Prognoza: Beograd

Prognoza: Beograd

Mnenje, kolumna ali komentar
11. 10. 2018 - 13:00

V resnici je bil ta jesenski vikend obisk Beograda precej naključen. Fotr je imel neke biznis poslove tam na jugu in se je odločil, da bo šel z avtom. Koncept prevozov mu še ni najbolj znan, rad pa ima sopotniško družbo in res je, da je pot tja dol precej ... ravna. Ampak par dni v Beogradu, kdo ne bi? Pa vprašam kolege, pa sestra vpraša kolege, pa on sam vpraša kolege in evo, sedeži polni, idemo. Peljemo se po tej dolgi, zdolgočaseno spedenani avtocesti mimo Zagreba, proti Slavonskemu brodu, naprej ob meji Hrvaške z Bosno ... Če ni gužve na granici, je do bivše prestolnice Jugoslavije potrebnih pet ur in ćevap. Zdaj ko smo že v prvem odstavku omenili mesne dobrote in jugonostalgijo, lahko brez slabe vesti pičimo dalje.

V centru Beograda se izbacimo in hop do stanovanja kolegov, ki so nam enkrat padli skozi streho Roga. Dobesedno. Naslednjič ko pridete v tovarno, poglejte gor v tem prvem placu pred stopnicami. Neka luknja je tam. Baje kar zamaka, odkar je Danilo padel skozi. Nič mu ni bilo, na srečo. Videli smo se le na kratko, ravno se je odpravljal na skejtersko tekmovanje v Skopje. Med urejanjem teh osnovnih zadev, kot je izklop mobilnih podatkov, ker si izven EU, in menjava keša, sem ugotovila, da sem imela s sabo neke dinarje. Ob bolj poglobljenem branju cirilice se je na koncu izkazalo, da so makedonski. Pa sem jih dala Danilotu za prvo kavo na postaji. Ker po teh avtobusnih vožnjah po Balkanu res hočeš imet teh sto dinarjev in tisto kavo. On je sicer rekel, da bo rajši pivo. Može.

Torej srbski dinarji. Za en evro jih dobiš sto osemnajst, manje više. In potem se ubadaš z vsemi brezvrednimi bankovci, ki jih tvoja prekarna denarnica ni vajena nositi v tolikšni količini. Saj je praktično, da lahko v večjem delu Evrope plačuješ z isto valuto. Ampak ... ta evro je tako dolgočasen! Res, vsi kovanci, kaj šele bankovci, so preveč vredni. In to življenju zmanjša kvantiteto. Morda bom tukaj prvič v svoji karieri razmišljanja zagovarjala kvantiteto pred kvaliteto. To pa zato, ker so me misli naslikale nazaj na zemunski buvljak oziroma bolšjak, kamor me je pot zanesla na zgodnje nedeljsko jutro. In jasno je, da je bilo to definitivno kvantitativno okolje. Tezo o kvaliteti zaenkrat pustimo ob strani.

Vsi ti liki, kakšni obrazi, kakšni karakterji. Vsi močno osredotočeni, da najdejo tisto, česar ne iščejo, prodajo vse, česar nimajo, in srečajo rodžaka, s katerim so se nazadnje videli … prije pola veka. In če je na Cesti dveh cesarjev zbrana ljubljanska juga, v Zemunu pač srečamo beograjski vzhod, ki se mu pozna tistih petsto let otomanskega vpliva, zato se dere in prodaja kot na kakšni istanbulski tržnici.

V zastavljenem kontekstu si poglejmo prednosti in slabosti barantanja z določeno valuto. Če imaš pri nas na bolšjaku en evro, dobiš največ eno stvar. Izjema so neke te prozorne akcije; dva za ceno enega. Dejstvo je, da te vsi gledajo postrani, če se cenkaš za cente. Ampak en evro na en objekt gre res proti samemu bistvu bolšjaka, kjer naj bi bilo vse prav vulgarno poceni. Pri dinarjih imaš na drugi strani dobrih sto enot in stvari, pardon, smeti dobijo kar naenkrat nekoliko realnejšo “vrednost”. Čeprav razlika med dvajset in sto dvajset dinarjev zagotovo obstaja, je vsak bankovec cenjen. Barantač pa, ker scenka nekaj dinarjev v svoj prid, prav tako nima občutka, da je bil nategnjen, - čeprav je to ultimativno seveda bil, ker je to pač ves keč.

Dejstvo je, da je igra barantanja z veliko količino denarnih enot bolj zabavna. Navsezadnje so bolšjaki še edini prostor, kjer lahko dinamike trgovanja ter ustvarjanje nekakšne ekonomske hierarhije kot tudi solidarnosti gledamo in doživljamo v živo, brez posrednikov, jo celo ustvarjamo. Zaradi odsotnosti birokracije delujeta čar in karizma tako prodajalca kot kupca. Hkrati ni nobene menjave in garancij, račun in knjig pohval ter pritožb. Džungla pač. Dovolj o bolšjakih, dovolj o kešu, dovolj balkanizma, itak govorim s perspektive neke privilegirane štipendirane Slovenke, ki jo fascinira, da obstaja mesto, kjer bi lahko keš, ki ga ima, bil dovolj za bivanje brez razmišljanja o njem.

