ISIS država ali zahodnjaška neradikalnost

ISIS država ali zahodnjaška neradikalnost

Oddaja

Pred kratkim je angleški medij Guardian spet butnil neko veliko razkritje pomembnih dokumentov. Tokrat gre za »Isis dokumente - načrt za konsolidacijo oblasti«. Kar ni kar tako. Ampak ne zato, ker smo sedaj lahko šokirani, kako resni so ti radikalni islamisti, kako niso več zgolj militantni teroristi, ki obstajajo samo v spontanem trenutku terorističnega dejanja ali pa v izvažanju njihovih pravih idej v vedno nova ozemlja. Ne, dejansko hočejo na že osvojenem ozemlju narediti povsem pravo in zaresno državo, s povsem razvito administracijo, vojaškim aparatom, izobraževalnim sistemom, ekonomskimi investicijami in produkcijo in še in še. Isis se hoče vzpostaviti, vzpostaviti kot nekaj trajajočega. Isis hoče državo, svojo, Islamsko državo.

Zanima nas točno to: kaj pomeni, da Isis hoče svojo državo, kakšno mišljenje je v tem na delu, kakšno prakso zasledujejo, kakšna so sredstva in cilji in tako dalje. Nič pretencioznega, radi bi se samo analitično dotaknili tega novega pojava, naivno obrisali karakteristike, nič več kot to. Ta novi pojav je namreč nekaj precej kompleksnega, združuje recimo več dimenzij analize, od teološke, politične do ekonomske, zahteva nazadnje pregled nad celotno svetovno geostrateško razporeditvijo. Mi se bomo zato omejili na Isisovo neposredno politično agendo, na njihovo namero po izgradnji države in posredno na karkoli, kar ima nanjo pomemben vpliv. Ta danes precej unikaten pojav je namreč sodobna politična prvotna akumulacija, ki po eni strani spominja na Machiavellijevo teorijo vzpostavljanja države in na drugi strani na teorijo družbene pogodbe. Kakih 500 ali 300 let kasneje in povsem nekje drugje kot v evropski Italiji ali Franciji.

Ni naključje, da omenjamo zgodovino politične misli, ki je bistveno zahodnjaška, kot temu pravijo. Ta presplošna oznaka bo morala zadostovati za nas, legitimira nas - ali pa vsaj naš poskus orisa, saj nimamo nobene pretenzije po celoviti analizi - že samo Isisovo distanciranje od tako imenovanega zahoda: tako od politike »Sykes-Picot sporazuma«, od ekonomskega imperializma, kot tudi distanciranje od zahodnjaške razsvetljenske izobrazbe. Naše vprašanje pa je: kakšno je to distanciranje? Gre za preprosto anti-zahodnjaško držo, ki se kot enostavna negacija postavi nasproti obstoječemu, s tem pa isto držo zgolj napolni z drugačno vsebino? Ali pa gre za dejansko nov pojav? Morda je nekaj vmes, zataknjeno med Vzhodom in Zahodom? Kaj je v tem kontekstu Islamska država kot država?

Isis se je znašel v nekem srečnem naključju, v machiavellijevskem pomenu te besede, znašel se je v za njih ugodni situaciji. Arabska pomlad in sirski upor, spremenjen v nekaj let trajajočo vojno nepregledno prepletenih interesnih skupin na podlagi globalnih geostrateških iger in lokalnih interesov, torej upor in razočaranje, ki mu je sledilo in ki je, po Adamu Haniehu, pozitivno obarvalo Isisov radikalizem kot upanje na spremembo; iraška nepripravljenost, prek katere so prišli do ogromne količine ameriškega orožja; ameriške zaporne strategije in prakse, ki so predstavile, pokonektale in pomrežile obstoječe vrhovne kadre Isisovega samooklicanega kalifata in še marsikaj. Vse to so konstitutivni dejavniki, ki so se srečali in združili tam nekje med Sirijo in Irakom.

