S konca sveta ter začetka Rusije

S konca sveta ter začetka Rusije

Oddaja
26. 2. 2016 - 16.00

Nikdar nisem bil v Rusiji, pojma nimam o njej, dasiravno vsi mislijo, da sem Rus. The other white meat. Pravzaprav pišem o Bližnjem vzhodu. No ja, v bistvu s Kavkaza. Ampak ne morem ne pisati o Rusiji. Saj bi lahko, pa nočem.

Torej. Če je Mustafa Kemal ata Turčije in Turkov, potem je Stalin njen stric. Še kot pribočnik Lenina in načelnik urada za narodnostna vprašanja je aktivno podpiral turško vojno s Francozi in vsemi ostalimi Turčije-željneži. Stalin je presodil, da je turški nacionalizem močnejše orožje proti anglo-francoskemu imperializmu kot pa turški komunisti, ki jih je temu primerno zatiral. Stalin je imel prav. Turčija, pravzaprav Otomanski imperij je prva država, ki jo je Sovjetska zveza aktivno in materialno podpirala. Navsezadnje pa tudi prva priznala, kljub temu, da bi Rusiji po Sykes-Picotu pripadal velik kos vzhodne Anatolije in na koncu celo sam Carigrad.

Ko sem se pred meseci kot del politično liberalnega misijona udeležil volitev globoko visoko v Kurdistanu, sem našel ruski križ. Če bi bil veren, bi to imel za znak. Ker pa nisem, sem križ izgubil. Kakorkoli, takih misijonov je bilo v preteklosti mnogo. Pred dvesto leti so hodili opazovati in podpirati manjšine, te ostanke avtentičnega krščanstva. Ta podpora je krščanske manjšine za kratek čas okrepila, na dolgi rok pa pogubila. Mi smo šli opazovati volitve in kot so se pred dvesto leti čudili avtentičnemu krščanstvu, smo se mi avtentični demokraciji. No ja, vsaj pri volivcih, medtem ko je volilni aparat bil temu primerno orientalski. Saj je bilo kar zanimivo videti ta naš misijon in to odpravo, ki jo je vodil neki nemški poslanec, kakopak levak, ki poleg tega, da je prišel v Bundenstag, za svoj največji uspeh šteje svoj permakulturni vrtiček.

Mi smo šli in opazovali volitve, ki jih v resnici ni bilo, saj so vsi pač volili eno stranko. Volitve so tu resna stvar, vsi smo jih jemali strašno resno. Mi, ki smo opazovali in se počutili koristne in spoštovane, volivci, ki so v gručah drli na volišča, najbolj resno od vseh pa policaji, ki so sila skrbno z najnovejšim orožjem skrbeli za demokracijo. Po svoje je bilo ganljivo videti to gručo ljudi, kako entuziastično se je kača ljudi vila na volišča, kako je bila udeležba skorajda že zgodaj popoldne skorajda 100-odstotna in kako so ljudje potrpežljivo prenašali to očitno in direktno grožnjo s strani turške države. Še nas so precejkrat ustavili. Zaradi naše lastne varnosti. Vse za varnost, stabilnost.

Saj ne bom obnavljal, kaj se je zgodilo po tem. Bilo je lepo in ne maram biti cinik, ampak ... Kakorkoli, Turki so skopirali francosko ustavo, ker nimajo zamorcev, imajo pa Kurde. Hecno to s Kurdi. Turki tega ne priznajo, ampak glavnino ali pa vsaj busy work armenskega genocida so zakrivili Kurdi. Seveda to tu ne more biti argument, kajti Kurdi podobno kot genocid in N'toko pač ne obstajajo.

Ne vem, kam sem meril s prej omenjeno primero z misijonarji, ampak zdelo se mi je, kot da sem del neke kontiunitete, ko zagrenjeni evropski svetovljan išče avtentične klice svojega propadlega idealizma nekje na orientu in z nesrečo manj naprednih hrani svoj idealizem. Prej Kristus, zdaj demokracija. Saj gre vse v kurac, a jaz imam neko kul vrstico v Cvju. Ampak ja - Rusija.