Drugi dan v belem gradu je začela pihati košava. To je nekaj slično karakterističnega kot burja na Primorskem. V Beogradu redno duva košava, ta znan balkanski jugovzhodni veter, ki prinese s seboj suho in hladno vreme in je glavni krivec za nenadne padce zimskih temperatur, ko zmrzuje krepko pod ničlo. Pojavi se jeseni, naznanja zimo in izgine šele spomladi. Košava pripiha, ko se nad Romunijo in Ukrajino ustvari anticiklon (torej območje visokega zračnega pritiska), medtem ko je nad Sredozemljem nizek zračni pritisk. Ime prihaja iz turščine, v kateri “koş” pomeni hiter in se “hava” prevede kot veter. Hitri veter, ki se v mesto pripodi zjutraj in s seboj praviloma ne prinese dežja, kot bi to pričakoval (ne)izkušeni vetro-hvatač.

I sad dragi naši slušaoci, vreme je za prognozu beogradske scene. Seveda si ne domišljam, da je kaj takšnega možno v dveh večerih. Mislim pa, da je možno preizkusiti mejne ali skrajne točke mesta znotraj karšnegakoli časovnega okvirja. Splet srečnih naključij pa je, kot na vsakem potovanju, vedno  dobrodošel.

Po priporočilu prijatelja, ki ve za mojo dada fascinacijo, se odpravim na koncert, o katerem piše, da bo eden izmed igranih instrumentov šivalni stroj. Lokacija: brod (NNK na vodi). Naći ćete nas ispod mosta Gazela na strani Novog Beograda. Misteriozno. Slišala sem že za to ladjo. Novica o plavajočem skvotu je priplula tudi do Ljubljane, vendar je nisem znala zasidrati v nikakršen kontekst. Ta se je kar hitro začel oblikovati, ko se je nagibajoča se ladja izrisala na obzorju. Poslušalcem priporočam pot do nje ob rečnem bregu, in ne pod mostom avtoceste. Tam vas čaka le smetišč več vrst in nekakšni balkanski približki favel.

Ob vstopu na krov so se predstavili kapitani. Gremo na voden ogled, vmes fantje razlagajo ozadje. Emšo plovnega objekta je BGD-P 505. Ta rečna jahta je nosila že več imen, npr. “Dragor” in “Krajina”. Znana je po tem, da je bila rezidenca na vodi kralja Aleksandra Karadjordjevića in kasneje maršala Tita. Od njegove smrti je zapuščena menjala lastnike ter lokacije, enkrat je tudi pogorela. Zaskvotali so jo na začetku poletja, nekje na sredini junija, in od takrat naprej vodijo aktiven program raznoraznih druženj, večerij, debat, jammov, pesniških večerov,... svašta.

Ena izmed ključnih informacij, ki velikokrat določi trajanje takšnih projektov je; kaj pa lastnik? Baje da ve za NNK-jovce in ga ne motijo. Policaji so jih prvič obiskali avgusta in takoj zagrozili z deportacijo ene izmed prisotnih oseb. A kot pravijo na brodu: Šta god nam pripremali, spremni smo. Za daljše gostovanje na ladji pod Gazelo bo vseeno potrebno zaflikati okna, košava se krepi.

Društveni centar NNK je starejša iniciativa, ki lokacije za svoje aktivnosti menja po mestu. Ko najdejo primeren prostor za njihovo delovanje, ga najprej očistijo in pripravijo za uporabo, nato pa skličejo ljudi in pričnejo s tokom rednih dogodkov. Ponavadi se oblast prikaže par dni po javni otvoritvi in nasilno izseli ljudi, čeprav teh istih stavb prej ni povohala desetletje ali več. V zadnjem času so naseljevali recimo zapuščeno avtomehaničarsko delavnico, odmevno je bilo njihovo skvotanje objekta znotraj vojaškega kompleksa Dedinje. Tega so predlagali tudi kot alternativno mesto naselitve izseljenih prebivalcev hotela Bristol, kjer jim je pred kratkim, 2. oktobra, potekel prostovoljni rok za izselitev.

Medtem ko se je zgodba o Titovem brodu in ljudeh, ki ga oživljajo, osmišljevala, so se odvijali trije eksperimentalno-zvočni performansi umetniških skupin Agente Costura, KvT in Otolitos. Odlomek zadnjega koncerta lahko poslušamo v trenutni glasbeni podlagi besedila. Šivalni stroj je bil uporabljen kot podlaga za ples kontaktnih mikrofonov, kitare so padale po tleh, bobne so metali v zrak. Iz posnetih zvokov ustvarijo nove podlage in iz tišine ustvarijo trušč. Kar spojili so se z ožganimi deskami NNK ladje.

Ob sprehodu nazaj v mesto smo preko Save konstantno pogledovali v “Beograd na vodi”, kontroverzni projekt arabskih mogotcev, ki se svetleče bohoti nad reko. Njegova arhitektura s svojimi megalomanskimi oblikami mesto ubija. Gentrificira. In z njim tudi ljudi.

Srečno, tovariši.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A je bolsjak po novem boljsak? V mojih casih, mater, se vrhovsek ve, se je bralo. Prekleti otroci, iz kurca ste prisli in greste v pizdo!

@ROK dio porco, slovničarski faščist, a Naći ćete je tut slabo zapisan? Nači čete? Nazi čete?

Doma rečemo "bolšak", pa sem najbrž zato zajebala ... Čisto nevede. Pardon, Rok. Pardon tudi avtorici besedila.

opravičilo. Oprosti, Hitler.
Dobro vzgojena generacija.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness