Vrstice današnjega pisma resda nastajajo v Singapurju, a jih tokrat namenjam nekemu širšemu pojavu oziroma zvitim koncepcijam pojava, ki se na zahrbten način vsiljuje v slehernikov vsakdan, pa četudi je slehernik daleč stran. Pri tem pojavu ne gre za kako smernico ali program, ki bi eksplicitno ogrožal … emm … družbene vrednote? Ja, recimo družbene vrednote. Nasprotno, v jedru tega pojma je na videz opogumljajoča ideja, polna optimizma in zvedavosti, zato ni enostavno prepoznati njene škodljivosti, je pa, če dobro pogledate, vsaj malo vidna njena sluzavost.

Gre za neko propagando, ki je popolnoma slepa in izolirana od vsebinske ravni težavnih družbeno-ekonomskih pojavov. Svojo moč gradi s cefranjem ostankov solidarnosti ter napotuje na popreproščeno dojemanje sveta, ki sili v netočno identifikacijo vzrokov in posledic. Gre za sprevrženo prepričanje, ki ni zmožno kritično ovrednotiti in v svoje delovanje umestiti nekaterih težko pridobljenih privilegijev zahodne civilizacije: od delavskih in človekovih pravic ter dostojanstva do zakonodaje in okvirov konkretnih medsebojnih razmerij med pravnimi in družbenimi subjekti. Temu pojavu bomo rekli ideologija tujine.

Ideologija tujine sloni zlasti na medlih premisah, kot so »odkriti svoje skrite potenciale«, »spraviti se iz cone udobja« in »zvišati možnosti za zaposlitev kjerkoli na svetu«, ki se kažejo v raznolikih primerih. V Sloveniji denimo v odurni propagandi zaposlitvenih portalov, kot je MojeDelo, ki na e-poštne naslove vsega hudega slutečih delavcev razpošilja navdušujoče zgodbe tistih, ki so zaposlitev in srečo našli v službi v tujini. Tako beremo zgodbe posameznikov, ki nam vsak na svoj način pomagajo sprevideti, da tu ni več ničesar za nas.

Prekarcu dajejo ti biseri pridnosti in prilagodljivosti jasno vedeti, da je v prekarni situaciji le zato, ker svojega nabora sposobnosti ni pripravljen prodati najboljšemu ponudniku v tujini. Eureka! Končno je tem nesposobnežem nekdo povedal, kje tiči njihova težava, si reče naš zdomec, ko odda svoj intervju za omenjeni portal, in si oddahne, ker je prispeval svoje k boljšemu svetu – nekdanjim sotrpinom doma je razkril, da v ponekod ne marajo življenjepisov v enaki obliki kot doma.

Ideologija tujine v tem drvenju k robu in čez rob prepada socialne ter pravne države predstavlja vedno nove neizogibnosti, ki naj bi jih posvojil vsak človek, ki je pripravljen kaj narediti za svoj uspeh. Nujno je biti brezbrižen do dejstva, da ravno zaposlitveni portali, ki so prevzeli nalogo izganjanja iskalcev zaposlitve v tujino, za dela doma redno objavljajo zaposlitvene oglase, ki z zahtevami že vnaprej gladko kršijo delovnopravno zakonodajo. Poznavanje programov MS Office, organiziranje in skrb za sestanke, odgovarjanje na elektronsko pošto in klice, dodeljevanje strank svetovalcem, redno delo od ponedeljka do petka od 8 do 10 ur na dan – se ponuja kot študentsko delo, a le pod pogojem, da je kandidat starejši od 22 let. To ni izmišljen primer, tega in še mnoge bolj absurdne najdete na Facebookovem profilu sindikata Mladi plus.

Starih, a vedno vitalnih debat o begu možganov in negativni selekciji ne gre še enkrat načenjati, a verjetno se marsikomu te besede zdijo nekoliko pretirane. Ideologija tujine, res? Niso Slovenci in pravzaprav vsi narodi, ki so imeli za to vsaj minimalne pogoje, vedno odhajali v širni svet (tudi) v iskanju boljših zaposlitvenih priložnosti? So, jasno. A če so tovrstne ekonomske migracije nekoč vsaj v določeni meri veljale za izbiro drznih in radovednih – no ja, najbrž tudi dovolj obupanih –, se danes opisana propaganda zaposlitvenih portalov zdi le še agresivno usmerjanje energije v napačno smer. V prekarnem kaosu in ob neprikriti aroganci delodajalcev, ki jim je jasno, da so nedotakljivi, dokler se jim to pusti, dodatna spodbuda za odhod v tujino res ni več potrebna. Za kaj pa potem gre?

Osnovno, a ne izključno poslanstvo tujine kot ideološke matrice – z roko v roki s podjetništvom – je nadaljnje razbitje delovne sile na fragmente delavstva, ki sedaj ne bo ločeno le glede na zaposlitveni status, temveč za dodatni bonus vedno bolj še geografsko. In če vam ta ideja o selitvi na tuje iz kateregakoli razloga ne paše, se prijavite še na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje in pojdite z diplomo in spodobnimi delovnimi izkušnjami na kak razgovor s svojim zaposlitvenim svetovalcem. Ko vas bo z velikimi razumevajočimi očmi gledal ob naštevanju dosežkov in sposobnosti ter vam navrgel: »Saj vi pa imate polno izkušenj in znanja, a vam sploh kaj koristi, če ste prijavljeni pri nas?« ga boste v mislih vprašali: »Kako maš ti reden đob, jaz pa ne?« pokimali in si ob odhodu iz stavbe res rekli, »hej, pa saj tujina res ne zveni tako narobe.«

Tako torej: medtem ko se del predhodne generacije trmasto preseda na svojih nepremičninah in vpije: »Zasebna lastnina, moja lastnina, poglejte, kaj vse smo ustvarili!« ter se v pripravah na penzijo že vneto prestavlja od hiše do vikenda in nazaj ter ob primerni priliki vedno pojamra na primer takole: »Letos so mi vzeli tri dni dopusta, ne vem, kam to pelje,« no, med tem se – a si upamo reči milenijci? Recimo, da si – med tem se torej milenijci in tisti, ki se ne moremo imeti povsem za milenijce, najprej vprašamo, kaj za eno mitološko bitje je ta Dopust, nato pa se hočeš-nočeš strpamo na avijone za v 'tujino', na Bolhi poceni prodajamo Ikeine luči, ki smo jih med in po študiju natlačili v svoja ljubljanska stanovanja, prijateljem podarjamo rože in staršem nudimo prisilne inštrukcije Skypa, da jih bomo lahko kdaj prosili, da nam prek videochatov kažejo domače mačke, kako rastejo, in v inozemstvo pošljejo čokolešnik – domotožje se manifestira na bizarne načine, kaj naj rečem. No, vsaj Ikeine luči se dobijo povsod.

---

Opomba, 8. junija 2017: spremenjen je bil del gornjega besedila, v katerem so bila prvotno navedena imena in drugi detajli nekaterih posameznikov, intervjuvanih za portal MojeDelo. Na željo ene izmed posameznic je bilo njeno ime (skupaj z drugimi) odstranjeno.