Kar se le da na silo sem se znašel v Stockholmu v kletnih – lounge - prostorih hostla, ki ima za ime wifi omrežja slogan assataissafehere. To je bilo namreč zadnje zatočišče, kjer sem bil vsaj kolikor toliko varen pred sindromom, ki pomaga iz tega mesta delati pridevnik. Nikakor se nisem imel namena zaljubiti v ugrabitelja, ki ni nič drugega kot le dekorativna zelena veja za obešanje v tej skrajno utesnjujoči kletki prostora-časa, v kateri smo obtičali skupaj s tremi afnami. Ciljam seveda na samo troopičje, ki po tem, ko mi je pač padlo na pamet kar od nekje, se mi posvetilo v stilu tiste stripovske žarnice, namesto da bi – kot se za pojem spodobi – pičil sem ter tja v tri krasne kreacije, vse bolj na hard postaja okamnina, mene pa se ima ob tem vse bolj zlahka za njegovega talca. Kot kakšnemu prestolonasledniku mi z iztegnjenim kamnitim sredincem v nedogled glasno ponavlja: »Sem gor se vsed pa boš severne Benetke vidu!« TROOPIČJE @@@ Vseved, ki nima pojma. Spokojna noč, ki jo bojo prebedeli vsi tisti, za katere se tako rado trdi, da so od včeraj. Trd oreh. Rehabilitacija v low key mladinskem hotelu sredi švedske prestolnice, ker se, kot rečeno, ne mislim pustiti ugrabiti, obtičati za kamnitimi rešetkami, da bi od meandrov ustvarjalnega toka - oziroma kot se stoosemkrat bolj stajliš sliši – flowa, ostal le na vse konce naflekan vodni kamen ... Samo na meni je, da ga vzamem v precep in prisilim, da zacepeta – z Basquiatovimi jajci, ki bojo hkrati do fula mokra opička, namalana čez povprečno sramje Michelangelovega Davida. V igri je sivina cone nerazločljivosti, ki jo, kot pravita Deleuze in Guattari, vsebujejo vsi pojmi; zelena luč za guncanje afen; hkrati pa tudi povsem jasno opozorilo: »Alo, konc zajebancije, vrag je odnesel šalo paradoksom naproti …« Hudič je v podrobnostih. Hud ić! Črn, obenem bel in cel obup! Lucifer: niti fertik niti čakajoč na štart. Artikulacija pojma? Vsi vsebujejo sivo cono nerazločljivosti, »kjer se bojevalca za hip pomešata na tleh« - ne v sedmih nebesih ne v Alighierijevih devetih krogih, kot pišeta Deleuze in Guattari v zadnjem skupnem delu Kaj je filozofija? - »utrujeno oko misleca pa enega pomotoma zamenja za drugega: ne le Nemca za Grka, temveč tudi fašista za kreatorja eksistence in svobode«. To naj bode v možgane, če že ne kar v celotno telesce scela problematičnega Mbembejevega koncepta »postajati-črnec sveta«, ki ga ta nikoli ne sooči z rasističnim označevalcem par excellence: »Opica!« Biti picajzlast, pikolovski s to žaljivko - ki je enkrat v preteklem letu vpričo mene zavoljo njegovega bolj ali manj posrečenega aktivističnega udejstvovanja doletela tudi raperja Zlatka - je na tej točki pač nujno! Obujmo torej vsi skupaj air jordanke, retro OG model 3 - tako zvani »Black Cement« - da bi »uhvatili bacanje zujik« tiste … figure črnke, ki Mbembejevo postajanje napoti direktno med obline: »rit za dve karjoli«, »vitko sladostrastje« in vrat, afro, pokončne prsi, žnabli – taman za fafanje, »značilni beli zobje« itd. vse do Spinozovega vprašanja »Kaj zmore telo?«  