Skratka, Isis je dobil vsa sredstva za politično prvotno akumulacijo, torej za vzpostavitev Islamske države kot realne in ne zgolj nominalne države. Dobili so dobro oboroženo vojsko, dobili so ozemlje, dobili so naravna sredstva za razvoj ekonomije, dobili so ideološki momentum. Njihov vladar al-Baghdadi je vzpostavil, na nek način celo dobil na pladnju svojo novo vladavino, tako rekoč. Sedaj mora postaviti zakone, ne zgolj šeriatsko pravo, pač pa regulativne mehanizme, ki določajo vse dimenzije javnega, vso administracijo, da bi država lahko zaživela in trajala.

Kako se tega lotijo? Kakšna je »podlaga«, kakšna je vsebinska »substanca« tega političnega projekta? Tu naletimo na problem, da kot »zahodnjaški preučevalci« težko dostopamo do vseh potrebnih podatkov; Isis namreč ne deli ravno informacij svojim deklariranim sovražnikom. Imamo pa, kot rečeno, njihove »spuščene interne dokumente«, prek česar lahko analiziramo njihovo mišljenje oziroma njihove politične namere in cilje, ter omejeno količino empiričnih podatkov, ki kažejo na to, kako se je to mišljenje realiziralo. Do sedaj.

Začetno stanje je skratka sledeče: nova vladavina, ki pa še ni prešla v svoj element trajanja, še vedno je povsem prekerne narave. Vzpostavljena je šibka enotnost, ki geografsko vključuje del Sirije in del Iraka. Pot do tega pojasnjujejo v uvodnem delu omenjenega političnega dokumenta. »Neizogibno je bilo to, da se bo zgodila organizacija teh številnih mudžahedinov (tj. islamskih bojevnikov, op.) in njihovih načel kot islamsko legitimne (izvorno: shari'i, op.) organizacije, v sprejemanju trenutne realnosti, da je svet zbran proti njej, od njenih vojakov in obveščevalnih služb«. Torej, neizogibno poenotenje v tem, da so tarče sovraštva sveta. Ampak to v najboljšem primeru pomeni interpretacijo nastanka te šibke enotnosti v srečnem naključju geostrateških iger in ne lastno konstitutivno dejanje.

Naznanjanje kalifata, kot se glasi prvo poglavje, je kot politična deklaracija točno to: je prvi akt na ravni pozitivnega grajenja enotnosti, iz šibke začetne vladavine  grajenje trajajoče Islamske države kot države. Napaka je gledati na tovrstno deklaracijo zgolj kot na ideološko izjavo brez vsebinske podlage, saj je namera te izjave prav narediti vsebinsko podlago, ki jo naznanja. Z deklariranjem enotnosti ustvariti enotnost, ki je deklarirana, podobno kot ameriško postavljanje zastave na Iwo jimi v drugi svetovni vojni. In do deklaracije Islamskega kalifata je dejansko nekaj časa nazaj prišlo, torej gre za realizirano namero in cilj, razvidno v tem političnem dokumentu: »najava kalifata je bila posledica zavedanja mudžahedinov o zaostajanju v boju proti malikom zaradi neobstoja vodje in kalifa, ki bi zbral muslimane pod svojo zastavo in bi jim predstavljal figuro moči«.

Ne zgolj dajanje oblike obstoječi politični materiji, torej ne zgolj organiziranje obstoječih islamskih borcev, pač pa tudi nabiranje razpršene materije, privabljanje gorečih borcev od drugod. Splošna mobilizacija sil, sploh ne izključno v vojaškem pomenu, pač pa tudi politično-ideološkem - to je namera in dejanski učinek deklaracije kalifata. Država namreč rabi svoje prebivalce v njihovi organski povezavi, katere temelj je seveda islam. Da bi bila njihova povezava zares organska, zares močna - mobilizacija namreč predpostavlja razpršenost -, se niso ustavili pri deklaraciji, pač pa so v drugem koraku vzpostavili kampe, kjer so utrjevali islamskost, utrjevali so svoj temelj: »kamp je vključeval negovanje bratskega duha med priseljenimi in domorodnimi, z odlaganjem predhodne identitete prisiljenega in spreminjanjem v prebivalca Islamske države s svojo družino brez občutkov odtujenosti in razlikovanja med njim in njegovimi brati kot priseljencem in domorodnimi«.

