V slovenščini težko najdemo prevod izraza, ki bi opisoval smeti v umetnosti. Trash art, junk art, recycle art, found art, trashion ali marsikateri ready-made pa so izrazi, ki v angleščini in tudi internacionalno opisujejo prav to. Še v 90ih so jo marsikje, sploh v Britaniji mnogi zavračali. Sir Nicholas Serota jo še leta 2000 opisuje s terminom »difficult art«. Istega leta pa smo lahko v Daily Mailu prebrali celo: »For 1,000 years art has been one of our great civilising forces. Today, pickled sheep and soiled beds threaten to make barbarians of us all.« 

 Če je odpadek v slovarju definiran kot nekaj, kar se izloči in zavrže kot neuporabno, ali lahko trdimo da gre res za umetnost iz odpadkov? Tudi smet je le delec snovi, ki je, kjer ni potrebno oziroma zaželeno. V umetnosti smeti pa gre prav za obratni definiciji obojega. Odpadek je bil resda že zavržen, vendar je v instalaciji prav tam kjer ga želimo, oziroma začne opravljati neko novo funkcijo. Ali gre v resnici sploh še za umetnost smeti ali smet sploh ni več smet ko postane del umetniškega objekta?

  Devetega septembra so v Zagrebu dokončali do sedaj največjo sodobno strukturo iz recikliranega materiala na javnem prostoru na Hrvaškem, ki bo na Galeriji Bačva ostala do konca letošnjega leta. Londonski kolektiv Giant Robots je s svojim delom začel že leta 2009 z začetnimi komaj tremi posamezniki, ki sedaj tvorijo jedro kolektiva desetih ljudi. Leseni odpadki, ki jih je odstopila domača »Čistoća« bodo z uničenjem skulpture ponovno podani v recikliranje. In če bi resnično šlo za tisto, kar sicer pojmujemo za odpadek, bi za strukturo težko rekli, da je povezana z nezdravim okoljem. Božidar Vlajić odpadke povezuje s poškodovanim, umazanim, celo škodljivim. To pa ta struktura gotovo ni, kvečjemu na to le opozarja. Skoraj vsak projekt umetnosti smeti se vendarle na koncu izkaže za objekt z ekološko ozaveščevalno konotacijo in ne za promoviranje smetenja, četudi nenamerno.

   Junk art je postalo »uradno« gibanje šele ko je kritik Lawrence Alloway pripisal ti dve besedi delu Roberta Rauschenberga v sredini 50ih. To uvršča njegovo pojavnost malo pred ostalimi gibanji, ki so se ločile od abstrakcije, torej malo pred rojstvo pop arta in funk arta. Od vseh treh omenjenih gibanj se je prav za umetnost smeti izkazalo, da gre za najbolj trajnostno gibanje, ki se med drugim nadaljuje še danes tudi v takšnih oblikah, da se zanjo podeljuje nagrade.  Art From Trash Awards 2012 je ime za tri podeljene nagrade. Letos je po izboru občinstva, kot najbolj kreativno ponovno uporabljenih materialov, zmagal Ringo. Gre za skulpturo albatrosa v letu, ki so ga iz barvnih plastičnih krogov mlečnih embalaž ustvarili študentje St. Virgil's Collega. Če ob tem samo spomnimo na zbiranje plastičnih zamaškov za pomoč pri pridobitvi invalidskega vozička, lahko v obeh primerih trdimo, da ne ustrezata definiciji smeti, po kateri gre za material, ki se ga želimo znebiti. Zaradi spremembe prvotne namembnosti stvari ta še ne postane nujno neuporabna. Ali postane potem sploh smet?