Putin je res car. Erdogan je res Sultan. Krimska vojna - prva moderna vojna - se je začela, ker se Rusi in Francozi niso mogli zmeniti, kako si razdeliti bližnji vzhod. Kako si razdeliti skrbništvo nad cerkvijo Jezusovega rojstva. Turki so se sprenevedali, Francozom so dali ključ, carju pa zagotovilo, da ključ ni pravi. Saj bi še šlo, toda naneslo je, da sta pravoslavni in katoliški veliki noči sovpadli, duhovniki pa so se v cerkvi poklali. Tudi to je misijon. Turki so začutili, da je pravi trenutek, da dobijo nazaj nesrečni Krim in sprovocirali so ne boj, ampak mesarsko klanje. Tragedija je bila velika, a skorajda pozabljena. V resnici je bila kul, saj se je tam rodilo moderno zdravstvo in predvsem vojno dopisništvo. Kot študent in novinar sem se tudi jaz bolj ponesreči kot namenoma podal na pot kvazi dopisništva.

Seveda je v dobi twitterja in facebooka ta vloga sedaj bolj v vlogi metanja nekih metafor v navezavi z domovino in kontempliranja, kako Cerar in Pahor v resnici nista tako slaba, in to, da KSEVT ne dobi denarja vendarle ni najhujša usoda, ki lahko doleti moderno državo.

Prišel sem v Sur, v Diyarbakir in bil priča etničnemu čiščenju in poročal, da bo svet na tekočem in da bo vedel, da je slab. Prišel sem v stari del mesta Sur, prvi dan pod razširjeno policijsko uro. S hotelsko rezervacijo in alibijem izgubljenega študenta arheologije s prestižne univerze v Ankari sem se lahko relativno mirno gibal znotraj zaprtega mesta. Ako bi izvedeli, da sem novinar, bi bil joj. Ne bom s podrobnostmi, ker je to pismo že dovolj depresivno. Najbolj šokatna je bila verjetno trivialnost vsega skupaj, v daljavi streljanje in dim, slaščičarne pa polne ljudi. Kot undergoung kvazi študent in še bolj kvazi novinar sem se sprehajal po mestu in opazoval, kako ljudje mirno pakirajo vse svoje premoženje in se verjetno že drugič poslavljajo. Mnogi od njih so že drugič begunci. Jaz sem se počutil kar okej, v centru dogajanja, malo zaskrbljen, da mogoče ne dogaja dovolj.

Ko gledam nazaj, mi je kar slabo. Imam pa zanimivo anekdoto. Ustavi me policija in mi začne pregledovati čisto vse. Gredo čez fotoaparat, niso jih motile fotke barikad, ko pa so prišli do fotk iz Slovenije, iz protesta Slovenija zavaruj meje, je bilo tudi čisto kul. Izgledalo je, kot da simpatiziram z nacisti, kar mi je le dvignilo verodostojnost. Ko pa so prišli do fotografij našega skuštranega uredništva, pa so postali sumničavi do konca. Ko so potem videli fotografijo glasbenice Eve Boke Zibljer, ki je šla na shod oblečena v Carinika, je sodu izbilo dno.

Potem gredo čez zvezek. Za predmet Uvod v filmske študije sem imel seminarsko o filmih o iraški vojni in eden izmed teh filmov je tudi film American Sniper. Moji zapiski so shizofreni miselni vzorci in na nekaj straneh je z debelimi črkami pisalo SNIPER SNIPER, SNIPER, na koncu pa obkroženo in s klicajem ime glavnega zlikovca: SNIPER MUSTAFA!!! Dan prej je 500 metrov vstran sniper ubil pet policajev. V paniki sem začel razlagati, kdo je Clint Eastwood, citiral sem Dirty Harryja: »I know what you are thinking punk. Did I fire six bullets or only five«. Z razdalje se mi zdi, da to ni bila najboljša taktika. Kakorkoli, če so na začetku mislili, da sem PKK vohun, jih je moja woddyallenovska obramba prepričala, da če sem jaz vohun, potem je malo sramota, da s PKK izgubljajo vojno in so me rajši spustili. Tako. Ljudje so izgubili domove, policaji sodelavce, jaz pa sem dobil anekdoto. Bruh.

