Rasizem v antiki - 2. del

Rasizem v antiki - 2. del

Oddaja
Avgust princeps senatus
12. 11. 2017 - 20:00

V prejšnjem Repetitiu smo prikazali, da se mainstream zgodovinarji vprašanja rasizma v antiki lotevajo anahronistično, saj na pojav rasizma gledajo ahistorično. Pokazali smo tudi, da je takšno razumevanje posledica fetišizma rase, ki jo proizvaja kapitalistični produkcijski način. Ta namreč zabriše družbeni odnos izključevanja, ki se lepi na biološke, kulturne ali druge značilnosti. Vidne tako ostanejo zgolj te, družbeni odnos, ki jih šele naredi relevantne, pa je zabrisan. V tokratnem Repetitiu se bomo vprašanja rasizma v antiki lotili na drugačen način: ne bomo zgolj aplicirali značilnosti biologističnega rasističnega diskurza na antični diskurz in iskali podobnosti, kot to delajo mainstream zgodovinarji, temveč bomo raziskali družbene odnose izključevanja, ki pa so v antiki potekali z drugačno logiko kot v kapitalizmu.

Alternativni pristop bomo prikazali za obdobje zgodnjega rimskega cesarstva oziroma principata. Kljub temu da se bomo omejili na obdobje principata, je mogoče pristop aplicirati tudi na druga obdobja antike, vendar ob upoštevanju nekoliko drugačnih strukturnih mehanizmov. Obdobje principata se začne s podelitvijo naziva princeps senatus cesarju Avgustu leta 27 pred našim štetjem in traja do okrog 3. stoletja našega štetja, ko principat zamenja dominat. Čeprav pri analizi strukturnih mehanizmov v tem primeru politična oblika vladanja in natančne letnice niso zelo relevantne, se obdobje principata približno pokriva z obdobjem širših družbenih sprememb, tako da nam lahko služi za legitimen časovni okvir.

Naštejmo nekatere pomembne strukturne značilnosti obdobja. Sistematično osvajanje se je do vzpostavitve principata v veliki meri zaključilo in je bil torej imperij že vzpostavljen. Prav tako se je rimsko državljanstvo postopoma začelo širiti na nerimsko prebivalstvo. Proti koncu obravnavanega obdobja, torej v 3. stoletju, so bile strukturne spremembe drastičnejše: suženjsko delovno silo je v veliki meri nadomestil kolonat. Svobodno prebivalstvo se je začelo deliti na kategoriji humiliores in honestiores, za kateri je zaradi domnevno različne stopnje časti veljalo različno kazensko pravo. Z Antoninovim ediktom leta 212 je bilo državljanstvo podeljeno skoraj vsemu svobodnemu prebivalstvu cesarstva. Dalje je vzpon krščanstva, ki je cesarsko priznanje dobilo z milanskim ediktom leta 313, bistveno vplivalo na spremembo identitete in pripadnosti lokalnim verskim skupnostim. Nenazadnje so prelomnico predstavljali vpadi barbarskih ljudstev, ki so od konca 2. stoletja predstavljali stalnico in postopno privedli do barbarizacije rimske vojske. Teh strukturnih sprememb proti koncu obdobja ne bomo več obravnavali.

V prvem delu smo videli, da sistemski mehanizmi izključevanja rasno označene populacije izhajajo iz same organizacije produkcijskega načina, zaradi katerega se proizvaja za sistem odvečna populacija. Produkcijski način v antiki se je od kapitalističnega bistveno razlikoval. Glavni vir presežkov je takrat predstavljalo obdelovanje zemlje, delovna sila, ki je presežke ustvarjala, pa je bila večinoma suženjska. Čeprav je bilo sužnjev v rimskem cesarstvu le med 10 in 20 odstotki, so bili ti tisti, ki so ustvarjali presežke. Ostala populacija si je presežke bodisi prilaščala, če je šlo za velike posedovalce zemlje, bodisi je proizvajala za lastno potrošnjo, če je šlo za kmete s svojo zemljo ali obrtnike. Nekaj je bilo tudi plačane delovne sile, za katero pa iz razpoložljivih virov težko ali le z zadržki rečemo, da je ustvarjala presežke, ki so si jih prisvajali drugi. Sama motivacija produkcije ni bila vse več profita in investiranje v nov produkcijski proces, temveč kopičenje bogastva ali zadovoljitev lastnih potreb. Izkoriščanje tudi ni potekalo znotrajekonomsko kot v kapitalizmu, temveč z odkritim nasiljem.

