenci,

kot jo ohranjajo večne beležke

birokracije z davnih, davnih časov,

niti, če si – kot Shakespeare – sploh kdaj bil.

Pa nič zato, saj je prav vsa poanta

tvojega bivanja onstran življenja

in smrti, kajti William Shakespeare, vse,

kar beremo, simbolimo v imenu,

nikoli nisi bil, temveč postal,

obstal in stal. Tako je tvoj teren

čez vsa prozaična živetja iz dneva

v dan, iz leta v leto, tja do groba,

edinole neskončnost. Fantazija.

In vtem je tvoj truimf. Naša resnica.

Praznovalnemu rompompomu se je pridružila tudi naša draga domovina, ki je v kulturi in literaturi tako kot vsaka zahodnjaška gruda bolj ali manj zaobjeta s shakespearjansko univerzalnostjo, in tudi v nebroju prireditev, predstav, večerov, prevodov in izdaj je zaznati marsikaj onstran prazničnega slavljenja. Kot bi bili slavno pesnikovo delo oz. spomin nanj zgolj telo, forma, na katero se pripopa siceršnja vobča družbena in kulturna simptomatika, še en razlog za krokanje, nova limona za izžet. In kje drugje bi se to lahko poznalo bolj kot pri naši dobri stari antitovarišici, veliki Beletrini.

V zbirki Koda so tako na čast obletnici izdali bukvo Will in svet. Kako je Shakespeare postal Shakespeare Stephena Greenblatta. Ne bomo problematizirali, da se v isti zbirki poleg kakšnih čisto solidnih knjig znajdejo tudi umotvori veleumov, kakršna je npr. gospa prof. dr. Vesna Vuk Godina, ena tistih blagoslovljenih žensk, ki so pri tridesetih še vedele, kaj pomeni biti srečna, in to zato, ker smo deci takrat še znali biti deci, niti nam ni treba, saj se vse do zdaj nakazano prepovedno razodene na zgolj naši knjigi, tudi in predvsem če jo čisto izoliramo od svojih ličnih sestric. Pri čemer knjige sploh ni treba brati, dovolj je zgolj majčkeno anekdotična črtica ob soočenju z njeno pojavo, ne da bi jo zares odprli ali prelistali.

Na čisti polici leži vsa snažna, velika in mamljiva, ravno prav špehnata in boleče trdnih platnic, kot mikavno darilo ovita s pentljastim trakom, na katerem piše Ob 400-letnici smrti največjega dramatika vseh časov, 1616-2016. Diši po mondeno novem, vijolična in gladka, razsijana platnica z utečeno dizajnersko infantilno ilustracijo ter intrigantnim avtorjem, naslovom in podnaslovom. In to vse na frontalnem ovitku. Kar seveda ni nič napram njeni riti oz. hrbtni strani, koder se knjiga in avtor bombastično samoopredelita. Profesor, literarni kritik, akademik, veliki strokovnjak za renesančno književnost, posebej za našega majstra jasno, avtor dvanajstih knjig, področna avtoriteta zadnjih nekaj desetletij. In tekst, prelomna biografija, utemeljena na piščevem t.i. novem historizmu, pretanjeno neločljiva čorba biografije, zgodovine in dela, da gledališče postane gledališče sveta, po čemer vsem vse skupaj uzremo z drugačnega zornega kota, pripoved o nadarjenem dečku in njegovi metamorfozi v najuniverzalnejšega genija, in to pristno, z občutkom za individualno finočnost tedanjih dni, realistično, naturalistično, tako rekoč historično, da ne rečem novohistorično.

