Peta vseslovenska ljudska vstaja se je sprevrgla v farso. Medtem ko je skupina aktivistov dobesedno ugrabila večino protestnikov in jih namesto na Trg republike usmerila v Moste do Kina Triglav, ki so ga potem “v neposredni akciji” zasedli, je skoraj prazen Trg republike okupirala nenavadna skupina narodnjakov pod vodstvom trenutnega ajdovskega župana, ki se po lastnih besedah zavzema za “narod, partizanstvo in visoko tehnologijo.”

Zaradi teh dogodkov se avtorju tega zapisa dozdeva, da so se protesti izpeli. Zato bomo v naslednjih minutah s pomočjo Rancierove politične teorije premislili, kaj so sploh bili protesti in kaj je šlo v zadnjih mesecih narobe. Jasno je, da bo ta zapis zgolj enostranska refleksija brez kakršnihkoli pretenzij po objektivnem zapopadenju resnice protestov. Prav tako nas ne bo zanimal Ranciere kot filozof, temveč Ranciere za vsakdanjo rabo, Ranciere kot sredstvo za ad hoc razumevanje protestov. Ta zapis bo torej zgolj nekakšna karseda subjektivna sentimentalna žalostinka za protesti.

Po Foucaultovem mnenju je eno izmed pomembnih izročil razsvetljenstva tudi to, da je v polje filozofske refleksije prineslo nov tip vprašanja, vprašanje o sedanjosti, vprašanje o aktualnosti. Vprašanje torej, kaj se dogaja danes, v kakšnem času živimo. Pri tem je zanimivo, da zadnje čase pojmujemo svoj čas glede na nekaj drugega, nekaj minulega. Povemo, kaj je naš čas, s tem, ko povemo, kaj (več) ni. Simptomatično je, da večino pojmov, ki opisujejo našo dobo, tvorimo s predpono post-; našo dobo opisujemo kot postzgodovinsko, postmoderno, postindustrijsko, postkapitalistično, postfordistično …

Pomembno vlogo v Rancierovi politični teoriji igra pojem postdemokracije, ki je, kot bomo videli, tesno povezan s pojmom postpolitike. Sprva se zdi, da je tudi ta pojem običajen pojem s predpono post-, pojem torej, ki našo dobo opredeljuje z nečim, kar je nekoč bilo in zdaj več ni. Vendar je to zgolj videz. Pojem postdemokracije ne meri na to, da je bila še nedavno tega neka zlata doba pristne demokracije, ki je danes minila. Ranciere tako opredeli postdemokracijo:

“S tem izrazom ne mislimo demokracije, ki je žalostno opustila svoje upe, ali pa se srečno znebila svojih iluzij. Uporabljali ga bomo preprosto za označitev paradoksa, ki pod imenom demokracije uveljavlja konsenzualno prakso izbrisa form demokratičnega delovanja. Postdemokracija je praksa upravljanja in konceptualno legitimiranje demokracije po demosu, demokracije, ki je odpravila pojav ljudstva.”

Postdemokracija je demokracija, ki se je sprevrgla v “prakso upravljanja”, popolnoma etatistično in formalistično razumljena demokracija, demokracija, ki se je zvedla zgolj na obliko države, na tako imenovano liberalno demokracijo, na “parlamentarizem”. A s pojmom demokracije se ne legitimizira zgolj specifična oblika države, temveč celoten politično ekonomski sistem, ki ga imenujemo liberalni kapitalizem.

Po Badioujevem mnenju je pojem demokracije glavni organizator konsenza, da je takšen politično ekonomski sistem najboljši izmed vseh možnih oziroma kot pravi tisti stokrat prežvečeni izrek, morda je sistem slab, a še vedno je najboljši, ki ga poznamo. Pojem demokracije pogosto nastopa v opoziciji s pojmom totalitarizma, kajti ravno totalitarna izkušnja je tista, ki naj bi nas prepričala, da je ta sistem res najboljši in tudi edini, ki lahko preskrbi večino ljudi s potrebnimi dobrinami. Ranciere govori o “konsenzualni demokraciji”:

“To idilično stanje političnega samo sebe običajno poimenuje konsenzualna demokracija. Najprej naj bi bila to zmaga demokracije, dojete kot politični režim, sistem institucij, ki materializira suverenost ljudstva, nad njenim nasprotnikom, dokaz, da je ta režim pravičnejši in hkrati učinkovitejši.”

