Novejša mitologija Radia Študent

Novejša mitologija Radia Študent

Mnenje, kolumna ali komentar
12. 5. 2019 - 20.00

Pozdravljene, poslušalke, pozdravljeni, poslušalci frekvence 89,3 MHz, v tretjem Repetitiu Radiu Študent. Če smo v prejšnjih dveh delih strnili pisne vire o dogajanju pred ustanovitvijo Radia Študent in po njej, z urbanimi miti istočasne vzpostavitve RŠ-a in igrišča za minigolf v Rožni dolini, mešanico začinili s poročili tajne policije 70-ih let in vse skupaj podložili s punkovskimi singli 80-ih, smo na koncu druge oddaje stopili že prav do roba znanega. 

Zgodovina Radia Študent prvič. Ustanovitev.
 / 10. 3. 2019

Trasa pripovedovanja o družbenem dogajanju je namreč izhojena in pregovorjena do konca teh čaščenih 80-ih let, njihova kultura pa se povzdiguje kot katalizator sprememb, ki so vodile do samostojne Republike Slovenije. In potem? Mrk, drago poslušalstvo. Prepad. Tam se konča orisovanje širšega družbenega konteksta v zgodovinskih učbenikih, namenjenih slovenski mladini, izobraževanju slovenskega naroda, nas, rojenih v samostojni državi. Najpomembnejše dejstvo o Sloveniji namreč ni nič več kot to, da je bila osamosvojena.

Mlajši državljani, ki v 90-ih še nismo bili miselno-tvorni subjekti, smo brez spomina, zato pa tudi brez orientacije v prostoru in času ter možnosti razumevanja in ponavljanja zgodovine prejšnjih sistemov. Slovenija lastne zgodovine nima zgodovinjene v obči pripovedi. Bo pa v letos dopolnila 28 let, toliko kot je povprečna starost aktualnih sodelavk in sodelavcev Radia Študent. Da ne bo pomote, ne govorimo o zgodovini RŠ-a, ta ne obstaja, danes bomo le z brezsramnim izborom razplodili zlajnane anekdote ustnega izročila tistega časa in jim še kakšno dodali.

Konec 80-ih let je Radio Študent spremljal proces proti beograjskim intelektualcem, nasprotoval členu 133 in trpanju Jehovovih prič v zapore. Zavzemal se je za človekove pravice in demilitarizacijo. Bil je priča plakatni aferi, 57. številki Nove revije in z afero JBTZ doživel svoj tako imenovani prajm tajm. Bil je del medijske vojne in bil je iz nje izločen. Dajmo, vstopimo v zadnje desetletje prejšnjega stoletja, sivo cono med zgodovino in sedanjostjo.

Radio Študent 1971–1989
 / 14. 4. 2019

Zaradi protestov ob koncu 80-ih let na Roški, na katerih se je nasprotovalo procesu proti četverici, je imel Radio Študent takrat največjo poslušanost kadarkoli. Govori se, da je bilo takrat na frekvenco 89,3 MHz priklopljenih pol milijona ljudi, čeprav je, tako kot sedaj, lovila le v Ljubljani in njeni bližnji okolici. RŠ je bil namreč edini kanal, po katerem so bile dostopne ažurne in direktne novice s terena. V slogu gonzo novinarstva je držal konstantno prisotnost v etru z informacijami v realnem času, povedanimi, kot so bile dejansko videne. S preprosto taktiko krožne menjave so trije novinarji tekli med epicentrom dogajanja protestov in telefonsko govorilnico ter poročali, kaj so vsak v svoji izmeni videli. Poslušalstvo je lahko sledilo dogajanju neprekinjeno, hkrati pa je bil prav ta živi tok edina informacija, ki je bila o dogajanju sploh dostopna. Radio Ljubljana je imel o protestih zadržano mnenje.