   Nagrade Art From Trash 2012 so v dveh kategorijah podelili po ogledu budnega očesa žirije. Trashy Dresser Bettine Bomford je zmagala v kategoriji umetnosti oblačenja iz smeti, ki jo imenujemo tudi Trashion, torej trash fashion. Iz plastičnih vreč za smeti v sivi in modri barvi je sestavila romantično oblekico z vrvnatimi pentljami in dragulji iz modrih plastičnih plastenk. Druga kategorija, o kateri odloča žirija je nagrada za celostno transformiranje smeti, ki so jo dodali zaradi Mednarodnega leta kooperativnosti Združenih narodov. Izziv te nagrade za male skupine je bil ustvariti vizualno umetnostno delo, ki bo komentiralo okoljske probleme. Zmagal je The Nesting Tree, narejen v izvedbi 4. Razreda otrok St. Michael's Collefiate School z mešanico naravnih in umetnih materialov: narezan papir, vezalke, žica, plastika, kamni in trave so bili združeni z namenom ustvariti umetno drevo za gnezdenje ptic. Prav slednja nagrada nam daje vpogled tudi v to, da za ustvarjanje objektov trash arta ni potrebno biti akademski umetnik, da bo objekt vesplošno priznan. Nenazadnje se prav oni tej usmeritvi večinoma še najbolj izogibajo. Leta 1999 je s strani skupine akademskih umetnikov prišel  verjetno največji odklon umetnikov do tovrstne umetnosti, ki jo danes opisujemo. Tudi nekaterih tistih umetnikov, ki so se sprva ukvarjali s »found« objekti, torej z objekti, ki naj bi se jih dalo najti vsepovsod, pa se jih nato transformira s kontekstom in različnimi simbolnimi konotiranji v umetnost. Odklanjujoči umetniki so torej tega leta formirali skupino »stuckistov«. Iz angleščine bi jih lahko prevedli kot »zataknjence«. Želeli so vrnitev h bolj tradicionalnem slikanju in sicer pod sloganom: »Ready-made art is a polemic of materialism.«

   Ready-made art je prav tista s katero se je ukvarjal že Marcel Duchamp in jo tako tudi poimenoval šele 1915, ko je v New Yorku kupil lopato za sneg, ki je postala prvi ready-made pod naslovom »In advance on the broken arm«. Ready made se je pojavljal že prej, ko je skupaj postavil kuhinjski stolček in kolo, pod prav tem imenom, vendar ga še ni imenoval za ready-made. V teh primerih torej prvotni material še ni postal smet po nobeni definiciji, tudi odpadek ne. Spremenjena je bila le njegova namembnost in kontekst v katerem ga je bilo uporabiti. Torej je uporabljen bil, vendar ne na način, ki so mu ga pripisali v tovarni, vseeno pa ga štejemo za variacijo junk arta. Kje le bi sicer lahko opazili lopato za sneg drugje kot na snegu samem ali pač na smetišču. Če ne služi svojemu namenu torej prav tako postane smet. Pa bi to lahko trdili tudi za spominke s svojih potovanj, ki jih uporabljamo le kot praholove na domačih policah? Kakšnemu namenu služijo, razen morda spominjanju? Ali lahko rečemo, da se po eni strnai želimo čim prej znebiti smeti, po drugi strani pa jih doma pravzaprav kopičimo?

  Smeti v obliki, kot jih poznamo danes obstajajo komaj 2% človekovega bivanja na Zemlji. Pred tem so se odpadki sproti razgrajevali, zanje nismo uporabljali embalaž in jih posledično nismo rabili kopičiti v bližini naseldbin, zato da ne bi onesnažili vira pitne vode. V tem kratkem času pa se je na svetu nabralo že toliko smeti, da se marsikatero mesto sprašuje, kje naj postavi novo smetišče. Če torej obstajajo smeti v takšnih količinah v resnici postajajo del našega vsakdana in torej odličen material za ustvarjanje umetniških objektov. Navsezadnje so umetniki, tudi abstraktni, od nekdaj jemali navdih iz življenja. Prav zato je odklon do takšne vrste umetnosti malo nenavaden, saj je sporno le naše dojemanje smeti in ne smet sama. Ta je lahko plastika, železo ali nekakšen sintetičen material. Nasprotovanje tovrstni umetnosti je potemtakem podobno nasprotovanju svetlobnim instalacijam. Svetloba je vendar že bila uporabljena. Gledamo jo vsak dan in se je znebimo, ko je ne želimo več ob sebi. Pa vendar se po številu obiskovalcev zdi, kot da je manj sporno gledati v svetlobo kot v smet. Na razstavi Art From Trash 2012  je bilo  na odprtju zgolj 300 ljudi, se pravi približno toliko kot vseh obiskovalcev skupaj na otvoritvenih dogodkih Svetlobne gverile v Ljubljani, kljub temu da je šlo v prvem primeru za svetovno odmeven dogodek, v slednjem primeru pa za razmeroma lokalen festival v izjemno majhni državi po številu prebivalcev.  

