⮎ Bloganje // deklištvo ⮌
Drage poslušalke, pozdravljene v tretji epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input se osredotoča na vse intenzivnejši in hitro razraščajoč imaginarij dekliške teorije ali girl theory, teorije, ki za svoje proučevanje vzame dekliškost ali pa določeno področje proučuje skozi subjekt dekleta.
V prvem delu oddaje bomo raziskovale prakso pisanja spletnega bloga, specifično uporabe Tumblrja skozi delo I'm Like a pdf but a girl: Girlblogging as a nomadic pedagogy. V drugem delu bomo prisluhnile pogovoru z Alex Quicho, avtorico Dekliške inteligence, in Nouro Tafeche, avtorico dela Kawayoku pripovedke: estetizacija nasilja v vojaški, igričarski in družbenomedijski kulturi ter drugih zgodbah, s katerima smo govorile na Aksiomini konferenci Taktike in praksa.
Prvo delo, ki ga bomo obravnavale, je v svoji zadnji obliki izšlo letos pri založbi Femmesocial press. I'm Like a pdf but a girl je bilo prvotno napisano kot disertacija avtorice Ester Freider in kasneje objavljeno na spletu. Esej za svoj objekt proučevanja vzame spletno mesto Tumblr in različne pomene, ki jih lahko zavzame praksa spletnega bloganja. Subjekt, ki ga to okolje producira, pa avtorica poimenuje dekle–blogerka oziroma girlblogger. Podobno kot v večini dekliške teorije je beseda »dekle« tu uporabljena kot označevalec vseh marginaliziranih identitet, ki kot obliko lastne javnosti uporabljajo Tumblr, demografska slika katerega je sicer precej pestra.
Freider Tumblr pojmuje kot nekakšno vzporedno obliko javnosti, ki jo uporabnice ustvarijo s svojimi interakcijami. S tem gradi na ideji publikacije kot prostora združevanja, povzeto po Legacy Russell, in jo naveže na tehnologijo hiperteksta. Hipertekstualna referenčnost deluje prek preprostih enosmernih povezav, vendar z dovolj elementi lahko splete kompleksno omrežje, skozi katero je nemogoče navigirati linearno. Avtorica tako predlaga, da je hipertekstualno branje tisto, ki od bralke ne terja iskanja konca zapisa, temveč poglobljeno raziskovanje vsebine skozi uporabo različnih virov.
Enak način branja pa narekuje navigiranje skozi Tumblrjeve objave. Osnovni orodji za kultiviranje te mreže sta objava in ponovna objava ali post in reblog. Ko uporabnica vsebino prvič objavi, je ta lahko z novimi pripisi ponovno objavljena v neskončnost, skozi ta proces pa se vednost o prvotnem avtorstvu ohranja z značko uporabniškega imena avtorice. Funkcionalnost, ki jo omogoča reblog, čeprav danes samoumevna, je prestrukturirala linearno forumsko spletno komunikacijo že sedem let pred - takrat še Twitterjevim - quote tweetom. Tumblr se je dolgo časa izogibal tudi algoritmično kuriranim časovnicam, saj so bile le te namesto tega urejene zgolj kronološko, še danes pa jih je mogoče s pomočjo nastavitev priporočila popolnoma ignorirati.
Možnost ponovne objave in kronološka, algoritmično neokrnjena časovnica tako producirata skupnost, ki nenehno plete nove mreže in raziskuje skozi profile drugih uporabnic. Avtorica to opiše kot digitalno nomadstvo, kot svojevrstno obliko piratstva, v kateri si uporabnice neprestano izposojajo besede in misli drugih, da bi okoli njih izgradile lasten kontekst. Na ta način se pomen posamezne objave obenem vednomer spreminja in hkrati ostaja nespremenjen in je predvsem vedno izsledljiv. Frieder za opis te dinamike uporabi metaforo plazme — ko je originalna objava kot atomsko jedro iztrgana iz svojega prvotnega konteksta oziroma elektronov, postane konstantno spreminjajoč se ioniziran plin, ki se prilagaja novim kontekstom in interpretacijam.