Kaj zmore telo? POSTAJATI ORGAZEMLJEMEREC! Kar slišim lahko Mbembeja, ko si piha na dušo, češ, kako dobro mi je prišlo ... na pamet to, da Baudelairjeva »Črna Venera« ter Rože zla, Picassove Avignonske gospodične ter Matissova Haitijka igrajo »ključno vlogo pri artikulaciji rasizma, frivolnosti in razuzdanosti v Franciji«, tako da ji pomagajo spodbujati »fantazmatske nagone francoskega moškega«, da si ta samega sebe še dandanes - tukaj in zdaj - lahko mirno predstavlja »kot belega raziskovalca na skrajnih mejah civilizacije«. Yeah, right, kaj pa naše troopičje??? Spiel und Arbeit mach drei Affen bereit für ustvarjalni nemir pa čisti ić drugega! Ali ni Mbembe tu vendarle prekratek? Ali ni na ta način figura črnke prehitro izključena, tako da je postavljena v natanko  takšno vlogo, kot jo imajo kolonialni kipi in spomeniki«, »da na prizorišče sedanjosti ponovno prikličejo pokojnike,« ki so, kot piše Mbembe, »za življenja največkrat z mečem napadali« - »ti kipi delujejo kakor obredi klicanja pokojnikov v očeh katerih črnsko človeštvo ni štelo nič«. Temu niču pa naj bi bila črna muza belega umetnika blizu zaradi njene ravnodušnosti, pokornosti oziroma ker naj bi bila, tako Mbembe, pripravljena na vse. Ampak po moje zaradi te sodbe postajanje-črnec oziroma črnka sveta okameni; od tega ostanejo le kamenčki, ki jih je treba po Heraklitu spet čimprej vzeti med dlani - v pretres! Na to misel me je napeljal ogled serije Small Axe Steva McQueena, predvsem pa epizoda Lovers Rock ... Ta izstopa izmed preostalih štirih – vsaka od teh se na svoj način ukvarja s sistemskim rasizmom v Veliki britaniji od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja - in je bežiščnica, ki se po mojem kar se da aktualno ali – v skladu z Deleuzovo filozofijo bolje rečeno – virtualno - z vsemi štirimi upira rasizmu v vsej njegovi kompleksnosti, hkrati pa je tudi popolna uprizoritev naslednjega Mbembejevega citata: »kot bi vse prej ali slej vodilo v vsesplošno parjenje« … Le ... plesni koraki ... od njega do nje in nazaj ter vse vmes - »bližina daljave«, ki lahko vodi v dolge objeme in poljube ...

PARTY!

McQueenovi prizori plesišča, ki skupaj z oprijetimi kiklami, vintage t-shirti in kavbojkami na zvonc, poka po šivih - ter trojna monkey business hit lista: Kung Fu Fighting Carla Douglasa, Silly Games Janet Kay in Kunta Kinte reggae skupine The Revolutionaries kot veselo prihodnje trenutka, ki se hkrati deli na preteklo, to pa določajo »napol gole ženske«, »otožno petje kreolskih dojilj«, ter »vsa črnska duša s svojo živalsko krčevitostjo« in »otroškimi radostmi«, medtem ko smo ob tem vsi skupaj »žalostni zaradi suženjske preteklosti« ... Kaj nam v tem trenutku govori troopičje, kaj pojejo tri afne? Ta neologizem, zaradi katerega bi nam moralo vse skupaj ves čas plesati pred očmi od ene same igrivosti, ki sili na smeh. Hibrid najbolj luftarskega med ločili, tropičja, ter angleškega at sign, predloga, ki ga v slovenščino prevajamo z »ob«, »pri«, »zraven«; »proti«, »k«, »v« in »na«. Kje res smo? 25. maja, na dan, ko pišem ta stavek, je minilo točno eno leto od smrti Georga Floyda; Samuel L. Jackson na Twitterju ostro obsoja sovraštvo, ki ga je v ZDA deležna azijska skupnost; pred sabo pa imam članek Boštjana Videmška s skrajno pretresljivim naslovom Mrtvi otroci niso metafora ... Govori o že četrti veliki izraelski vojaški operaciji proti Hamasu v Gazi, ki se – seveda – niti malo ne meni za tegobe civilnega prebivalstva. Mi, Slovenci, pa: »Naprej, zastava slave«, jebote! Da si upaš dajat državljanski vojni umetno dihanje?