  Vseeno v koš umetnosti smeti ne mečemo le kipov, kot bi se morda mislilo na prvo slišanje. Tim Noble in Sue Webster umetnost smeti kombinirata  prav z umetnostjo svetlobe. Ena njunih prvih umetnin je bila na primer  »Dirty White Trash« iz leta 1998. Šlo je za gospodinjske odpadke, ki sta jih zbirala šest mesecev in dva mrtva galeba, ki predstavljajo gomilo odpora. Prav to se v obiskovalcu tudi vzbudi ko zagleda instalacijo, vendar se prava podoba pokaže šele, ko na pričujoči kup smeti posvetimo s svetilko. Na steni za kupom nedefiniranih oblik se izrišeta avtoportreta umetnikov, ki sta na odmoru za cigareto, v roki pa držita kozarec vina. Celotna instalacija dobi smisel šele, ko del nje postanejo tudi sence. Le-te pa so lahko karkoli. Do zdaj so bile bolj vidne instalacije še »He/She« iz leta 2003, ki prikazujejo umetnika, ki urinirata; »Metal Fucking Rats With Heart Shaped Tail« iz 2007, ki prikazuje podgani v spolnem aktu in pa »Dark Stuff« iz 2008, ki sta prav tako avtoportreta umetnikov, ki imata tokrat glave nataknjene na kol, senčne podobe pa so narejene iz mumificiranih živali, ki so na ta kol nataknjene.

  Da pa umetnosti smeti ne imenujejo zaman umetnost smeti, čeprav so polemike o tem kaj naj bi smet bila izjemno burne, dokazuje primer Justina Gignaca, ki je to vzel zelo dobesedno in iz tega naredil tudi posel. Gre za moškega, ki ga po svetu poznajo pod NYC Garbage. S tal pobira smeti in jih v lično zapakirani embalaži prodaja za 100 dolarjev. Naredil je tudi nekaj omejenih edicij, ko je smeti pobiral na Obamovi inavguraciji, na odprtju stadiona Dayat Yankee, na novoletni večer na Time Square-u in podobno. Vsekakor temu lahko rečemo umetnost, ki jo glede na njegova naročila poznajo že v vsaj 29 državah. Pa vendar gre za variacijo junk arta, ki jo imenujemo found art, torej umetnost iz smeti, oziroma odpadkov ki so najdeni. V embalažo namreč ne zapakira česarkoli, ampak poskrbi da smeti ustrezajo nečemu, kar bi lahko imenovali za konvencionalne estetske standarde in se ne razlikujejo dosti od unikatnih spominkov, ki jih je moč najti na stojnicah v spomin na kakšno potovanje. Tipičen praholov torej, kot smo tovrstne objekte že poimenovali.

   Po Gérardu Wajcmanu naj bi bilo celo koristno, da umetnostni objekt ničemur ne služi, kar odpadki zadovoljujejo na vseh nivojih. Vendar pa naj bi bilo delo vseeno spravljeno na takšnem kraju, kjer ni nikomur v napoto. Ready-made in podobne vrste umetnosti so torej prav to, le simbolni prevrat ki z gesto objekt povzdignejo v dostojanstvo umetniškega dela. Če se vrnemo nazaj h Duchampovem Kolesu (na kuhinjskem stolčku), vidimo, da je želel poudariti prav nesmisel. Spojil je dva objekta, ki med sabo sicer nimata veze v vsakdanjem življenju, ki jima ga je namenila industrijska proizvodnja. Oba skupaj šele postaneta nekoristna, vendar ju je gesta postavitve v kontekst galerije, stopanja v dialekt z obiskovalcem, dodajanja podpisa, postavljanja na piedestal  in drugo, povzdignila v umetniški objekt. Sicer pa je že sam izbor prav teh dveh objektov iz množične produkcije s strani avtorja, objekta naredil za objekt, ki postane delo, torej potencialna umetnost, ki ga zaokroži šele podpis.