Da ne bo ostalo samo pri zajebavanju, naj še tako jebeno paše, se bomo knjige lotili prebrati malce precizneje, tekom česa naj bi se potlej natančneje razodela tudi v naslovu – Zakaj Shakespeare ni velik – izpisana poanta. Pred tem pa je treba biti pošten in slednjo znegirati, in sicer osebno. Sam namreč mislim in trdim ravno nasprotno, Shakespeare je velik, v bistvu največji, zakaj ne, v horizontu tistega, čemur pravimo umetnost, klasična, predavantgardna, predkonceptualna, univerzalna, občečloveška in ne vem kakšna še, sploh v mediju literature, dramatike, poezije, vmes vržemo še klasičnega Hegla in njegovo dramsko poezijo kot vrhunec pesništva, v tem horizontu nima para. K temu se vrnemo kasneje. Ni toliko skrivnost, kdo je avtor opusa, kot kdo je to sploh lahko napisal. In slišite, tega se je nanovo historično lotil profesor Stephen Greenblatt, in skoz vrednostno ali ideološko eksplikacijo ali recimo raje dekonstrukcijo njegovega teksta bomo negirali negiranje prve izjave.

Zakaj Shakespeare ni velik, torej. Menim, da je odgovor na vprašanje nekako istoveten resnici naše knjige. Najprej nekaj zunanjih, čisto formalnih oz. opisnih opazk; že po nekaj stavkih iz predgovora se človek zave, kako je lahko pričujoča proza produkt samo recimo temu anglosaksonskega pisanja. Široka razgledanost in pripoznanje nekaterih težkih problemov z ležerno samozaverovanostjo, klepetajoče pripovedovanje z univerzitetnim pametovanjem, zgodovinsko paberkovanje z nastavkom elizabetinskega, pardon, ameriškega sna, ki ne popušča tekom vseh skoraj štiristo strani. Mladenič iz periferije se zaradi očetovih poslovnih polomijad preseli v velemesto, kjer njegova genialna nrav, stkana s takratnim vsakdanom tekom naslednjih desetih let, iz njega porodi slavnega umetnika, nujno pa je dodati tudi pretkan čut za poslovno plat zabavljaške industrije, zaradi česar postane tudi precej premožen itn. itd. Kot biografija kakšnega hollywoodskega kreativnega mogotca.

Bistvo knjige, njen omenjen t.i. novihistorizem, je pač preprosto v tem, da za kakršnokoli zagotovost nezadostna biografska dejstva lima na tedanjo vobčo socialno klimo, npr. recipročni boj med vladajočim protenstantizmom in podtalnim katolicizmom, iz, kako temu reči drugače, družabne kronike tedanjih dni pa poskuša sklepati, kaj da je lahko vplivalo na to in to iz te in te drame. Tudi iz literarnoteoretske plati precej dolgočasno, ampak ajde, gre nenazadnje za biografijo, zato je bolj kot literatura važno življenje. A tu šele res vznikne problem, kolikor je Willovo življenje neskončno dolgočasnejše in brezveznejše od katerekoli njegove drame, naj ga avtor še tako skuša umestiti v spletke skrivnih jezuitskih pridigarjev, brutalno dvorno politiko z glavami na kolih pred London Bridgem ali standardne usmrtitve državnih sovražnikov, ki so jih najprej obesili skoraj do smrti, jim še živim razparali trebuh in iz njega pljusknili drobovje, jih obglavili ter slednjič razčetverili. Jah, mogoče pa kakšno literarno tercijalko briga, kako in zaradi kakšne osebne prilike ali neprilike se mu je izpisalo to in to.