V uredništvu so takrat potekale debate, ali naj se glasbena podoba ob vednosti, da jo posluša tako veliko število ljudi, le nekoliko omehča. Glasbena redakcija je brezkompromisno zavrnila takšne predloge in navzven izkazovala nedotakljivo avtonomijo. Med sodelavci za zaprtimi vrati pa se je baje dečkom le naročilo, naj malo obrusijo robove izbora hardcorovskih singlic. Občutki so bili mešani. Kljub vznesenosti ob ogromni poslušanosti programa je bilo množično predvajanje RŠ-a skregano z njegovim osnovnim načelom. Folka ne želi ujčkat, niti ne želi, da se z njim strinjajo. Prej hoče jezit in it’ vsaj malo na kurac.

Ob padcu helikopterja v Rožni dolini je RŠ pričel s 24-urnim oddajanjem. Vrteli so se kupi plošč - po načelu B1. Glasbena oprema je bila prvi komad iz B-strani vsake plate. Prekinjena je bila ob dotoku svežih informacij s terena in možnost za to je morala biti vedno dostopna. Baje se je prisluškovalo odkodiranim komunikacijam vojske in policije. Pa vendar je bil tokrat nacionalni radio tisti, ki je kasneje s svojimi viri informacij prevzel večinsko obveščanje javnosti, pa čeprav je ob prvih sirenah za zračne napade začel vrteti sporočilo v loopu in kasneje še nekakšne dramatične žalostinke. Sreča za RŠ, da je imel svoje studie še v kleti, baje so ga poslušali na barikadah okoli Ljubljane, ker je edini vrtel normalno muziko.

Smešno je govoriti o drastičnem prelomu v 90-a, spremembe se po svoji osnovni definiciji dogajajo postopoma. Vsekakor pa je dejstvo, da je bil konec 80-ih poln prelomnih dogodkov, ki so bili v koraku s svetovnim dogajanjem, tako kot leta 1968. Dogajala se je sprememba miselnosti ljudi. V Sloveniji je majniška deklaracija leta 1989 prinesla spremembo prioritet. Naenkrat se je začelo govoriti predvsem o suvereni državi slovenskega naroda, poudarjalo skupni rod, porasla je nacionalna ideologija. Demokracija, demilitarizacija, človekove pravice so bile kar naenkrat postavljene na stran. Po domače, ko se vzpostavi demokracija, se prava pizdarija šele začne. Naraščajoči nacionalizem naj omenjen obvisi v zraku oziroma si ga do nadaljnjega kar izbrišimo z obzorja. Posvetimo se raje kapitalizmu.

Simptomatično se v 90-ih pojavi nereflektirana manija podjetništva in obsedenosti z “razvitim” zahodom, prodor tržne logike. Nova država je zahtevala legalizacijo podzemnih zaledij. Strankarji, ki so se vzpostavili z denarjem Zveze socialistične mladine Slovenije, so začeli nositi obleke. Tolkli so se po za osamosvojitev zaslužnih prsih ter ustanavljali svoje firme. Kulturna scena, na kateri je slonelo osamosvajanje, nikakor pa ne tudi nova država, je bila postavljena pred neizogibno pravno formalizacijo. Ta naj bi pripomogla k normalizaciji situacije - ali drugače rečeno - k želeni privatizaciji.

Govorica Radia Študent pa je ostala nespremenjena - zato pa tudi potisnjena nazaj v podzemlje. Tudi tam ni ušla nadebudnim podjetnikom. Nekdanji pankerji so šli v biznis in RŠ je imel odlično potencialno tržno nišo. Po pričevanjih so prihajale ekipe, ki so z lastnimi oddajami na RŠ-u želele promovirati svoje dogodke. Klapa dolgolascev glasbene redakcije se je uprla, tukaj se predstavlja muzika in ne eventi! Tržne logike v najrazličnejših oblikah se je moral RŠ otepati z vsemi štirimi in izpasti staromoden ter v nasprotju s časom, ki ga je le par let predtem prehiteval. In prav vsak iz tistega časa zna povedati, da se je RŠ na začetku 90-ih znašel v krizi identitete in iskanju novega smisla.