Le islam lahko razbije razlike med priseljenimi in domačini. Nacionalne in etnične razlike, ki so jih ustvarili zahodnjaki s svojo geostrateško politiko in Sykes-Picot sporazumom, se zabrišejo v islamu. Islam bo zabrisal vsiljene zahodnjaške razlike in ustvaril bratsko enotnost. Kakšen je ta kamp, ki naj bi to povzročal? Kako deluje, da bi proizvedel takšne učinke enotnosti, ki bi zagotavljala ideološko ljudsko trajnost države? Kamp je bistveno vojaški kamp, kjer poteka urjenje v vojaških veščinah, njegove vojaške posledice pa pomenijo enotnost bojevniške skupine. Islamiziranje v tem primeru pomeni neločljivo prepletenost vere in vojske, gorečih bojevnikov, skorajda dobesedno. Militantnost je integralni del Isisovega islama in njegovega ustvarjanja skupnosti, njene enotnosti, enotnosti njihove države, militantski islam je organska-bratska povezanost, na kateri temelji enotnost države. Recimo hadithi, tradicionalna zapuščina prerokovih izrekov, so bistveni za tako imenovano »usmerjevalno administracijo«, namreč za usmerjanje mudžahedinov pred in po boju s strani vodstva za namene oziroma za usmerjenost k namenom vodstva, za poslušnost z eno besedo.

Toda militantnost ima svoje meje, vojna zahteva komunikacijo, ki pa je med priseljenci in domačini, kaj šele priseljenimi samimi, zaradi jezikovnih in kulturnih razlik nemogoča ali vsaj okrnjena. Posledica: organiziranje učenja vseh prebivalcev Islamske države arabskega jezika kot bistveno islamskega jezika, ki je zato ključen za izobraževalni program Islamske države. Vsi ostali jeziki niso le nekoristni, niso le nevtralne ovire, pač pa so kot taki, torej neislamski, nujno sovražni do islama. Arabščina kot jezik islama je kot tak smoter sam na sebi v kontekstu političnega cilja Islamske države, povezava med arabskim jezikom in islamsko vero je neposredna; istočasno pa je arabščina kot sredstvo komunikacije tudi sredstvo za vojaško realizacijo Islamske države, torej je pomembna tudi posredno kot sredstvo za vojaško učinkovitost.

Ni pa vojaška dimenzija kampa, čeprav bistvena, edina. »Kot dodatek« vključuje tudi »sharia lekcije prek katerih, mudžahid preučuje pravo [fiqh] odločb, islamsko doktrino, zvestobo (al-wala') in nepriznanje (al-bara')«. Na tem mestu težko vidimo vse implikacije besedne zveze »kot dodatek«. Ena izmed njih, ki je tu jasna, pa je podrejenost militarizmu, namenom vojske, namreč ustvarjanje trajne usmeritve mudžahedinov in predvsem njihove ubogljivosti - zvestobe. Na tem mestu je torej jasno, da je militantni islam temelj, ki vzpostavlja nujnost vojaških veščin in poznavanje arabskega jezika kot islamskega jezika, temelj, kateremu je prilagojena celotna administracija, ki predvideva izobraževalni program, priprav vojaških lekcij, postavljanje vodstvenih kadrov, planiranje in nadziranje stroškov, ocenjevanje kampov in nazadnje integriranje mudžahedinov v dejanske boje.