In razen za tešenje kakšne arhaično zbirateljske duše ter ljubiteljev anekdotičnih prigod resnično ne vem, kaj bi lahko bilo res vrednega na takšnem pripovedovanju. A tudi ta plat, izsekovanje posamičnih okolnosti in prigod iz življenja, je zaradi omenjene odsotnosti kredibilnih ali vsaj uradniško državniških virov na moč okrnjena že sama na sebi. Morda je najpogostejša omenjena beseda poleg imena Shakespeare prav – morda. Morda je bil prisoten na določeni usmrtitvi, kar bi se lahko odsevalo v določenem segmentu Beneškega trgovca. Zaradi velikega poznavanja usnjarske obrti je pa že moral opazovati fotra na delu in mu kot najstarejši sin pomagati. Skoraj gotovo ni bil čisti protestant, saj sta bila njegova staradva skrivaj morda zelo vestna katoličana, zato iz dram veje toliko poznavanja katoliških praks in teologij. Morda je pa ta in ta lord njegov ljubi iz sonetov, vsi indici kažejo na to. Itn. Itd. Vsaka točka v tem kvazidejanskem, verjetnosti polnem formiranju resničnega življenja je na čisto verbalni ravni zgolj sklepanje, ki ga potlej podkrepi stavek, tudi če ni dejansko bil tam in počel prav to, lahko glede na vso širšo klimo sklepamo, da pa je vendarle bil tako ali drugače vpleten, pričujoč, ganjen.

Vse to na podstati določenih aksiomatskih, bolj ali manj brezpredmetnih predpostavk, katere vse so pač preverjetne, kot je npr. voda mokra, nebo modro itn. Recimo, od najnežnejših let je gotovo bil izredno jezikovno nadarjen, senzibilno dovzeten za občutja drugih, pejsaže narave, politična spletkarjenja, saj kako drugače bi bilo v njegovih dramah toliko pretanjene psihologije, gozdov, ki spominjajo na stratfordsko podeželje, dvoličnih tragedij na dvoru. Kot otrok je gotovo iskrivo in živo nastopal pred družino, saj je bil neštetokrat lahko priča potujočim gledališčem. Do žene najbrž ni čutil nobene ljubezni, zato je tudi šel stran. Tako podajane opazke, mnenja, sklepanja, naj so še tako osnovana na nepreglednih študijah, s svojo naratologijo sproti hromijo vsakršno resno mišljenje. No, mogoče zgolj zaradi žlehtnobe omenimo, da je eden minornejših knjiginih virov tudi scenarij Zaljubljeni Shakespeare.

Iz teh najmanj dolgočasnih izvajanj pa seva še nekaj globinskejšega, kar je pravzaprav največji gravž vsega skupaj, tisto, kar sploh lahko sproducira takšno čvekajoče pametovanje, in sicer, kako temu reči drugače, - ideološka slepota. Takoj si jo bom tudi drznil imenovati: demokratično liberalna, bomo še malo stopnjevali, kar buržujska zblojenost v svoji najfinejši, torej najtečnejši varianti. V osnovne ideje se ne dvomi: Shakespeare je genij, njegova produktivnost osupljiva, širina nezaobjemljiva, s čimer niti ne bi imel ne vem kakšnih problemov, če ga ne bi tematika knjige, da je bil pač živ in je po dosegljivih virih in izpeljavah pač moral živeti tako in tako, s svojo konstantno, predpostavljajočo idejnostjo spremenila v mokre sanje vsakega liberalnega demokrata: pametnega konformista, ki ne prevprašuje, širokega misleca, ki ni nikoli radikalen, subverzivnega ideologa, ki nikdar ne ukrepa, marljivega deloholika, ki bo znal poskrbeti sam zase, velikega umetnika, spoštovanega člana družbe, kakršen je npr. kak zmerno konzervativen eminenten akademik. Shakespeare ni le veliki umetnik, temveč zgodba o uspehu.

Ne da se ob nekaterih mestih v tej knjigi ne da res misliti, vendar praviloma le tako kot človek lahko misli ob kakšnih limonadah, big brotherjih in pokemonih, ki so jim vsa mišljenja in samozavedanja povsem nedosegljiva, nekompatibilna z njihovim samoizrekanjem. Če torej ne misli sama od sebe, je treba njene ugotovitve razfokusirati iz strukture in jih sprevreči. Naj podam primer ljubezni.

Kot omenjeno, je ena od knjiginih ugotovitev, da Shakespeare ni nikoli zmogel zapopasti ljubezni, njene resnice, da mu je ob njej zmerom nekako nelagodno, izziva odpor in grozo, prava ljubezen zmerom premine hitro in tragično. Kajpak je podlaga zato Shakespearov zgodnji, zelo slab zakon z Anne Hathaway, ki jo je pustil samo z otroki in ji tudi v oporoki ni pustil ničesar drugega od svoje druge postelje. Kronski primer tega bi bila Macbetha, grozljiva morilca, ki se recipročno spodbujata od gnusnega dejanja k še gnusnejšemu, njuna ljubezen pa je vsemu temu priča, porok, moč, spodbujevalec, srce. Takoj preberemo avtorjevo brezjajčno mozganje, ki Shakespeareja ustvarja po svoji ideologizirajoči podobi; odurje ljubezni med Macbethoma jemlje za dokaz njegove odtujenosti ljubezni, medtem ko mi seveda trdimo povsem nasprotno – zlo brezno te zločinske ljubezni je resnica ljubezni kot take, potemtakem jo je razumel bistveno, se pravi osupljivo radikalno…

Na tem mestu pa bi se slednjič lahko zares vprašali, kaj pa je tisto nenadrkljivo na Shakespearju, kaj ga dela velikega? Kot smo videli, predvsem ne njegova biografija, kakršnakoli in katerakoli že. Če kaj, se nam po življenjepisih sodeč neprimerno bolj prikupi njegova ostala sodobniška banda; brezsramni in samodestruktivni, pametno klevetajoči tipi, nepreskrbljeni svobodnjaki, ki so vsi pocrkali pred štiridesetim, Marlowe celo pred tridesetim letom. Ne, odgovor se mora povsem distancirati od človeka ter se prvo sfokusirati na delo in dalje na recepcijo. Šele tukaj lahko Shakespeare res postane Shakespeare. Persona preide v metonimijo. Pri formiranju slednje pa človek s svojim nekakšnim resničnim življenjem nima resnejše veze, Shakespeare je nastal in se ustoličil po njegovem morebitnem fizičnem obstoju, smrtni minljivosti, v letih, desetletjih, stoletjih branja, igranja, izbiranja, zbira in mišljenja njegovega dela.

Ne bomo zdaj precizno razčlenjevali, kako je fenomen Shakespeare postal definitivni tekst zahodne umetnosti, tekom teh štiristotih let prenesen, prevajan in umeščevan v vse jezike in kulture v naših evropejskih kraljestvih, lahko pa z definitivno zagotovostjo trdimo, da je prav slednje, vobči prenos, fiks, posvojitev velikega teksta dejanski prehod in hod, kako je Shakespeare postal Shakespeare, ne pa familijarni ponos hipotetičnega tujca, čigar fotr je družinsko premoženje spravil na kant, zato si je mladi Will kot vrli ojdipalec najčistejše vrste zabičal, da bo na svojih plečih, geniju in slavi povrnil družinsko čast. Če pa želimo ohraniti živ stik z njim, onstran tabuizirane kanonizacije, in vnovič pokapirati, kaj vrednega, velikega in neponovljivega je na njem, če bi radi mislili, čutili, aktivno konzumirali njegovo vrhunskost, se je treba pač soočiti zgolj z – delom, tako rekoč z nulte točke. Probajmo to spet prek tako ljube in efektivne t.i. dialektične tehnike negacije, tokrat z njeno izčiščeno varianto. Mimogrede pripominjam, da gre tako tretirati vsako domnevno neaktualno klasiko.