Ne bomo pretiravali, če trdimo, da misel Radia Študent sovraži kapitalizem in birokracijo. Ne smemo pa živeti v iluzijah in si govoriti, da so bili sodelavci RŠ-a vedno tisti najbolj prodorni na sceni in da je bil punk levičarski - kot se rado govori. Prestopi med scenami so bili običajni, Študent je bil le prehoden, valilnica, prostor svobodne izbire. Nekaj se jih je na RŠ vrnilo, drugi so odšli naprej. Sčasoma gre vsak naprej. Najde se kar nekaj bivših sodelavcev, ki niso ravno trenutni nasprotniki (ali pa tudi), lahko so celo podporniki, so se pa znašli v vodah podjetništva in marketinga znotraj privatnih in javnih in hibridnih podjetij in njihove pozicije stojijo nasproti vrednotam RŠ-a. Nič zato, tisti z občutkom za civilno družbo si ga lahko izberejo za nosilca svoje družbene odgovornosti in mu pomagajo snovati strategije izigravanja kapitalizma.

Družbena odgovornost Radia Študent je ta, da ozvoči glasove, ki jih drugače ni slišati. RŠ-evskemu genomu je zapisana prisotnost ob dogodkih, ki v sebi nosijo uporniški naboj. Jeseni leta 1993 se je to pokazalo ob zasedbi Metelkove. Prazne stavbe, ki jih je za seboj pustila JLA, je mestna oblast začela rušiti, čeprav so bile že obljubljene v uporabo Mreži za Metelkovo. Skupina dvestotih samoorganiziranih državljank in državljanov je nadaljevanje rušenja zaustavila z lastnimi telesi. Pojavil se je Radio Študent, ki je v eni izmed stavb vzpostavil začasni studio na agregat in oddajal program z Metelkove. Pojavljale so se debate, ali naj ta studio tudi obdrži, ki pa očitno niso prevladale.

Radio Študent ni nikoli prekinil stikov z Balkanom, kar je bila sicer zunanja politika nove Slovenije. V 90-ih je ta namreč želela ustvarjati vtis, da ni del Balkana in da z nekdanjo Jugoslavijo nima več nobene zveze. Februarja leta 1992, medtem ko so spopadi na območju bivše Jugoslavije že potekali, je Ministrstvo za notranje zadeve novoustanovljene Republike Slovenije izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev 25.671 ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Oddaja “Nisam ja odavde” je šla v eter prav tako leta ‘92, ko so bili jeziki bivše Jugoslavije na službenem mestu za kratek čas še vedno legalni. Kasneje namreč ni bilo več tako. Pa se je vseeno nadaljevala, v nedeljah ob 12-ih, ob času goveje župe in tenstanega krompirja. Medtem ko je v naši nekdanji skupni državi divjala vojna, je Aida vrtela jugomuziko, ki so jo mainstream mediji iz svojih playlist takrat tiho izbrisali, v goste pa vabila Jelinčiča z vsemi njegovimi “proti” stališči. Orala je ledino antagonizmu RŠ-a na medijskem polju. Ta ni bil nov, si je pa moral najti mesto v novem kontekstu. Zavzel se je za družbena področja, ki niso zanimala nikogar drugega. Postal je nosilec podpore kontrakulturi ter gibanjem in iniciativam marginaliziranih in prekarnih.

RŠ je imel dopisniško mrežo po Balkanu vzpostavljeno do tega obsega, da so se dogajala oglašanja s poročanjem o situaciji na terenu. Telefonski pogovori so se lahko v uredniški pisarni posneli na trak in oddaje so se lahko zmontirale tudi zunaj studija, če ta ni bil na voljo. Projekt Cross Radio iz konca 90-ih let je bil ena prvih iniciativ za ponovno vzpostavitev komunikacijskih mostov med prostori nekdanjih republik. V mrežo so se povezale radiopostaje po celotnem Balkanu. V lastnem jeziku je vsaka izmed njih redno oddajala kratek prispevek, ki je predstavil lokalno aktualno dogajanje na neodvisni sceni in se zavrtel na vseh vključenih radiopostajah. Zadeva je zdržala vse tja nekje do 2010, potem so se odprli drugi kanali.

