V pred kratkim izpraznjeno čitalnico knjižnice Dar Ben Achour v tuniški medini se ima začasno vseliti tvoje umetniško delo, zaradi katerega lahko štirinajst dni vsak večer posedaš na njenem pragu in čakaš, da se, preden jih spet premakneš, ohladijo projektorji. Čakanje traja približno tri čike dolgo pavzo tvojega kolega iz tehnične ekipe. Ko čakaš, počasi vodeni tvoja osredotočenost na projektno zaposlitev. Pozornost začneš posvečati pomenkovanjem, razpravam in poceni šalam, ki jih obrodijo medjezikovne izmenjave kletvic in opolzkih besed.

Večina prostorov, zdaj namenjenih razstavi, ni več v vsakodnevni uporabi. Mnogi so za javnost odprti zgolj enkrat letno, ko se vanje za nekaj dni naselijo svetlobne inštalacije. S svojim umetniškim delom vanje vstopaš, ko je vse že mimo. Ena od lokacij razstave je nekdanja vojašnica, ki so jo kasneje preobrazili v knjižnico, katere čas se je prav tako že iztekel. Poslopje je prazno, le v naključnih sobah, kjer se še ne ruši strop, je moč najti knjige, ki iz urejenih kupov drsijo v nered. 

Ritem vselitve in orientiranja, dela in turističnega pohajkovanja v prestolnici Tunizije narekuje vročina. Sprva je ta znak poletja, ki si ga nespametno želiš, nato pa te, preden se zaveš, vlaga pribije ob tla. Počasnost nastopi, preden jo lahko sprejmeš kot neizogibno in se prilagodiš njenemu ritmu. Skoraj negibni zrak tu in tam prešine vonj po morju. Od obale nas loči dvajset minut vožnje s taksijem, zato se sprva zdi, da je vonj po morju zgolj ukana tvoje želje po tem, da bi se ohladila. Podoba mestnega jedra nadalje zavaja čute. Videti je kot kak grški otok z nekaj več odpadajočega ometa in z lesenih površin luščeče se modre ali rumene barve. Ulice se zavijajo in vozlajo, preprosto zaupanje, da te bo cesta slej ko prej pač že nekam pripeljala, se kmalu začne krhati. Potem ko trikrat zaviješ levo, se znajdeš pred zasebnim domovanjem in preostane ti zgolj to, da se vrneš, od koder si prišla. 

Pri takih obratih te poleg kopice potepuških mačk, ki lovijo izmikajočo se senco na še hladnih kamnitih tlakovcih, vedno opazuje kak starejši moški, ki se na belem plastičnem stolu s hrbtom naslanja na steno in motri mimoidoče. Vsakodnevna izvidnica jim zagotavlja, da takoj prepoznajo prišleka, hitro pa se razve tudi, kje živiš, zakaj si tukaj in s kom si prišla. Za oprezujoče starce je pomembno predvsem, ali so prišleki domačini, moški ali pač kako drugače vredni njihovega spoštovanja.

Ko se prvič odpraviš iz medine in se ulica razpre naravnost pred tabo, pravokotno nanjo pa manjše, ravne in enako razmaknjene ulice tvorijo mrežo križišč, se kot dezorientirana obiskovalka končno nekoliko znajdeš. Visoke stavbe posnemajo pariške ulice, o čemer pričajo tudi njihova imena – Belvedere, Lafayette, Passage. Po zaslugi kolonizacije, ki je porodila nepopolni dvojnik pariškega centra, se lažje orientiraš, četudi se, ko pade mrak, po teh ulicah ne moreš sprehajati sama. Domačini pravijo: »Before the revolution it was safe for girls to walk around at night.« Ko vprašaš, zakaj, v odgovor dobiš le: »Now it’s not safe anymore.« Kolebaš med uporništvom in čakanjem, da te vsakič, ko se stemni, nekdo pospremi domov. 

Romantiziranju in fascinaciji navkljub ozavestiš nevarnosti in jezo vzbujajoče omejitve gibanja po neznanem prostoru. Pohajanja ne narekujeta več zgolj radovednost in začetna vznesenost ob raziskovanju. Preuranjeno zaupanje v lastno navigacijo po okolju in njegovih lastnostih se manifestira v izgubljanjih in sončnih opeklinah. Tvoj pogled na mesto se preoblikuje, iz gladke površine reklamnih fotografij se odpre v prostor ter preneha biti igrišče, na katerem lahko svobodno slediš svojim vizualnim impulzom.

Sprva se stežka umestiš v svetleče belo, prašno mesto, kjer se avtomobili prerivajo skozi ulice, ki so tako ozke, da si na okenskih okvirjih polomijo stranska ogledala in vozijo kar po smeteh, ki čakajo na odvoz. Mesto, kjer ni skoraj nobenega prehoda za pešce in se ljudje sprehajajo čez glavne vpadnice. Kjer taksisti z lesenimi kuščarji na armaturki med prehitevanjem po vseh štirih pasovih avtoceste kadijo skozi okno in klepetajo s sopotniki, pri čemer jim uspe tudi gestikulirati z rokami. Kljub vrvežu se tudi v prometu kaže brezbrižnost do točnosti. Avtobus v Tunisu nima voznega reda. Le redko je videti vstopne postaje, kogarkoli vprašam, mi zatrdi, da se z avtobusom ne vozi, saj je v tej vročini vendar neznosno. A je avtobus vseeno venomer poln in se okorno preklada skozi kaos taksijev. 

