Letos oktobra bo minilo natanko sto let, odkar je Mustafa Kemal Atatürk ustanovil turško republiko. Že čez tri dni pa bo v Turčiji potekal drugi krog predsedniških volitev, glede katerih so mnogi upali, da bodo Turčijo iz neoosmanskega krča vrnile nazaj v objem očka Atatürka. A nova zmaga sedanjega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana je vedno bližje. In še en predsedniški mandat je – po dvajsetih letih na oblasti – edino, kar Erdoğan potrebuje, da zabije zadnji žebelj v krsto političnega kemalizma. Kulturni boj med starim in novim očetom Turčije je te dni najbolj intenziven predvsem v simbolni vpregi predvolilnih kampanj. Ideološka nasprotja med Atatürkom in Erdoğanom ali staro in novo Turčijo pa niso očitna zgolj v trenutkih političnega drgetanja, v prestolnici Ankari jih lahko vsakodnevno zaznamo kar na mestni veduti.

Morda kdo po tem skopem uvodu misli, da smo Ankaro neupravičeno krstili za osrednje prizorišče kulturnega boja v Turčiji – brbotajoči Carigrad je navsezadnje le nekaj sto kilometrov stran. Tudi Carigrajčanke se v pogovoru o prestolnici rade namrščijo, češ da je Ankara dolgočasno provincialno mesto, ki mu ne manjka birokratov, zato pa toliko bolj carigrajska draž. Po mnenju carigrajske študentke je v Ankari tako ali tako najboljša stvar povratni vlak za Carigrad. Res je, da turška prestolnica ni zaznamovana z medcelinsko liminalnostjo ali orientalistično zgodovino, ji je pa zato prirojen kulturni boj. Ankara je namreč nastala zaradi Atatürkove ambicije po ideološki prenovi države, ki jo je utemeljil na kultu osebnosti.

Prva stvar, ki jo, ko izstopi s hitrega vlaka Carigrad–Ankara, zagleda obiskovalec na obzorju petmilijonskega mesta, je Anıtkabir. Ogromen kamnit mavzolej Mustafe Kemala Atatürka je sicer posveten kraj, a je kljub temu svetišče kulta osebnosti očeta Turčije in posledično kraj reprodukcije republikanske nacionalne zavesti. Pogled na impozantno stavbo, ki se kot nekakšen tempelj sekularnosti dviga na hribu sredi mesta, morda koga spominja na pripovedi starih staršev o romanju v Hišo cvetja, na Titov grob. Toda jugoslovanska materializacija kulta osebnosti je v primerjavi s turško prav skromna. Morda pa vseeno ni naključje, da je največ dreves v spomin na Atatürka za drevored, ki vodi do mavzoleja, darovala ravno Jugoslavija.

Pri Anıtkabirju možje v svečanih uniformah ravno izvajajo menjavo straže. Stražarji nimajo brkov – ti so bili značilni za osmansko epoho. Tudi tako se kažeta zvestoba in zavezanost republiki. Razlog, da Turčija, kljub intenzivnim poskusom neoosmanizacije, ostaja sekularna oziroma zavezana Atatürkovim načelom, tiči ravno v tem, da je Atatürkovo panoptično in fotrovsko oko povsod; na ulicah, v vsakem pajzlu, v Carigradu tudi na kondomih. V skladu s tovrstno indoktrinacijo so osnovnošolski otroci, ki pred mavzolejem glasno pojejo kemalistične pesmi, le najbolj banalen primer nacionalizma, katerega vrhunec je utelešen v Anıtkabirju. Ta večni simbol kemalizma so arhitekti zasnovali kot urbanistično avtoriteto, vidno z vseh točk v mestu – prebivalci naj bi tako imeli občutek, da je Atatürk venomer z njimi. Glede mavzoleja velja tudi nenapisan zakon, da ga mora sleherna Turkinja v življenju obiskati vsaj enkrat. Pravilo, ki odseva islamsko zapoved romanja v Meko, nazorno izraža radikalni kemalistični premik od religije h kultu osebnosti.

Od Atatürkove smrti je sicer minilo že 85 let. Kljub temu je simbolna veljava kemalistične zapuščine najširše sprejeta, izražanje dvoma v njeno avtoriteto pa je kaznivo. Vseeno si dominantna politična struja rada dovoli, da sem ter tja simbolno spodkoplje zakoličenost kemalizma. Kot protiutež Anıtkabirju je na drugi strani mesta, ki je bilo zasnovano brez mošej, zrasla mošeja Kocatepe. Ta je v očeh mnogih – že zaradi velikosti, primerljive z mavzolejem – emblem neoosmanskih teženj. To politično dialektiko, ki jo ilustrira urbano obzorje, je mogoče čutiti kot odmik od carigrajske zmesi orientalizma in elitizma. Ankara je bila, preden je postala prestolnica, nepomembno mestece, vpliv buržoaznih elit pa je tu še vedno bistveno manjši.