  Nikakor ne smemo iti mimo močne ekološke konotacije trash art umetnosti. Neglede na objekt je že sam izbor materiala takšen, da je ekološko ozaveščanje vedno v oziru, tudi če to ni bil problem, ki bi ga avtor dal v ospredje objekta. Opozarja nas namreč, koliko smeti pravzaprav sploh je okoli nas ter kje vse so prisotne, pa naj bo to ocean, mesto ali kaj drugega. Dvojec Tim Noble in Sue Webster s svojimi senčnimi podobami ustvarjata found art, material za instalacije dobita kar na ulicah Londona. HA Shultz ustvarja množične portrete kipov ljudi v gruči, tako imenovane »trash people« ki so ustvarjeni iz porabljenih pločevink. Eden Project iz angleškega Cornwalla se je osredotočil na skulpture iz recikliranih nakupovalnih vrečk. Prav zaradi tega nekateri imenovanje trash art ali junk art raje zamenjujejo s terminom recycle art, ker so materiali v resnici ponovno uporabljeni. Lahko bi rekli, da gre za recikliranje v pomenu besede, saj ga podobno razumejo v Pravilniku o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Tamkajšnja definicija se namreč glasi: »Recikliranje odpadne embalaže so postopki predelave odpadne embalaže v sekundarne surovine za izdelavo nove embalaže ali za v druge namene, vključno z organskim recikliranjem odpadne embalaže. Energetska predelava odpadne embalaže se ne šteje za recikliranje odpadne embalaže.« Ker se embalaža v primeru nekaterih del junk arta predela v druge namene, torej v namene umetnosti, v resnici lahko rečemo da gre tudi za reciklažno umetnost.

  O reciklažni umetnosti pa ne moremo govoriti, ko gre za trash art v arhitekturi. V tem primeru namreč ne govorimo o predelavi embalaže. Gre za predelavo stavb samih, v primeru Robbieja Rowlandsa torej za predelavo hiš, ki so jih hoteli porušiti. V času od podanega odloka o rušenju in do rušenja v za to določenih stavbah Rowlands tam ustvarja svojevrstno trash art umetnost. The Depot Project se sprašuje o vsakodnevnem svetu okoli nas in stavbnih objektih, ki jih jemljemo za gotove. V primeru, da se vidi struktura stavbe, se povprečnemu opazovalcu zdi kot napaka. Stavba naj bi bila vendar dokončana tako, da vidimo samo zunanje plasti, ki so med seboj povezane tako, da ne vidimo notranjosti. Dober primer za to so električne vtičnice, ki so ostanki tega notranjega pogleda v stavbe, vendar so prirejeni tako, da se ne vidi luknje, ki jo je vtičnica zavtrala v steno. Rowlands pa poskuša na to gledati ravno obratno. Stare hiše dobesedno olupi, da se vidijo vse plasti notranjosti in jih priredi tako, da se od daleč zdi, kot da gledamo pomanjšan lunapark z mnogo vlaki smrti. Ponudi nam tak vpogled v stavbo, kot nam je še vedno trajajoča razstava v Ljubljani, Bodies revealed, ponudila vpogled v strukturo človeka. Vendar ne le z željo po razslojevanju, ampak tudi z vključevanjem tega razslojevanja v notranjo opremo hiše.