Zmaga demokracije pomeni torej zmago določenega politično ekonomskega sistema in s tem tudi konec ideologij, zgodovine in same politike. Konsenz, da je ta sistem res najboljši izmed vseh možnih, je bil domnevno dosežen, s tem pa je politika postala odveč. Vsa politična vprašanja namreč v trenutku tega konsenza postanejo nepotrebna, spremenijo se v vprašanja dobrega upravljanja, v vprašanja torej, kako čim bolje udejanjiti sistem v praksi. Ta radikalna depolitizacija javne sfere pa po mnenju zagovornikov etatistične demokracije ni nobeno nazadovanje, temveč zmaga razsvetljenske politike nad lažnimi profeti, smrt političnega torej. Kot pravi Ranciere:

“Država se danes legitimira tako, da razglaša nemožnost politike. Ta demonstracija nemožnosti pa se opira na demonstracijo lastne nemoči. Zato, da bi postdemokracija dosegla izginotje demosa, mora doseči, da izgine politika.”

Žižek je tako opisal postpolitično situacijo:

“Toda danes smo priča drugačni obliki zanikanja političnega, postmoderni post-politiki, ki ne samo da 'zatira' politično, temveč veliko učinkoviteje politično kar 'izključi'. V post-politiki konflikt ideoloških vizij, ki jih poosebljajo različne stranke, ki tekmujejo za oblast, zamenja sodelovanje razsvetljenih tehnokratov (ekonomistov, strokovnjakov za javno mnenje …) in liberalnih multikulturalistov; skozi proces pogajanj o interesih je dosežen kompromis v preobleki bolj ali manj univerzalnega konsenza. Post-politika torej poudarja, da je treba pustiti za sabo stare ideološke delitve in se, oboroženi s potrebnim strokovnim znanjem in svobodnim posvetom, ki ima pred očmi konkretne potrebe in zahteve ljudi, spopasti z novimi vprašanji. Postpolitični suspenz političnega je redukcija države na policijskega agenta, ki služi potrebam sil trga, in na multikulturalni tolerantni humanitarizem.”

Ko se torej depolitizirajo vsa bistvena politična vprašanja, država sama sebe zvede zgolj na administracijo, pri čemer mora država pri upravljanju upoštevati “objektivno nujnost”. Vprašanja upravljanja države postanejo strokovna vprašanja, takšna, ki ne zadevajo ljudstva, ki ga, kot vemo, ženejo partikularni interesi, in zato ne more uvideti te objektivne nujnosti. Država po Rancieru:

“ne počne nič drugega kot to, kar je edino mogoče, nič drugega kot to, kar narekuje stroga nujnost v kontekstu vedno večje prepletenosti ekonomij na svetovnem trgu. Legitimnost državne moči se tako okrepi s samo zatrditvijo njene nemoči, odsotnosti izbire spričo svetovne nujnosti, ki jo obvladuje. Domnevno vladajoči liberalizem si od marksizma, ki ga razglaša za zastarelega, sposoja pojem objektivne nujnosti, poistovetene s prisilami in muhami svetovnega trga. Marxova nekoč škandalozna teza, da so vlade goli poslovni agenti mednarodnega kapitala, je danes očitnost, glede katere se strinjajo tako liberalci kot socialisti.”

Dokazov o tem je več kot preveč, spomnimo se samo najbolj v nebo vpijočih. Mednarodni trgi, drugo ime za objektivno nujnost, so bili sila nejevoljni nad našo grdo navado, da o političnih vprašanjih odločamo na referendumih. Nespametne odločitve ljudstva lahko namreč ogrozijo udejanjanje objektivne nujnosti. Priporočili so, naj otežimo postopek vložitve pobude za referendum. Tudi ustavno sodišče je presodilo, da je ljudstvo preveč nespametno, da bi odločalo o upravljanju skupnega družbenega premoženja. Pa ne da bi imeli preveliko zaupanje v institut referenduma, ki je, konec koncev, zgolj še eno preštevanje glasov, ki ga usmerjajo razni mnenjemerci in ostali strokovnjaki za javnost. Vendar je včasih prav referendum edino sredstvo ljudskega boja zoper samovoljo oblastnikov.

Demokratična oblika države je torej prišla do točke, ko ji je ljudstvo v napoto. Spričo tega se lahko vprašamo, ali je pojem demokracije sploh še relevanten. Ranciere meni, da je, če demokracije ne razumemo kot oblike države, temveč izvorno grško. Demokracija po Rancieru ravno ni režim, ni parlamentarna ureditev ali pravna država, ni družbeno stanje. Trdi:

“Demokracija je spočetka izzvala politično filozofijo zato, ker ravno ni skupek institucij oziroma tip vladavine med drugimi, pač pa način biti političnega. Demokracija je na splošno način subjektivacije politike – če s politiko mislimo na nekaj drugega, kakor na organizacijo teles v skupnosti in upravljanje z mesti, oblastjo in funkcijami. Natančneje, demokracija je ime za svojevrstno prekinitev tega reda distribucije teles v družbi. Demokracija je ime za tisto, kar prekine dobro funkcioniranje tega reda s svojevrstnim dispozitivom subjektivacije.”