Nadalje je celotna administracija podaljšek militantstva - in tu gre za natančno politično doslednost. Ljudje, ki vodijo administracijo, so odlične izjeme, so »smetana« iz nabora izurjenih mudžahedinov. Ni delitve dela, ki bi vodila do »politike kot poklica«, zgolj eno načelo militariziranega islama, notranje hierarhiziranega glede na mojstrstvo veščin in posledično tudi političnih in družbenih pozicij. Eni vodijo in usmerjajo, drugi so vodeni in usmerjeno, eno izbirajo in govorijo hadithe, drugi jih poslušajo. Precej klasična oblastna struktura, le da se »vrti okoli« islama. Kako se tu delita in razločujeta politika in družba ni jasno, ni jasno, ali obstajajo mudžahidi, ki niso tudi mudžahedini, rečeno drugače, ni jasno, ali sploh obstajajo »civilisti«. Ta nejasnost ni nič drugega kot slepa pega njihove politike, ki temelji izključno na militariziranem islamu, kot bomo kasneje videli.

Torej celotna ideologija je vpeta v kontekst militantstva, pri tem pa ne gre zgolj za ideje, prepričanja ali subjektivne povezave, pač pa gre za striktno administrirano materialno organizacijo vsakodnevnega življenja, od urjenja vojaških veščin in tehnik do učenja v klopeh tako rekoč, vsaj v okviru državnih zadev. Vendar točno tu pridemo do nekega preloma: ko se ustavi militarizem, se ustavi njihov islam in posledično se ustavi njihova enotnost - ustavi se koherentnost njihove politične ideologije in nastopi skupek različnih idej, neka precej čudna brkljarija.

Recimo ekonomija. Isis je rešil težavo raznolikosti svojega ozemlja, katerega kulturne in teološke razlike so ustvarili zahodnjaki, vsaj tako gre Isisovo razumevanje bližnje politične geostrateške zgodovine. Integracija, ki premaguje te kulturne razlike, poteka prek militarizma in (posledično) arabščine, ki sta bistveni karakteristiki islama. In Isis se zaveda ne le zgodovinskega teološkega pomena in vrednosti tega teritorija, njegove nadaljnje politične delitve, pač pa tudi ekonomskega pomena in vrednosti tega ozemlja: nafta, plini, antikvitete, njihov pomen pa je ekonomska neodvisnost od zahodnega sveta in njegove tiranije, kot pravijo. Torej še vedno gre za kontekst grajenja organske enotnosti nove vladavine, tokrat za njegovo materialno-reproduktivno stran, ekonomsko bazo, rečeno klasično marksistično. Isis seveda ve za naftna polja in zemeljske pline, za ta bistvena naravna vira, ki se ju da brez problemov tržiti in sta zato torej trajna vira dohodkov. Vsaj če se uredi transport - zato načrtujejo in izvajajo investicije v transportno infrastrukturo.

Ampak nafta in plin sta manjši del Isisovih dohodkov, zgolj približna četrtina. Druga četrtina so davki in preostala polovica, vsaj približno, so zaplembe. Slednje vključujejo sredstva od prebeglih javnih institucij in zasebnih individuumov. Recimo Isis se v tem kontekstu dobro zaveda pomen arheoloških najdišč in kulturne dediščine svojega ozemlja, čeprav tu pa tam razstrelijo kakšno starodavno znamenitost. Vse to, torej davki, nafta in plin, zlato in starodavni artefakti je v izključni domeni države, je državni monopol, vključno s produkcijo orožja. To je temelj državne ekonomije. Okoli nje se razvije kompleksna administracija: specialisti in nadzorniki za ekonomijo nafte, za zemeljske pline in za staro kulturno bogastvo; sistem zalog za kontinuiran potek operacij, dejavnosti; regionalna ali provincialna oblast za manjše stroške administracije; nazadnje pa še vzpostavljanje prehrambnih tovarn za samostojnost - toda podrobnosti ni, žal, ne vemo, ali imajo v mislih komunistično načelo »vsakemu po njegovih potrebah« in kako bi ga realizirali.