Sedaj sem v Gruziji, najbolj nesrečni srečni državi. Jezus in Stalin. Gruzija je čudna in čudovita, kar lahko kot psevdonovinar poročam, je morda stanje njihove policije. Policija je poleg pravoslavne cerkve med najbolj spoštovanimi institucijami. Pa ni bilo vedno tako. Še pred petnajstimi leti je njihova policija delovala kot karteli v Mehiki, vsaj če si bil turist. Nesrečni Mikheil Saakashvili je namreč naredil reformo policije po reformi policije in po striktnem nadzoru nad korupcijo - vsako koruptivno dejanje, denimo prejemanje podkupnine nad 50 dolarjev je bilo kaznovano z desetimi leti zapora.

Pred policijsko reformo je Gruzija imela pet tisoč zapornikov, po reformi pa petindvajset. V dveh dneh so bili odpuščeni čisto vsi prometni policaji, dva meseca na ulicah Gruzije preprosto ni bilo policije. Narod se je kolektivno odločil, da bo spoštoval red in mir v imenu te krvavo potrebne, a drugače nekrvave reforme. Ironija je ta, da sta bila tista dva meseca verjetno edini čas, ko so v Gruziji dejansko spoštovali prometne predpise. Seveda ni vse tako rožnato, dasiravno je te reforme v potek dala prav rožnata revolucija.

V imenu transparentnosti so celo policijske postaje dobesedno transparentne. Pač nimajo sten in bojda ne zasliševalnih celic. Vse poteka v izložbi. Moj katoliški-minimeščanski kompleks mi sicer pravi, da bi rajši v neki temni sobi dobil par udarcev kot pa sedel v izložbi z lisicami. Ampak okej. Kakopak je v vsaki postaji in tudi vsepovsod drugje prisotna evropska zastava. Če Evropa ne zapiči zastave, si jo bodo pač sami. Bojda se Rusi bojijo te modre zastave z rumeni zvezdicami. No ja, so se. Podobno kot so jo Turki včasih želeli, zdaj pa bi jo le oželi. Evo, to je Gruzija. Orgija fetišev na Jezusa, Stalina, EU in Rusijo - proti nobenemu niso zares, nobenega zares ne ljubijo.

Morda najbolj zgovoren je njihov vojaški grb, ki je v bistvu bizantinski grb, s katerim se med drugim bohoti srbska zastava, a grški križ so zamenjali z NATO-vim. If we build it they will come. Saakashvili je po uspešni reformi policije na izi začel vojno z Rusijo. Če ti gre notranja politika, to ne pomeni nujno, da ti gre tudi zunanja. Saj ne, da mu je šla - trenutno je za njim tiralica zaradi korupcije. Gruzija je bojda spet proruska, predsednik je filozof, dasiravno država, ki je trenutno v najboljših odnosih z Rusijo, z njo nima diplomatskih odnosov. Saakashvili pa je v izgnanstvu v Ukrajini, kjer je trenutno župan Odese.

Aja, Rusija - ja, ne vem. Pač verjetno temu mojemu rusofilskemu pismu manjka malo samokritike. Morda mi je zaradi tega tako všeč Rusija. Vse, kar je v resnici ostalo od komunizma, je merchandising. Komunizem je bil v tem najboljši. In v železu. Kaj pa vem, morda je z Rusi podobno kot s Srbi: če nimaš skupne meje, so kar fascinantni. Saj v resnici sem samo zagrenjen in tako silim Rusijo v to pismo. Včeraj na Kavkazu, petnajst kilometrov od meje z Rusijo. Šel bi tja, ampak imajo nore zahteve za vizo. Morda je z Rusijo podobno kot z Evropsko unijo. Če nisi prisiljen, da prideš notri, te neskončno fascinira. Ah, saj bom probal iti v Abhazijo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.