Brez skrbi, v resnici ni komplicirano in opravili jo bomo na hitro. Prvi stavek – Shakespeare je največji -, ki nas preprede tako rekoč z materino joško, produkt nereflektiranega kulturnega vsevedenja, češ to je največ, kar je lahko, onstran tega ne gre. Ni toliko finta, zakaj je temu tako, dovolj je, da zgolj veš, da je tako, brez kakšnega potrditvenega izkustva ali lastne misli. To bomo seveda vestni razsvetljenci takoj zanikali in rekli – Shakespeare ni velik -, saj ne moremo zgolj kar na lepe oči podleči avtoriteti, to je pa ja malone totalitarno, mi pa smo svobodni, misleči, avtonomni, demokratični in neponovljivi subjekti. Klasika in njena kvazi večvrednost je diktatura nad dogem osvobojenim umom. No, seveda dialektični triglav zahteva še tretjo stopnjo, ki pa je v nasprotju z radikalnostjo prvega zanikanja konzervativna, terja par korakov nazaj ali raje izčrtanje iz brutalno dominirajočega oz. posiljujočega tukaj in zdaj našega dandanašnjega vsakdana. Ker velike besede, npr. svet, človeštvo, zgodovina, umetnost, Shakespeare etc., svoje bistvo nahajajo v prenosu, ravno tem, kar ni zgolj tukaj in zdaj. Mislim, da je Gorazd Kocijančič nekje pripomnil, ali se ljudje zavedajo, kako jih čez sto let ne bo več.

Tukaj pa lahko neobremenjeni z obema predispozicijama vendarle v miru beremo Shakespeara in slednjič ne moremo ne ugotoviti, kako neskončno bolj prav ima prva izjava, četudi še nima refleksijske lojtre, zato nazadnje trdimo – ni res, da Shakespeare ni velik. To pomeni zavrnitev nekaterih elementarnih postavk današnjosti in njenih domnev, kakšne naj bodo stvari, pa starinski jezik, pa forma, pa kronike kraljev, pa pompoznost monologov, pa neokusen patos, pa nadnaravna čaranja itn. itd., kaj ima vse to veze z mano, mojo vegansko župco in instagramom. Če si lahko zamisliš, da v tem vesolju morda obstaja neka resnica razen tvoje samozacopanosti, bom, ker počasi zmanjkuje časa, probal odgovoriti zgolj s še enim odstavkom.

Shakespearov opus je poezija, v kateri je najširše ter obenem mikropretanjeno zapopadena totaliteta človeka v njegovi zahodnjaški varianti, in če je človek zmerom človek, kot npr. vemo, da pravila med primitivnimi plemeni, če jih znamo brati, niso ne vem kako drugačna kot ona med civiliziranimi hordami, človeka kot takega. Vrednost tega ne more izničiti niti preciznejša oznaka, novoveškega človeka, buržuja, človeka nervoze in hemeroidov. Slednji je menda že vedno nekje nekaj bil, a ta največji pesnik ga je v poeziji in nekem njegovem kulturnem obzorju dovršil, vnazaj in – tukaj je Shakespearov totalni triumf – toliko bolj vnaprej. Saj vedno znova malone z mentalnim placebom vsake toliko določi, kaj smo, ne da bi to sploh kdaj dejansko bili. Tako ne le nekaj zrcali, temveč kratko malo kreira naša sebstvo in kakšnost. Ne da se ga določiti, kdo ali kaj je v resnici bil, ker prej on določa, kaj mi v resnici smo.

Hja, takšna nezajebancija se nam izpiše, če ga probamo jemati resno. A bodite pomirjeni; če bi radi Shakespeara za današnjo vsakdanjo rabo, potlej vas lahko uteši knjiga Will in svet, Kako je Shakespeare postal Shakespeare, ki bo uspela prepričati, da največji le ni tako velik, kot smo ga pravkar navedli, ter ga umestiti v utečene nekritične pripovedke o kulturi, geniju, umetnosti, popolnosti, človeku. Vsem ostalim priporočam Hamleta.

Med Willom in svetom je dramatiziral Matjaž, igrali sva Mateja in Polona, avdiografiral pa nas je Linč.