Kaj vse spada pod državno lastnino in kaj pod zasebno, tudi ni jasno. Vseeno pa ta delitev obstaja, zasebna lastnina obstaja, tudi zasebna podjetja, ki izvajajo državne projekte, kot je grajenje državne infrastrukture. Vse, kar smo do sedaj omenili o ekonomiji, pa je še vedno bistveno določeno na podlagi militarizma. Recimo državni projekti infrastrukturi niso le striktno ekonomski, pač pa tudi neposredno namenjeni vojaškim operacijam, kar predvideva celo grajenje dreves ob cestah, »da ne bi izpostavili sile Islamske države«. Nadalje, tri četrtine državnih dohodkov Isisa je bistveno vojaškega značaja: zaplembe tvorijo kar polovico dohodkov, eno četrtino pa davki, ki so povsem nesistematizirani in prepuščeni momentarnim kapricam vojske, zato tudi nihajo od 15 pa vse do 75 odstotkov. Državni odhodki pa tudi kažejo na isto: kar dve tretjini je namenjenih plačilom vojakov in vzdrževanju vojaških baz in kampov. Isisova ekonomija se gradi na podlagi militarizma, onkraj tega pa ni več striktne koherentne ideologije ali programa, pač pa brkljarija različnih elementov.

Nafta in plin, ki izpadeta iz teh okvirjev militarizma, sicer ekonomsko gledano tržno funkcionirata - toda le kdo ne bi znal prodati nafte in plina. Vseeno pa je izkoristek teh virov v tržni bilanci precej nizek, morda zaradi ekonomske neučinkovitosti morda pa le zaradi bombardiranj. Veliko večjo ekonomsko zmedo kaže neuveljavljenost valute oziroma sočasna prisotnost sirskih funtov, iraških dinarjev in ameriških dolarjev. Trg težko funkcionira, ko ni enotne valute, občega občega ekvivalenta. Navsezadnje Isis za določene produkte in storitve sam določa tržne cene, težko reči na kakšni osnovi. Niso jasni tudi kriteriji, kdo lahko v njihovi državi producira in kaj lahko producira, niti kriteriji zunanje trgovine - Isis namreč planira in seveda tudi izvaja izvažanje nafte in ostalih produktov, za manjše stroške celo želijo odpraviti posrednike, toda, glede na odnos »mi proti svetu«, kdo je sploh lahko njihov legitimni ekonomski partner?

Skratka, takoj ko militariziran islam preneha biti določujoč, pridemo na vseh ravneh do zmede, torej od vojaško-islamske-arabske enotnosti ljudstva do nevojaške nepovezanosti, ki pušča na stežaj odprta vrata za arbitrarne militantne oblastne posege v nemilitantne dejavnosti, pa če gre za ekonomijo ali pa povsem vsakdanje življenje. Prej omenjeno pobiranje davkov je najlepši primer tega. Tako se tudi porajajo krute sankcije za povsem nesmiselne - upam da mi tu ne misli kdo očitati »zahodnjaštva«… - zakonske prepovedi znotraj vsakodnevnega življenja, od modnih dodatkov in kajenja cigaret do vzdrževanja golobov na strehah ali obveznost obseženega seta popravljalnega ročnega orodja za voznike.

To je torej podlaga Islamske države kot države. Ko ni militarizma, nastopi zmeda, skozi njo pa arbitrarnost posegov močnejšega. Seveda lahko Isis sproti zadeve dopolni in jih nekoliko uredi, toda odsotnost kakršne koli nemilitarizirane ideologije ali praznina politične orientacije in koherentnega programa onkraj militarizma pomeni temeljno nemožnost trajanje njihove države. Toda treba je iti še dlje. Do sedaj smo zgolj omenjali militantni islam ali militarizirani islam in videli, da je ta pridevnik tisti, ki je bistveno določujoč. Razlog je v tem, da je samostalnik precej prazen - ni naključje, da smo pri omembi »islamske doktrine« prišli tudi do spremljajoče besedne zveze »kot dodatek«. Onkraj »brothers in arms« ni islamske povezanosti Isisa. Sovražen odnos do zunanjosti, ki terja celotno pozornost, pomeni prazno notranjost, ki se ji noben ne posveča. Paradoksno, če upoštevamo, da tvori ideološko jedro te države, Islamske države.