Razred v marksističnem smislu opredelimo kot odnos prisvajanja presežkov, in ne odnos do produkcijskih sredstev, kot so to pogosto razumeli nekateri vulgarnejši raziskovalci. Glede na to lahko kot tista razreda, med katerima je potekal razredni boj v smislu prisvajanja presežkov (ne pa v političnem smislu), opredelimo sužnje in velike sužnjelastnike. Pri tem smo zanemarili razlike v pravnih statusih pravih sužnjev, dolžniških sužnjev in različnih drugačnih prisilnih oblik dela, ki so se pojavljale v provincah cesarstva. Razredov v političnem smislu in v smislu obstoja razredne zavesti v antiki seveda ni bilo, prebivalstvo pa se je delilo na statuse. Tako sta statusa ekvitov in senatorjev različna statusa, čeprav lahko oba opredelimo kot isti razred prilaščevalcev presežkov preko posedovanja zemlje.

Če v kapitalizmu delavski razred disciplinira tiha prisila tržnih odnosov, v antiki suženjstvo disciplinirajo odkrito nasilje po eni strani, po drugi pa simboli. Sužnje so gospodarji na primer lahko nekaznovano ubili ali jih mučili in pretepali kakor so želeli. Glede na to, da je bilo o discipliniranju z nasiljem v zgodovinskih raziskavah že veliko povedanega in jim nimamo kaj pridati, se posvetimo simbolnemu discipliniranju. Patterson pokaže, da je suženjstvo vselej močno simbolizirano in ritualizirano. Pri tem sta imela glavno vlogo sužnjeva alienacija po rojstvu in njegova družbena smrt. Suženj je bil nasilno iztrgan iz družbe svojih prednikov, desocializiran in depersonaliziran, nato pa vključen v novo, gospodarjevo družbo, a vselej kot simbolno ne-rojena ne-oseba. Kot tak je predstavljal stalnega notranjega sovražnika v gospodarjevi družbi in bil vselej marginaliziran.

Tudi sama družbena smrt je bila močno ritualizirana. Suženj se je moral odreči svoji prejšnji skupnosti in se vključiti v skupnost gospodarja, kar se je najočitneje zgodilo že z zamenjavo imena kot simbolnim aktom odvzema njihove identitete. Ključno vlogo pa je igrala religija. Sužnji so se na primer udeleževali različnih obredov, udeleževali so se gospodinjega kulta larov. S prehodom v pozno republiko in nato principat se je specializacija kultov razširila. Posebej suženjsko naravnani kulti, ki so jih vodili in v njih participirali sužnji, so inkorporirali nove sužnje v suženjsko skupnost. Za inkorporacijo v širšo skupnost so poskrbeli javni kulti, v katerih so sodelovali vsi. Veliko izmed teh so v Rim prinesli sužnji sami z vzhoda, na primer popularni Mitrov kult.

V času principata je ključno vlogo pri inkorporaciji sužnjev v skupnost gospodarjev igral kult cesarjev, v katerem so najbolj aktivno sodelovali prav sužnji in osvobojenci. Bogatim sužnjem, ki so bili zadolženi za njegovo organizacijo, je nudil potrditev in prestiž v nasprotju do ostalih sužnjev. Med cesarstvom pa je pridobil drugačno funkcijo za sužnjelastniški red: v zakonodajo je vpeljal možnost azila za sužnje, če so se pred gospodarji zatekli h kipu cesarja, kar je bil eden redkih primerov javne intervencije v odnos med sužnji in gospodarji. Čeprav so bili dejanski takšni primeri azila sužnjev redki, je s samo to institucijo celotni sužnjelastniški sistem pridobil legitimnost in se je povečala avtoriteta cesarja.

Za stanje družbene smrti je bil najbolj značilen manko časti, ki je izhajal iz tega, da suženj nima lastnega bitja razen kot izraz bitja gospodarja. V vseh družbah, kjer je suženjstvo igralo strukturno pomembno vlogo, se tako pojem časti pojavlja kot ena osrednjih tem, kar velja tudi za antiko. To se na primer kaže v sodstvu: suženj prav zato, ker naj ne bi imel časti, ni mogel nikogar tožiti, hkrati pa je tudi pričal lahko zgolj po mučenju, saj je sama njegova beseda veljala za brezčastno.

Zaradi te izkušnje ponižanja je suženj začel hrepeneti po svobodi: obljuba osvoboditve je tako igrala eno ključnih vlog v discipliniranju sužnjev, osvobajanje pa je bilo v Rimu razširjena praksa. Osvobojenec je dobil rimsko državljanstvo, čeprav se ga je držala stigma nečastnosti, ki pa se ni prenesla na njegove potomce. Prav zaradi strukturne pomembnosti suženjstva je tudi pojem svobode predstavljal eno osredjih vrednot v Rimu. Zanimivo je, da je s prehodom iz republike v cesarstvo sam pojem libertas nekoliko spremenil pomen: medtem ko je prej pomenil predvsem svobodo politične participacije in javnega nastopanja, je pod Avgustom dobil pomen fizične in pravne varnosti.