Čakanje je v Tuniziji visoko viskozna kategorija, ki se razteza v vsak zmenek in steka v vsako zbirno mesto. Ko se zdi, da se je že tako raztegnilo, da se lahko zgolj še pretrga, se še enkrat podaljša za petnajst minut. Vsi se, pomalem pričakujoč telefonski klic, ki bo zamaknil dogovorjeni potek našega večera še za pol ure, stekamo na trg Bir Lahjar. Kakor dogovorjeni načrti polzijo po urniku, se izmika tudi njihova gotovost, za kar ni nikomur preveč mar. Vsi posedamo na kamniti klopi, ki obkroža šop dreves. V krogu zasajena drevesa so videti kot krožišče, ki je premajhno za avtomobile, a ti vztrajno krožijo po središču mesta. Vsaj dvakrat na dan pa opazimo tudi majhen tovornjak, ki s prikolico dostavlja bele plastične stole na kraje, kjer potekajo poroke in sedmine. Posedanje z naključno skupino ljudi, ki se bodisi nekam odpravljajo z nekom, ki še prihaja, ali pa so zgolj šli mimo in prisedli, se pogosto prevesi v končno destinacijo. Počasnost se naseli tudi vate. Pograbiš priložnost, da dva tedna razmišljaš zgolj o umetnosti in vročini ter se ob enih zjutraj sestajaš na strehah z razgledom na mesto.

Čas obiskovalke ni usklajen s časom domačinov, četudi se tako zdi zaradi dela na istem projektu. Negibna podoba mesta je zanjo osvobajajoča, saj jo izmakne iz lastne realnosti. Umetnica se zgolj s prisotnostjo v zanjo novem kraju, kamor prihaja z umetniškim delom in zanj izpraznjenim urnikom, znajde v dogodku, ki je kratke in intenzivne narave. Njeni sovrstniki pa iščejo izhod iz istosti in brezizhodnosti sedanjosti, ki se bo za obiskovalko v drugačnem kontekstu nadaljevala, ko se vrne domov. Večina mladih ljudi, s katerimi govoriš, si želi zapustiti Tunis. Se preseliti v Kanado in študirati film, v Francijo, da bi lahko zaživeli s svojo partnerko, ali na Poljsko, ker so tam enkrat že dobili kuratorsko službo. Vendar se bojijo žiga zavrnitve v potnem listu. 

Neprekinjena počasnost, na katero se obiskovalka privadi, se med neskončnimi posedanji v kafičih za njene vrstnike preveša v neučakanost in nezadovoljstvo. Ne zdi se, da se bo karkoli kaj kmalu spremenilo, da bo v kratkem lažje dobiti delo, ali delovno vizo, ali z običajno plačo najeti stanovanje v spodobni soseski. Med neuspešnim iskanjem taksija tunizijska prijateljica splošno vzdušje povzame z besedami: »This is shitty Tunisia. Here you have to wait for everything.«

Narava potovanja, ki meša službeno pot s počitnicami, povzroči nihanje med upravičenim brezdeljem, zavezanostjo delu in samodejno nujnostjo ogledovanja turističnih znamenitosti. Navsezadnje je tvoje delo plačano z izkušnjo in letalsko karto. Po nekaj dneh želja po ogledovanju znamenitosti zbledi. Bivaš v hiši na trgu, kjer te zdaj že vsi prepoznajo – ne naslavljajo te več z madam ali mademoiselle, ampak z dejanskim pozdravom. Ker natakar v kafiču ve, kakšno kavo piješ, in si se naučila, katera kombinacija kovancev nanese en dinar, in ker sklepaš prijateljstva in poznanstva, ne da bi se ozirala na skorajšnji odhod, se nostalgija za izkušnjo usede že pred njenim iztekom. 

Na prvi pogled se zdi, da je, čeprav smo zmeraj pozni, res zmeraj dovolj časa za vse, vendar je trik v tem, da se vse dogaja hkrati. Naj se torej pretvarjaš, da boš po tem projektu morda dobila še enega, ali je pomembneje, da skuhaš kosilo z ljudmi, ki jih boš pogrešala? Nostalgičnosti navkljub se navsezadnje vseeno sprašuješ, ali bi morala več časa nameniti samopromociji pred kuratorji iz Francije in Maroka.

Se naseljevanje kaže v novopridobljeni možnosti, da obiščeš domače kraje novopridobljenih znancev umetnikov, razpršenih po svetu, ali v luknji v steni, ki je nastala po nesreči in bo tam ostala po tvojem odhodu? Se vseljujem točkovno na kraj, v katerem spletam stike, ali razpršeno na kraje, kamor se vračajo vsi drugi? In kaj se zgodi z domnevno navezanimi stiki, z ljudmi, ki ostanejo in se vrnejo v kontinuiteto svojega življenja, ki je bila za kratek čas prekinjena?

Naposled se spet znajdeš na letališču in za svoj okus čisto preveč časa preživiš v prehodni coni, kjer se hkrati lepiš od vlage in te prvič po dveh tednih zebe. Odhajanje se stopnjuje v odtujitev, ko se skozi duty-free prestopaš proti domu, najprej v Tunisu, nato v Rimu in nazadnje v Benetkah ter se tvoja izkušnja pretvarja v projekt, ki bo postal alineja v življenjepisu. Oklepanje zaključene celote tudi po njenem zaključku, ko jo opazujem iz svojega okolja, v katerega se še nisem dokončno premestila, se manifestira v nesmiselnih gestah – v denarnici je še zmeraj šop tunizijskih dinarjev v vrednosti šestdesetih evrov, potovalni nahrbtnik pa še kar ni dospel v čistilnico.