Šolski primer politične subjektivacije ljudstva, ki poruši ustaljeni red, je po Rancierovem mnenju vznik demokracije v Stari Grčiji, ki ga lahko razumemo kot eksemplaričen politični dogodek. Ljudstvo oziroma demos, tisti, ki niso imeli jasno določenega položaja v družbi, so zahtevali, da se njihov glas sliši, vzeli so si pravico do glasu. Pri tem dogodku je pomembno, da se ljudstvo ni združilo v eno v imenu boja za točno določene socialne pravice, temveč da se je ljudstvo vzpostavilo kot ljudstvo, kot univerzalni politični subjekt. Ni važno torej samo število ljudi, ki se je formiralo kot ljudstvo, temveč je važno dejstvo, da se je nek nedefiniran del družbe, ki pred tem ni imel določenega mesta v družbi, identificiral z univerzalnim in nastopil v imenu celote. Iz množice partikularnih interesov je nastal univerzalni politični subjekt in to je po Rancierovem mnenju demokratična in politična gesta par excellence:

“Kajti forme demokracije niso nič drugega kakor forme konstitucije politike kot specifičnega načina človeškega sobivanja. Demokracija je vzpostavitev same politike, sistem subjektivacijskih form.”

In ravno zaradi tega vidim v protestih pristen politični dogodek. Na protestih je namreč nedefinirana množica ljudi, ki so jo na ulice pognali različni motivi, izrekla tiste magične besede: “Mi ljudstvo.” Množica, ki je ugotovila, da je nihče ne predstavlja, se je identificirala kot ljudstvo ravno izven utrjenega simbolnega političnega prostora, izven domene strank. Ranciere meni:

“Ljudstvo, ki zasede to pojavno sfero, je “ljudstvo” posebnega tipa, ki ga ni mogoče definirati s pomočjo etničnih lastnosti, ki ga ni mogoče poistovetiti s sociološko določljivim delom prebivalstva, niti s seštevkom skupin, ki tvorijo to prebivalstvo. Ljudstvo, zahvaljujoč kateremu demokracija obstaja, je enota, ki je ne tvori nobena družbena skupina, pač pa je instanca, ki obračunu delov družbe doda učinkovitost deleža tistih brez deleža.”

In prav zato, ker je ljudstvo kot politični subjekt v svojem bistvu razsrediščen subjekt, subjekt, ki v sebi skriva mnoštvo, čeprav je univerzalen, se mi je zdelo vseskozi absurdno iskati najmanjši skupni imenovalec vseh protestnikov. Jasno je, da tak subjekt ne more imeti skupnega koherentnega in enotnega političnega programa. Bistvo takega subjekta je, da je rušilna sila, ki moti ustaljeni red in pri pristaših etatistične demokracije sproža preplah. Tak subjekt se ravno ne sme vključevati v proces upravljanja države, saj mora s tem poenotiti svoja stališča, pristati na gnile kompromise in s tem izdati svojo naravo mnoštva.

Po Žižku je bistvo demokracije kot pravega političnega dogodka prav to, da ni nekaj, kar dobro deluje znotraj obstoječega okvira, ampak tisto, kar spremeni sam okvir, ki določa, kako stvari funkcionirajo. Politika je po njegovem mnenju “umetnost nemogočega”: “Avtentična politika je umetnost nemogočega – spremeni same parametre tega, kar razumemo kot možno v obstoječi konstelaciji.”

Nekaj časa se je zdelo, da so bili protesti pristen demokratični in politični dogodek, v katerem je vzniknilo ljudstvo kot politični subjekt. A po peti vseslovenski vstaji vse bolj dvomim v to. Vse bolj se zdi, da smo v najboljšem primeru valili srd na ulice, v najslabšem pa zamenjali robatega nazadnjaka za liberalnejšo administratorko, ki zastopa popolnoma identičen program in z isto vnemo zaklinja mednarodne trge. Kajti takoj, ko je Janša padel, je zanimanje za proteste nezadržno padlo. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je bila identifikacijska točka večine ljudstva na ulicah le ne-janša. Ljudstvo, ki se subjektivizira na tako partikularni točki, točki, ki je identifikacijska točka že uveljavljene tako imenovane levice, le še stežka imenujemo ljudstvo, torej univerzalni politični subjekt. V tem primeru protesti niso bili nič drugega kot začasna motnja, v procesu katere smo očistili svoje lepe in snažne, odprte in tolerantne liberalnolevičarske duše.

Če je to vse in bo odslej spet vse teklo svojo pot, če smo se vrnili v običajno politično dolgočasje, je čas protestov nepreklicno minil. In zato je morda po peti vseslovenski ljudski vstaji pravi čas, da protestom z grenkobo v srcu zapojemo žalostinko ...

Žalostinko je pel Urh Vele. Brali sta Ana in Polona, zvok je mojstril Rok.