  Trash art poznajo v arhitekturi tudi na tem nivoju, da je celotna stavba narejena iz že odsluženega materiala. Ladijski kontejnerji, ki jim je tok časa odvzel delo služenja na ladji bi sicer pristali na smetišču za staro železo, vendar so jih začeli uporabljati v namene samotrasformnih sob, stolpov ali kot urgente hiše. Pri tovrstnih stavbah z barvnim strukturnim sistemom dopolnijo dizajn, da zabrišejo mejo med konvencionalno arhitekturo in kontejnerjem. Povrh vsega se jih da razstavljati po želji in so se izkazali za odlično kratko ali srednj dolgo stanovanjsko rešitev. V Zȕrichu pa so se odločili za kontejnerje kot za stalno stavbno rešitev. The Freitag Shop je stolp iz 17 starih prevozniških kontejnerjev, ki je visok 26 metrov. Ne samo, da so s tem pridobili cenovno ugodno rešitev za poslovne prostore, stolp poudarja tudi zvestobo ekološko prijaznim produktom, s katerimi se tudi ukvarjajo.

  Tudi filmska umetnost se je posredno dotaknila trash arta. V ljubljanskem Kinodvoru smo si lahko ogledali dokumentarec Življenje na smetišču, katerega glavni protagonist je bil Vik Muniz, umetnik ki trdi, da smeti lahko spremeni v umetnost. V dokumentarcu iz leta 2010 je smeti in ljudi na smetišču v Braziliji uporabil za oblikovanje obsežnega umetniškega projekta. Nastanek filma je namreč spodbudil projekt Podobe smrti. Gre za serijo ogromnih portretov, ki so jih po njegovi zamisli ustvarili delavci, ki tudi sicer na smetišču iščejo predmete, ki bi jih bilo moč reciklirati. Te materiale so pobirali na smetišču zravn Rio de Janeira. Nastale instalacije je Munik fotografiral in prodal na dražbi v Londonu. Film je bil nominiran tudi za filmsko nagrado Oskar, zaradi česar bi lahko trdili, da se je trash art vsaj s tem filmom rahlo dotaknil tudi mainstreama.

  Nenazadnje ne smemo pozabiti na umetnost, ki ni v treh dimenzijah ampak zgolj v dveh. Trash art zajema tudi objekte kot so  pografitirano pohištvo, kot ga ustvarja Wooster Collective iz Soha v New Yorku. Kolektiv s tem želi spodbuditi grafitiranje urbanih objektov okoli sebe in s tem ustvarjanje lokalnih smeti v umetnost. Kosovni odvoz lahko kmalu postane začasna umetniška instalacija.

  Navkljub spornemu materialu iz katerega nastaja trash art, še vedno govorimo o umetnosti, pa čeprav smet s tem ostane smet oziroma postane ponovno nekaj drugega, tako kot je bila preden je postala smet. Vseeno gre za ukvarjanje z materialom, ki smo se mu sicer vedno znova odpovedovali. V času farmacevtskega monopola nad zdravjem človeštva je ukvarjanje z odpadki še toliko bolj sporno, saj spominja na umazanijo, ki se je želimo prav z recikliranjem čim bolj znebiti. Po drugi strani pa prav na to umezanijo tudi opozarja in hkrati ne ustvarja novih odpadkov. Dandanes lahko rečemo, da gre za delno sprejeto vrsto umetnosti, čeprav to ne pomeni, da jo bodo tolerirali v večini galerij, še manj pa da bo sprejeta med množičnim občinstvom. Morda prav zaradi tega, ker se nam dozdeva, da mora umetnost izstopati ali pa vsaj uporabljati nevsakdanje, torej recimo temu prefinjene materiale, da ji lahko rečemo visoka umetnost in si bo zaslužila stati v galeriji in s tem trash art krši pravila, saj se smeti okoli nas ne manjšajo ali redčijo, ampak eksponentno naraščajo in potemtakem niso tisto nekaj  neprecenljivega kar je težko najti. Ali mora postopek in material za umetniško delo resnično biti drag, da je sprejet? Ali pa se samo uklanjamo normam in standardom tudi v umetnosti, ki prav temu  nasprotuje.