Bojim se, da smo prej v bližini aforizma Žarka Petana »Slovenec Slovencu Slovenec«, kot pa »žive entitete z mnogoterimi platmi«, o kateri je govoril Édouard Glissant in ji podelil ime »Ves-Svet«. Ampak natanko ti si ta, draga poslušalka oziroma poslušalec, ki lahko domačijski kič lectovega srca čisto usput zrihta za na svetovni street; »prec', u trenu oka,« artikulira art brut mímo-gredé-in-grêde, kjer korenine poganja - vsi smo mestoma ta - stôka, ki je »sovražna« Mbembejevemu »projektu biti-skupaj«, »projektu sveta, ki prihaja, ki je pred nami, sveta, ki je namenjen vsem, odrešen bremena rase, resenetimenta in želje po maščevanju, ki ju prikliče vsaka rasistična situacija«. Si temu citatu le previdno naklonjen-a ali se mu brez rezerve, v skladu s svojimi karseda globokimi mislimi, klanjaš? Si jašek ali ruda? Na pol trd moški spolni ud ali Rt Kamenjak od muda? Smo tam nekje med maskami Guya Fawkesa pripadnikov gibanja Anonymous in in your face influencerji … napoteni proti Deleuzovi »vključujoči disjunkciji«, ki lahko edina raz-udejanja naslov Fassbinderjevega filma Vsi drugi se imenujejo Ali. Naj se ob tej priložnosti – zanalašč v imenu VSEH NAS - zahvalim Ivani Novak, urednici filmskega programa na RTV Slovenija, da ga je pred kratkim v sklopu režiserjeve retrospektive uvrstila na spored! Vsi drugi se imenujejo Ali; vključujoči ali-ali; bodisi-bodisi; vrtoglavo vztrajanje na poziciji vmesnosti vsesplošnega parjenja - oziroma  - vseh možnih dosedanjih povezav zgodovine z nedoločnim postajanjem …  Dis – par – dis - par – dis – disjunkcija, ki ne izključuje, ampak je vselej vsemu afirmativna. Troopičje, ki ni, kot vsak pojem, če vprašate Deleuza, nikoli nič drugega … kot čisti dogodek, le da je pri troopičju ta vloga še bolj poudarjena. Troopičje je neskončno raz-udejanjanja, pri katerem se vse tisto, kar se je nekoč že do-godilo, hkrati tudi še od-godi …

Mi pa imamo vse to ves čas pred jasnimi modrimi očmi!

Skovanka troopičje se mi zaradi imanentnega ji afnanja, spakovanja ter norčevanja iz vsega - ne glede na vse še prihajajoče »izdelovanje, predelovanje in razgrajevanje tega pojma na podlagi nekega gibljivega horizonta, vseskozi razsrediščenega središča, vselej premeščene periferije, ki ga ponavlja in razlikuje« - že zdaj zdi dovolj dober približek filozofske knjige, ki naj bi bila, kot je zapisal Deleuze v predgovoru k Razliki in ponavljanju, znanstvena fantastika – po eni strani – po drugi strani pa »zelo posebna vrsta detektivskega romana«. Moj Stockholm postaja Holmesov London; Ljubljana ali Kinšasa ali Brazzaville, vsi skupaj pa Kongo ali še bolje le kičaste plastične palme pred to igralnico v Grosupljem ... Shout out temu primerno hranljivim kokosom! Trdi orehi pa to … Ampak najbrž se še zmeraj sprašujete, kaj za vraga oziroma zaboga ima ločilo tropičje opraviti z afno? Posebej zdaj - v tretje gre rado - ko bi se moralo počasi vse skupaj postaviti na svoje »mesto, kjer ima mesto le še mesto«. Prav to, se mi zdi, bi bila namreč lahko definicija troopičja; citat je iz 19. serije Deleuzove Logike smisla, o humorju … »In to mesto je površina, kjer se tvori prazno in z njim sleherni dogodek, to je razmejitev, ki je kot ostro rezilo meča in kot napeta struna loka.« To prazno, ki ga skušam misliti in označujem z afno oziroma trojico teh, »je tisti paradoksni element, površinski nesmisel, vselej premeščena naključna točka, od koder vznikne dogodek kot smisel.« Zato ne ena – ampak tri – ker nikoli ne obstoji na mestu, saj gre za afirmativne moči predrugačenja, o katerih je Deleuze pisal v knjigi o Nietzscheju. Ena afna kot ples, ki »predrugači težko v lahko«; druga kot smeh, ki »predrugači trpljenje v veselje«; in tretja kot »igra meta kock, ki predrugači nizko v visoko« le zato, da bi se od tega zvrtelo in bi cepnili po površini, kakor smo dolgi in široko razgledani. Zajebimo vso politično korektnost: »Ples afirmira postajanje in bit postajanja,« nadalje »smeh, salve smeha, afirmirajo mnoštvo in eno mnoštva, igra pa afirmira naključje in nujnost naključja.« Nietzschejev nadčlovek postaja opica, ki se veselo gunca na zimzeleni veji ­- z besedami Julia Cortázarja iz Ristanca - »odločena, da začne znova in išče« to, kar je nenehno iskal tudi Nietzsche: »Nov način čutenja, nov način mišljenja, nov način vrednotenja.« Opica kot žaljivka za črnca iz ust najzagrizenejšega med rasisti postaja počasi – a vendarle – filantropica kot eno mnoštva

@@@

Pazi ti zdaj to znanstveno fantastiko! Troopičje bom poskušal  opisati, premisliti z Milanom Jesihom oziroma njegovimi verzi; natančneje: izborom treh pesmi iz njegove zbirke Mesto sto ... Pesmijo o kamnu, pesmijo o mestu in za konec še pesmijo o najbližji poti v živalski vrt:

Kaj dela v mestu kamen?