Softverska redakcija Radia Študent je harala po poljih takrat najnovejše pri nas dostopne tehnologije in programirala vse od strateških iger do odštevalca sekund, ki je napovedal vokal v komadu, kar je spikerju omogočilo usklajen in bombastičen zaključek vpada. Konec 80-ih in na začetku 90-ih se pojavi računalnik ZX Spectrum. V etru se predvaja prva računalniška oddaja v Sloveniji.

Takrat se prvič digitalno popiše fonoteka. Pripravljanje glasbene opreme tako ni bilo več omejeno na analogni seznam. Opremljevalec je lahko s takšno pridobitvijo na primer hitro našel tudi vse obstoječe priredbe komada, ki ga je zanimal. Tudi besedila za branje v etru so se začela tipkati na računalnik in množiti s tiskalnikom. Tam nekje sredi 90-ih pride v naše kraje internet in vzpostavi se prva statična spletna stran Radia Študent, z njo pa tudi stream, ki se pojavi leta ‘98. Frekvenca še vedno ne seže dlje kot do robov Ljubljanske kotline, al’ sad može da nas čuje ceo svet!

Ob koncu 90-ih let so se prvič pojavile avdicije za redakcije ter službi za napovedovanje in tehniko. Takrat je že obstajala Aktualnopolitična redakcija kot tudi Redakcija za kulturo. Družbena redakcija je najprej pokrivala področje teorije in univerze. Univerzitetni del se je leta 1996 odcepil v samostojno redakcijo. Družba pa se je kasneje združila s Kulturo. Glasbena redakcija je obstajala nespremenjena od same ustanovitve in morda imela tudi kakšno zaslugo za pojav sistematiziranih avdicij. Predtem je pridobivanje novih sodelavcev temeljilo na osebnem novačenju ljudi, v katerih so aktualni sodelavci videli potencial. Kdaj pa kdaj je na radio kdo prišel tudi sam od sebe. Novi sodelavci, danes oklicani za vajence, so morali opraviti določene naloge in kasneje prispevati na vseh področjih redakcije.  Fora je bila, da se je sredi 90-ih punk že pošteno izpel. Legendarni festival Novi rock, ki se je dogajal od leta 1982, je v 90-ih, po par poskusih oživljanja, propadel. Na sceni v 90-ih je bil rejv! Nekateri pankerji so si oblekli oprijete majčke florescentnih barv in plesali do jutra.

Elektronska glasba je poskušala najti svoje mesto tudi na radiu. Najprej je ekipa štirih DJ-ev prihajala vrtet lastno oddajo. Sodelavcem glasbene redakcije je šlo v nos, da niso bili vključeni v nobeno izmed drugih in v nobenega od, recimo temu, pišočih procesov glasbene redakcije. Ko so se fantje zaradi tenzij umaknili, se je pojavila špika, da RŠ ne mara elektronike. Naslednja epizoda se je zgodila, ko so mlajši DJ-i iz K4 izvajali DJ-grafite in je v sosednji studio uletela ekipa hardcorovcev in spustila komad Motorheadov. DJ-i so popokali kufre in elektronika je morala še malo počakati.

Razširitev programa na vse večere v tednu na začetku 90-ih let je sicer prinesla večinoma glasbene oddaje. Spekter muzike je bil širok, v tistih časih je imela glasbena redakcija celo dva urednika, enega za rock in drugega za svetovne godbe. Muzika ostane v stiku z bivšo Jugo in jo tudi spremlja. Propadli festival Novi Rock v letu 2000 nadomesti Klubski maraton. Ta sceno decentralizira in odpelje mlade bende na turo po manjših klubih po Sloveniji.

Od samega začetka leta 1969 je radio prebival v kleti osmega bloka študentskega naselja v Rožni dolini. Majhnost prostorov je bila povezovalni element. Studio pa je bil vseeno zmožen gostiti osemčlanski bend v živo. V miniaturnih razmerah je vsak mikrofon lovil vse inštrumente. V glasbeni redakciji je na en gramofon in cd predvajalnik hkrati delalo glasbene opreme pet sodelavcev. Teklo se je iz fonoteke do studia, med uredništvom in redakcijami, vsi so bili na kupu, razporejeni na dveh hodnikih, med katerima se je prehajalo skozi stranišče.