Omenimo še skupino sužnjev in osvobojencev, ki jo zgodovinarji ponavadi postavljajo za izjemo. To so cesarjevi sužnji in osvobojenci ter sužnji in osvobojenci njegovih sužnjev in osvobojencev. Gre za izredno premožno in vplivno skupino, za katero se vsaj na prvi pogled zdi, da ni izkoriščana ali družbeno mrtva. Vendar velja prav to. Niso mogli namreč zavrniti naloženega dela, zaradi njihovega statusa pa je bilo lahko to tudi bistveno intenzivnejše in daljše, kot bi ga lahko naložili svobodnjaku. Nadalje so jim bile tako odgovorne funkcije, kot so jih opravljali v državni administraciji, naložene zgolj zato, ker so bili družbeno mrtvi in so torej delovali kot podaljšek cesarja, in ne kot samostojna oseba. Moč, ki so jo imeli, je bila tako moč cesarja. Nadalje je možnost, da bi bili podvrženi mučenju in eksekuciji, zagotavljala korektno in nekorumpirano delo ter motiviranost, da bi bili čim boj učinkoviti. Nenazadnje so opravljali le administrativne funkcije, ki so veljale za nečastne in bi predstavljalo žalitev, če bi cesar na tako funkcijo imenoval senatorja ali ekvita. Pripadla je lahko le sužnju ali osvobojencu, ki sta že tako veljala za brezčastna. 

Poskušala sem pokazati, da so bili v času principata sužnji tisti, ki so zasedali strukturno mesto družbeno izključene populacije. Če na podlagi tega opredelimo raso, lahko sklenemo, da sta se v tem obdobju razred in rasa do neke mere pokrivala. Vendar so mehanizmi podrejanja sužnjev nudili podlago za vzpostavitev cele hierarhične palete podrejene in segregirane populacije, ki jo je proizvajala po eni strani širša družbena delitev dela in po drugi imperializem kot mehanizem pridobivanja novih sužnjev in zemlje ter svojevrstnega izkoriščanja. Opozorimo še na eno razliko med moderno rasno označeno populacijo in antično suženjsko. Slednja se na videz ni razlikovala od ostalega svobodnega prebivalstva niti je zaradi velike stopnje osvoboditev in migracij od njega ni bilo mogoče ločiti po izvoru. Seneka je zapisal, da so sodobniki nekoč sicer razmišljali o uvedbi posebnih oblačil za sužnje, vendar so zamisel opustili, ko je nekdo izpostavil, da bi sužnji s tem prepoznali svojo številčnost in moč.

Skupina populacije, ki je bila tudi strukturno segregirana in na katero se je tudi prenesel diskurz časti, ki je, kot smo pokazali, izviral iz značaja sužnjelastništva, je plačana delovna sila. Pri tem je šlo za svobodno delovno silo, ki je za določen čas proti plačilu opravljala praviloma fizično delo, največkrat obdelovanje zemlje ali obrtništvo. Pri tem višine plačila in pogojev dela ni mogla določati sama, kot je to veljalo za tako imenovane častne poklice, kamor so sodili zdravniki, učitelji in podobno. Plačane delovne sile sicer ne moremo enačiti s sodobno mezdno, kot to pogosto počno zgodovinarji. V antiki namreč ni obstajala ločena sfera trga, po kateri bi se znotrajekonomsko ustvarjali in prisvajali presežki. Vsaj v Rimu je veljalo tudi, da ta delovna sila ni bila eksistenčno odvisna, saj je bil vsak prebivalec upravičen do brezplačnega žita. Vsaj v primerih javnih naročil lahko sklepamo, da ta delovna sila ni bila izkoriščana, temveč so jo premožni najeli, da si pridobijo priljubljenost in s tem politične točke.

Vseeno lahko sklepamo, da je v več primerih tudi prihajalo do izkoriščanja, ko je takšna delovna sila nadomestila pomanjkanje suženjske. Vsekakor je pri plačani delovni sili šlo za segregirano populacijo, na katero se je tudi apliciral diskurz časti, izhajajoč iz suženjstva. Tako so ti poklici veljali za nečastne, medtem ko je brezdelje in lastno določanje pogojev dela veljalo za pogoj svobode. Nekateri med takšnimi poklici so bili tudi pravno opredeljeni za infamne, torej takšne ‘z zmanjšano častjo’, kar je pomenilo, da so bili njihovi izvajalci ob določene pravne pravice, na primer niso smeli biti zastopniki drugega v sodnem procesu. Iz nekoliko drugega zornega kota so nečastna dela predstavljena v Repetitiu z naslovom Mezdniki in vlačuge.