V delu I’m like a pdf but a girl so razčlenjene tudi različne vloge, ki jih skozi svoje spletno življenje prevzema dekle—blogerka: piratka, pajklja in ljubimka. Prva in morda najpomembnejša pa je vloga knjižničarke. Skozi uporabo ključnika #ref oziroma reference dekle-blogerka ustvarja lastno knjižnico znanja, knjige si od drugih izposoja in jim jih posoja ter kot katerakoli dobra knjižničarka podaja odlične nasvete za nadaljnje branje. #ref deluje kot agregator različnih oblik teorije, literature in akademskih zapisov, ki so najpogosteje predstavljeni v formi seznama. Nekatere uporabnice pripravljajo lastne sezname literature za uvod v določeno temo, druge predajajo svoje najljubše teoretske poglede na določen fenomen. Predvsem je skupnost polna posameznic, ki so pripravljene kopičiti in deliti to znanje z zainteresiranimi.
Mnogi izmed zapisov, zbranih pod ključnikom #ref, pa učijo tudi spletnega piratstva. Nekateri vključujejo neposredne povezave na senčne knjižnice, kot so Libgen, Sci-Hub ali Anna’s archive, drugi vodijo do gradiva, ki je gostovano na zasebnih Google Drive ali iCloud profilih. Nekaj izmed objav celo spodbuja uporabnice, naj same prispevajo v senčne knjižnice ali vzpostavijo lastno infrastrukturo za deljenje znanja. Frieder to prakso povezovanja in deljenja znanja poimenuje piratski feminizem oziroma pirate feminism. V svoji formulaciji izvira iz zgodovine s tehnologijo prepletenih feminizmov, kot so kiberfeminizem, ksenofeminizem in glitch—feminizem, poudarja pa predvsem pomembnost povezanosti posameznic in njihovo sposobnost, da s pridobljenim znanjem in informacijami kurirajo lastno realnost.
Dekle-blogerka se med svojim mreženjem včasih pokaže tudi kot pajklja. Mrež ne plete le z drugimi blogerkami, temveč tudi med posameznimi enotami gradiva. Posamezen blog je rezultat neprestanega povezovanja literarnega, vizualnega in glasbenega materiala. Ko dekle—blogerka ustvarja zapis, skupaj kolažira motive in namene junakinj romanov, občutja, ki so na dan priplavala ob branju poezije, in vajb, ki ga začuti ob poslušanju skladbe. Hipertekstualnost, ki veže skupaj celotno skupnost, deluje tudi pri izgradnji identitete posameznice. Obenem pa po enakem načelu deluje celotna skupnost, ki popolnoma sprejme in utelesi kulturno logiko podatkovne baze skozi nenehno citiranje in iskanje referenc ter rekombiniranje že poznanega v nekaj novega.
Končno dekle—blogerka deluje hkrati kot ljubimka. Skozi svoje objavljanje izraža izjemno skrb za podrobnosti in hkrati v vsaki kategorizirani povezavi čuti izraz ljubezni. Urejanje lastnega profila in kataloga jo osrečuje, obenem pa nadvse ceni elegantnost bloga drugih. Prek objavljanja vsebin svojo ljubezen širi — upa, da se bo skozi objavljene citate in izseke literature ali teorije še več uporabnic zaljubilo v njihov jezik in ideje. Hkrati vidi lepoto v nepričakovanem in moč organiziranega deljenja znanja in informacij.
Dekle–blogerka splet torej uporablja na lasten, protihegemoničen način. Dejstvo, da se je svetovni splet kot mesto deljenja informacij in skupnega ustvarjanja razrušil v nadvse sanitiziran oglaševalski raj, jih prav nič ne ustavlja. Znotraj lastnih skupnosti ustvarjajo pomenljive povezave in kultivirajo ozračje, v katerem je znanje nekaj skupnega in navdušujočega. To je lahko spodbuda vsem, da kdaj tudi same prevzamemo vlogo deklet—blogerk, naj bo to skozi grajenje lastne digitalne ali fizične knjižnice, nalaganje knjig v senčne knjižnice ali preprosto skozi vzajemno deljenje gradiva in znanja ljudem, ki se zbirajo okoli nas. Kaj je vendar lepšega kot lesk sveže ukradene .pdf datoteke?
Drage poslušalke, pozdravljene spet v Povratne zanke. Pravkar smo poslušale pesem Pinocchio zasedbe Fell Out. V drugem delu oddaje bomo nadaljevale s temo dekliške teorije, tokrat z glasovi umetnic in teoretičark Alex Quicho in Noure Tafece. Njuni deli sta izšli kot zadnji dve izdaji v seriji del PostScriptum Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma. Avtorici sta tudi nastopili s skupnim predavanjem—performensom She’s Evil, Most Definitively Subliminal na Aksiomini konferenci Taktike in praksa 16, podnaslovljeni Ali si programska posodobitev?, ki se je odvila 25. februarja v Kinu Šiška. Avtorico dela Kawayoku pripovedke: estetizacija nasilja v vojaški, igričarski in družbenomedijski kulturi ter drugih zgodbah, Noruo Tafeche, smo prosile za obrazložitev koncepta Kawayoku.