Leta 1997 se je Radio Študent preselil v šesto in sedmo nadstropje bloka štirinajst, kjer deluje tudi dandanes. Če sta v kletnih prostorih vzporedna hodnika ustvarjala horizontalno dualnost, se je ta z nadstropji spremenila v hierarhijo. Ali pa je to le priljubljena RŠ-ovska šala, v kateri je zrno resnice. Vsekakor pa se je dinamika v dveh nadstropjih spremenila. Pot od redakcij k studiem ni bila več tako kratka. V sedmem štuku je prostor dejanskega nastajanja programa zunaj etra postala kadilnica. Šesti štuk pa je svojo identiteto zaradi vedno večjih nasprotovanj med vodstvom in sodelavci iskal nekoliko dlje.

Nekje na začetku oddaje smo omenili, da je nova država zahtevala formalizacijo. Radio Študent jo je do neke mere izvedel skladno z Zakonom o zavodih. Nenavadno je bilo, da se po novi zakonodaji v sklopu tega zakona RŠ sploh ni mogel uvrstiti v kategorijo medija, saj je ta status pripadal le RTV Slovenija. Kljub temu je začasna rešitev omogočala vzpostavitev Sveta zavoda skupaj s svojo ustanoviteljico ŠOU, Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani kot naslednico ZSMS, Zveze socialistične mladine Slovenije. Svet je pri sprejemanju odločitev lahko deloval demokratično, saj so bili v njem tudi predstavniki zainteresirane javnosti. In čeprav na papirju status še ni bil legalno formaliziran, je za tisti čas to zadostovalo.

Leto 1996 je bilo za RŠ v tem procesu prelomno. Svet zavoda je na mesto direktorja imenoval Dejana Jelovca, ki je na podlagi Akta o ustanovitvi iz leta ‘89, po katerem je Radio Študent imel status pravne osebe ali p. o., svet zavoda ukinil in takoj zatem sam prevzel tako organ upravljanja kot poslovodni organ. Z združitvijo dveh temeljnih funkcij zavoda je pridobil absolutno moč nad zaposlenimi in distribucijo stroškov. Po prvi neuspešni stavki sodelavcev 96-ega leta je velik del kadra odšel. Ta manko se je še nekaj časa poznal pri kakovosti sporeda Radia Študent. Navkljub notranje slabi situaciji, ki je povzročila nelagodno delovno okolje, so sodelavci še naprej proizvajali vsebino in se odzivali na dogajanje v zunanjosti. RŠ tako svoje medijske drže v teku procesa ni izgubil.

Sodelavci so se leta 2004 organizirali v sindikat in posegali po mnogih pravno-formalnih prijemih in sredstvih javnega pritiska, da bi dosegli odhod Jelovca s položaja direktorja. On pa je ustanovil še en zavod, Radiotelevizijo Študent, ki je vsem sodelavcem izdal nove delovne pogodbe. Eden izmed navedenih členov v njih je bil pravni vzvod za dokončno odstavitev Jelovca v letu 2006, uskladitev Akta o ustanovitvi Radia Študent med RŠ-om in njegovo ustanoviteljico ŠOU ter združitev prej omenjenih dveh zavodov znotraj enega.

Proces tranzicije se je za Radio Študent torej končal šele leta 2006, hkrati pa mu je uspelo "preživeti proces lastninjenja nove države - neolastninjen". Temu se ni izognila nobena druga obštudijska dejavnost, ki je bila ob koncu nekdanje Jugoslavije pod pokrovko ZSMSja.

Drago poslušalstvo, jezik ne ve več, ali naj uporablja preteklik ali sedanjik. Bodi dovolj. Na zgodbo o poslabšanju odnosov med Zavodom Radio Študent in njegovo ustanoviteljico ŠOU, do česa njun konflikt privede in kakšna družbena gibanja so bila s tem dogajanjem vzporedna, bo treba počakati do katere izmed naslednjih obletnic … Zgodovina naj bi se ponavljala, tako da presenečenj verjetno ne bo.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.