Njihova islamistična gesta tako ni nič drugega kot samoutemeljujoča apropriacija: tako Mohameda, Korana kot tudi samega geografskega ozemlja, na katerem se skušajo vzpostaviti. Suniti so edina prava smer, vse ostalo je produkt zahodnjaških geopolitičnih intervencij - tako pravijo. Kar je dejansko na nek način res, še toliko bolj pa je res tudi to, da so tudi oni sami produkt teh intervencij. In to kaže njihov militariziran islam: Isisov islam je bistveno reakcionarna intervencija, enostavna negacija, »Zahod«, ki prihaja iz druge strani. Njihova militantska radikalnost je zgolj zahodnjaška neradikalnost. Tako ni naključje, da v njihovem izobraževalnem programu lahko najdemo cilje kot je na primer poveličevanje vodij in zatekanje k Bogu. Njihova šola je »prostor čaščenja«, Islam pa raztegnjen v vse pore življenja.

Prišli smo do sledeče sheme: življenje podrejeno islamu, islam podrejen politiki, politika podrejena vojski oziroma politika bistveno militantna. Zato in v tem kontekstu je njihov islam prazen - še toliko bolj pa življenje. Njihov islam je islamizem, je militantna politična kategorija, katere sredstvo je islam. Toda Isisovo zahodnjaštvo gre še globlje: sam po sebi je še njihov islam zahodnjaški. Kot prepričljivo pokaže Thomas Bauer v Kulturi dvoumnosti, moderniziran islam je tisti, ki kot reakcija na zahodnjaški idejni in še kak drugačen imperializem islamizira vse sfere družbenega življenja. Arabščina ni bistveno islamski jezik, prej je islamski jezik arabski, toda v tem mnogovrsten, kar pomeni njegovo interpretativno bogatost, v kontekstu katerega se izvor izgubi in izgubi pomen, pomen kot tak pa razbohoti. Islam ne pomeni nujno šeriatskega prava, niti ne enoznačno-deklarativnega načina izjavljanja, njegove striktno nedvoumne miselne naravnanosti, ki se znotraj Islamske države morda najbolj eklatantno kaže v državni centralizirani medijski strategiji.

Ampak pustimo Bauerjev klasični islam, poanta je predvsem to, da je Isisova država dvojno zahodnjaštvo: militarizem, ki zahodnjaško obrača islam, ki je že v sebi zahodnjaško obrnjen, skozi to pa je življenje povsem odprto za povsem arbitrarne posege oblastnikov, ki postanejo zaradi odsotnosti notranje politično-družbene orientacije, zaradi zmedene brkljarije državnih planov znotraj nemilitarističnih dimenzij praktično nujni.

Največja groza bi za Isis morda bila prav gesta, da bi jih »zahodnjaki« pustili pri miru, da naj zgradijo svojo državo na temeljih, ki v tem primeru ne bi mogli biti več temelji militantnega islamizma, torej da bi jih pustili in jih premestili na izključno nemilitantno stran, kjer vlada zmeda, skozi njo pa arbitrarnost posegov močnejšega. Da bi torej v Islamsko državo prosto pustili njihovim privržencem, naj grejo teroristi, ki navsezadnje zahtevajo prav takšno neumešavanje, tja in naj k nam pridejo tisti, ki to niso in bodo zato, če se posreči, pobegnili - za malo več dvoumnosti tudi na naši strani. Kaj bi v tem primeru ostalo od Islamske države, je jasno, kaj bi pomenilo malo več dvoumnosti na naši strani, morda ne toliko, pa vendar morda danes to ni najslabša možnost …

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Za branjem tako kompliciranega teksta, sledi še bolj komplicirano vprašanje.

Je ISIS del Umme ?

In še, ''militantna politična kategorija, katere sredstvo je islam'' če ne bi bilo mogoče bolje reči celo militantna politična kategorija, katere izgovro je islam.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.