Sedi – sred trga, in po turško –, sam,

negiben, kljubovalen in brezsramen,

češ: proti vsem na vse ali nič igram.

V čigavi službi? Kakšna diverzija

ga je prinesla v mesto in od kod?

S pretvezo, ki razumne nas odbija:

Da se bi sončil in bil svoj gospod!

A se je kar sam izkopal izpod tlaka?

Iz podnivoja da kar prikoraka

sem gor in reče: 'Jaz bi tudi zraka,'

'Jaz sem, blabla, pa bit, pa ontologija –

kot da bit vse, kar je, v vse-eno zgliha,

ni res: je se tako ali drugače,

kot kamen je, tako biti ni prav!

           Ker ni, rečeno po domače,

da bi lahno ga na prsi dal,

pa že njegova bi navzočnost tiha

zvedrila nebes, od skrbi oblačen.

Naj gre v svoj rodni grob dno globočav!

Odločen »čau« pošlje torej Milan kamninam vseh sort, ortodoksnostim vseh vrst ... Mi pa moramo ob tem paziti, da se med kamni po kakšnem slučaju ne znajde tudi samo troopičje. Tri afne ... Vsaka od njih pa tujec, ki tukaj in zdaj jeclja ... z začetkom na koncu jezika:

Mesto je tuje. Mesta so vsa tuja.

Mesta so pravzaprav tujota sama.

Zarana, gledam, ta čas se prebuja

S stoki in piski, sikanjem v kloakah,

                 da niti lastna mama

ne zveseli se takšnega junaka:

            čemer inerten se razlega

s prepolnega tržničnega dovoza,

iz ladjedelnice z rečnega brega

nekakšno poprdevanje neumno,

kot prepotena strojeljubna proza,

osupla nad izhiranim volumnom

svojim – kot dokumenta in dokazila –,

bi končno le v sklep z glasbo privolila,

                        ki v živo

ga izvaja prapnevmatično kladivo,

in redundanca – kot češ pars proi toto –,

se neženirano anticipira,

izražujoča imanentno zmoto

           kot mestu imanentna mera.

Na tej točki mi lahko asistira Aristotel, ki pravi: »kdor vstopi v mesto, misleč, da zmore brez drugih, je zver ali bog« … Slednji je mrtev; umrl je od smeha, ker je nek drug bog trdil, da je edini, »ljudje in živali pa si delijo enak ksiht, enako masko osuplosti.« Postajati-črnec sveta naj gre zato namesto v smeri božanskih piedestalov raje v smeri zveri … Črnec naj mesto prepusti črnki, ženski, ta pa živali, afni, ki nadomesti tri črke besedice oziroma veznika ALI in je videti kot na stežaj odprta usta. Človek in zver sta osupla – zakaj? »Kajti rasa, h kateri poziva umetnost ali filozofija, ni tista, ki se ima za čisto, ampak je zatirana, pankrtska, inferiorna, anarhična, nomadska, nepopravljivo manjšinjska rasa – tista, ki jo je Kant izločil iz poti nove kritike … Artaud je govoril: pisati za nepismene – govoriti afazičnim, misliti za brezglave!« In zdaj smo tu, »kjer se srečata človeško bitje in njegova žival«, ZOOTOPIJA:

Kje je v živalski vrt najbližja pot?

tu, lejte, se skoz javorje ovinka

k rjovenju levov, k orlom, h kapucinkam –

v enem življenju boste tam, gospod;

če pa bo z vami sreča še bolj blaga,

mogoče ne dospete tja nikoli,

če vam zatakne se v preskrbni šoli

ali vas mladega ljubezen zmaga

– takrat, ko pride fant zamenjat dečka –

ali k nesmisla smislu vas zamika,

pa se nerodno vam izžreba srečka

in razsvetlitev vas predre velika –

to tu je bližnjica, gospod, vam pravim,

skoz javorje greste po tenki vrvi:

tak zoren mož, najbrž s posluhom zdravim,

lahkoda zmogel bi od vseh jo prvi.

Bela zastava v luft, priznam, vsem potencialnostim kreacije pojma troopičje - v navezavi na Mbemebejo Kritiko črnskega uma ter tej pripadajočo problematiko rase - enostavno nisem dorasel! Z Jesihom tako spet končujem nekje vmes, ob tem pa že napovedujem proper teoremo z naslovom Troopičje: pisani svet – malo kasneje …