Dan pred konferenco se je v Aksiominem projektnem prostoru odvila tudi otvoritev Tafechine razstave Annihilation Core Inherited Lore ٩(͡๏̯͡๏)۶. Na razstavi sta predstavljena dva tokova njenega raziskovalnega projekta — na eni strani projekcija video eseja The Kawayoku Inception, na drugi gromozanski raziskovalni arhiv memov, TikTokov in drugih video vsebin.
Razstava bo v Aksiomini galeriji na ogled še do 26. marca. Uporaba Kawai kulture in ljubkih estetik ob boku nasilja zelo jasno vodi v desenzibilizacijo širše javnosti do trpljenja žrtev nasilnih dejanj. Če se vojaška propaganda lahko usidra v naše mišljenje kot nekaj sprejemljivega skozi uporabo estetskih orodij, kam to vodi?
Če je Cute Accelerationism, ki smo ga na Povratnih zankah že obravnavale, teorija ljubkosti, potem so Kawayoku pripovedke študija primera in aplikacija te teorije v prakso.
Naj bodo to infantilne anime deklice—vojne ladje Azur Lane, ki privzemajo lastnosti dejanskih orožij svetovnih vojn, ali izraelske e–girl vplivnice, ki v svoj seksualiziran cosplay vpletajo IDF vojne čelade, je meja med navidezno nedolžnostjo in neizprosnim nasiljem tanka.
V okolju, kjer smo lahko obenem deležne živega prenosa genocida na eni strani in neskončnega obkladanja z lažnimi informacijami na drugi, je pomembno, da prepoznamo orodja, ki se uporabljajo za manipulacijo naših čustvenih in kognitivnih odzivov.
Delo Alex Quicho vleče jasne vzporednice s prejšnjima dvema. Teoretski kolektiv Tiqqun mlado–dekle definira kot neospoljen subjekt brez starosti, ki troši in je hkrati konzumiran, ki se reproducira skozi čustvene in seksualne investicije. Je samo disciplinirajoč poblagovljen estetski spektakel. Kako se od te definicije razlikuje dekle, ki je obravnavano v Dekliški inteligenci?
Jess Henderson v svojem članku Girlbrain: a Theory zapiše: »Znana je vsakršna sokrivda. Vsako protislovje je razumljeno. Girlbrain se zaveda svojih povezav z globinami pekla.« Na kakšen način deluje ta notranje razklani subjekt in kako je utelešen na spletu?
Dekle ogromno svojega časa nameni spremljanju spletnega dogajanja, kategoriziranju sebi ljubih vsebin in ustvarjanju novih kolažev pomena. V kakšnem odnosu deluje do podatkovne baze?
V svojem delu The Stack: On Software and Sovereignty Benjamin Bratton definira model planetarnega računanja, imenovan sklad, v katerem sočasno druga nad drugo deluje šest plasti, ki usklajujejo različne vmesnike, oblačne storitve, uporabnice, ekstraktivistične operacije in energijske sisteme. V svojem delovanju preoblikuje tradicionalna vestfalska pojmovanja držav, suverenosti in producira nove fizične in virtualne teritorije. Kako bi bil videti dekliški sklad?
Dekliška teorija ima tudi svoj prepoznaven slog govora. Ko združuje koncepte trde teorije in slenga, se sprehaja na robu med popom in akademstvom. S svojim nedoločljivim hibridnim diskurzom se poskuša izmuzniti nepravilnim branjem in obenem ostati karseda prilagodljiva in relevantna.
Tako zaključujemo tudi pogovor s teoretičarkama deklištva. V Današnjih Povratnih zankah smo kot podlago poslušale skladbi Hiding in the Stadium avtorice Siisyland in LockedIn Sina Aspirina.
V naslednji ediciji Povratnih zank bomo prebirale Flatline Constructs: Gothic Materialism and Cybernetic Theory-Fiction Marka Fisherja in govorile z Rokom Kranjcem, raziskovalcem, piscem in umetnikom, ki deluje na področju politične ekologije in ekološke ekonomije. S tem zaključujemo današnji output.
Kot dekle-blogerka sem delovala Lea, za mešalko pa me je spremljala dekle-tehnica Bugi.
Komentarji
its so confusing sometimes !!! >.<"
Komentiraj