Središče mesta oziroma trg Kızılay, nad katerim se vzpenja mošeja, so po navodilih revolucionarjev zasnovali nemški arhitekti. Trg naj bi po zgodnjekemalističnih načrtih postal javno mesto, namenjeno vsakdanjemu življenju birokratskih meščanov in javnemu izražanju politične volje. Slednje so prepovedali po državnem udaru v šestdesetih, ko so se kemalistične sanje prvič razblinile. Kızılay je tako postal glavno prometno vozlišče in gradbišče nakupovalnih centrov. Dolge vpadnice s koncem na trgu, zgrajene po navdihu evropskih prestolnic, danes niso več uprizoritev novoturškega ponosa, temveč si delijo videz z gentrificiranimi bulvarji večine evropskih prestolnic.

Nekaj postaj podzemne železnice stran se pogospodenje dogaja tudi v zgodovinski soseski Hamamönü pod Ankarskim gradom. Toda tu se dobičkonosne urbane prilagoditve ne odvijajo po načelih evropeizacije, temveč osmanizacije. Stare zgradbe iz osmanskih časov, ki turistke spremljajo na poti na grad, vztrajno dobivajo podobo orientalistične butične soseske. V nizkih polkamnitih hišicah z novimi fasadami najdeš vse – od cenenih džezv in Atatürkovih kipcev do restavracij z lečino juho. 

Neoosmanske preobrazbe, ki jo, sodeč po napisih pred gradbišči, financirajo Erdoğanove institucije, pa so deležne le tiste stavbe, ki tlakujejo pot do razgledne točke. Če pa se oddaljiš od glavne uličice, te hitro obide slutnja, da se bo nate podrl strop katere od zanemarjenih hiš. V začetku turške republikanske zgodovine je četrt veljala za obrobno, širše območje gradu pa je postalo gecekondu  – legalno barakarsko naselje. Prišleki so namreč izkoristili luknjo v zakonu. Če nekdo začne graditi v mraku in se naslednji dan pred zoro preseli v dokončano barako, ne da bi ga oblasti opazile, lahko popolnoma legalno prebiva v improvizirani novogradnji. Danes sicer barake – z izjemo tistih, ki imajo srečo, da so v bližini gradu – oblasti z argumentom o lepotnih popravkih pospešeno rušijo, četrt pa se preobraža v neoosmanski zabaviščni park.

Vzdolž avenije, nad katero se vzpenja grad, bakreni Atatürk jezdi bakrenega žrebca, okoli revolucionarne kompozicije pa plapola nekaj deset rdečih zastav z belim mlajem in zvezdo. Bakreni oče seveda jezdi tako, da ga lahko dnevno uočijo vsi. Najbolj panoptično pa je umeščen v muzeju republike nedaleč stran od jezdeca. Muzej namreč obratuje v prvi zgradbi turškega parlamenta, v kateri so poslanci zasedali med letoma 1924 in 1960. Prva parlamentarna dvorana je ob ducatu Atatürkovih protokolarnih outfitov osrednji muzejski eksponat, na enem od balkonov v dvorani pa je v maniri Velikega očeta nameščena voščena lutka s pogledom, ostrim kot britev carigrajskega brivca.

Atatürk pravzaprav osmišlja celotno Ankaro – je vezno tkivo umetno konceptualizirane prestolnice, s katero je želel Turčijo predstaviti kot sekularno republiko, osvobojeno okovov carigrajskega osmanizma. A to podobo zmeraj bolj preizkušajo sodobne neoosmanske težnje – pred devetimi leti je na zahodu mesta, na primer, zrasel nov predsedniški kompleks. No, ni ravno zrasel – zgraditi si ga je dal Recep Tayyip Erdoğan. Poleg predsedniške palače v neoseldžuškem slogu kompleks sestavljajo predsedniška džamija, osupljiva knjižnica ter muzej mučenikov 15. julija – v spomin na zadnji poskus državnega udara leta 2016. V kompleks je dovoljeno vstopiti le ljudem z državljanstvom ali izkaznico z dovoljenjem za bivanje. Proti pričakovanjem te vsi policisti, mimo katerih se moraš sprehoditi, pozdravijo s širokim nasmehom. Z izjemo nekaj družin, ki so se odločile za nedeljski izlet v predsedniški kompleks, v tem ni nikogar. Predsedniška palača niti ne potrebuje obiskovalcev, saj je Erdoğan kult svoje osebnosti poenotil v medijih in državnih institucijah. Če je Anıtkabir urbanistična avtoriteta, ki v obiskovalcu zbuja nacionalno zavest, je največji predsedniški kompleks na svetu sredstvo razkazovanja nedvomne in absolutne moči.

Po treh dneh v Ankari je prestolnica videti kot ilustracija duhovnih ostalin kemalizma, ki jih čedalje bolj falično prebada Erdoğanov kapital. Verjetno bi bile simbolne in ideološke opozicije na veduti Ankare še bolj vidne, če bi se nad mesto usedla ljubljanska megla. Nad oblaki bi ostale panoptične manifestacije Atatürka in Erdoğanov neoosmanski blišč. Vsak oblak enkrat izhlapi, tako kot je v zadnjih dveh desetletjih izhlapel dobršen del Atatürkove prominence, ki bo, dokler ne postane muzejski eksponat, očitno hlapela še naprej. 

Vir naslovnice: arhiv avtorja