Preidimo na sistemski mehanizem imperializma. Ta je predstavljal glavni mehanizem za pridobivanje novih sužnjev. Rimljani so namreč v največji meri zasužnjevali premagana in podrejena ljudstva, čeprav ne vselej in ne v celoti. V začetku principata se je sicer zasužnjevanje premaganih ljudstev omejilo na sporadična zatrtja uporov in plenjenja, vendar je verjetno tudi to zadostilo povpraševanju po novih sužnjih. Pomen imperializma za reprodukcijo sistema se kaže že v terminologiji: za sužnja je na primer dolgo časa veljal izraz captivus, ujetnik. Prav tako je bil izraz ‘podrediti si’ določeno ljudstvo enak kot izraz ‘zasužnjiti’, čeprav dobesedno ni šlo za zasužnjenje. V rimski literaturi se za podrejena ljudstva pogosto pojavljajo mnenja, da so nečastna, suženjska, poženščena in podobno. Zanimivo je prepričanje, da dlje kot je ljudstvo podrejeno Rimu, bolj izgublja bojevitost in bolj je suženjsko.

Opazimo torej, kako se izrazi, ki se sicer uporabljajo za de facto sužnje, aplicirajo tudi na podrejena ljudstva. To se lepo vidi na primeru odnosa Rimljanov do Grkov. Te so sprva zelo cenili in njihovo kulturo imeli superiorno svoji, vendar se je to spremenilo, ko so se sredi 2. stoletja pred našim štetjem rimske ekspanzionistične težnje obrnile proti Grčiji. Zdaj so Grkom začeli očitati prevatantskost, arogantnost, nezmerno obnašanje, pomanjkanje časti. V obdobju osvajanja grškega ozemlja in zasužnjevanja grškega prebivalstva se je pojavil poseben pejorativen izraz za grškega sužnja, ‘graeculus’, ki je izražal nemoškost in ničvrednost. Njegova uporaba se je nato kmalu razširila na vse sužnje helenističnega porekla in tudi na svobodne Grke. Tako se je na Grke kot skupino začelo gledati kot ljudi brez časti, zato ker je bila v tem obdobju večina sužnjev Grkov ali heleniziranih ljudstev. 

Imeperializem pa ni predstavljal zgolj vira novih sužnjev. Vsaj v obravnavanem obdobju principata se je sistematično osvajanje že končalo in so bila množična zasužnjevanja le sporadična. Predvsem je zagotavljal vir stalnega izkoriščanja provinc, ki so bile v cesarstvo že inkorporirane. To je po eni strani potekalo z rimskim prilaščanjem provincialne zemlje, kjer so z ustanavljanjem kolonij za svoje reveže in vojaške veterane Rimljani reševali problem pomanjkanja zemlje doma. Po drugi strani pa je izkoriščanje potekalo v obliki zemljiškega davka, ki je sicer lep primer zakrivanja ekonomskega izkoriščanja v pravni sferi: davek namreč formalno ni bil davek, temveč plačilo za uporabo zemlje. Vsa zavzeta zemlja je namreč de iure pripadla Rimu, čeprav je de facto proti plačilu ostala prejšnjim lastnikom. Tretji način okoriščanja s provincami so predstavljale različne oblastne funkcije upravnikov provinc, ki so z njimi močno obogateli. Vendarle pa ne moremo gledati na provincialno prebivalstvo kot nujno in splošno podrejeno in izkoriščano. V provincah se je pogosto ohranil sloj izjemno premožnega in politično vplivnega prebivalstva brez državljanstva.

Rimljani v tem času niso tvorili etnije, naroda ali podobno. Predvsem je šlo za status, ki je s seboj prinašal pravno definirane privilegije in obveznosti. Od leta 88 pred našim štetjem je status državljanstva imela skoraj celotna Italija. Poleg kulturnega in pravnega privilegiranega položaja rimskih državljanov sta torej ključni privilegij igrala opravičenost od plačevanja zemljiških davkov in možnost kolonizacije provinc. Kolonije, bodisi revnega prebivalstva bodisi veteranov, so prav tako imele status državljanstva. Ta se je vsaj na začetku obravnavanega obdobja podeljeval skupnostim, ne posameznikom, kasneje pa tudi tem kot izkaz posebne časti. Postopoma se je status državljanstva širil na provincialne skupnosti. Najprej so ga dobili municipii v provincah: izraz, ki je sprva označeval določen italijanski populus, je v tem obdobju že pomenil mesto s statusom državljanstva, tudi če ni bilo v Italiji. Municipii so bili predvsem značilnost zahodnega dela cesarstva, na vzhodnem delu pa so kot skupnosti s prebivalstvom prevladovale kolonije, saj je bilo tam manj urbaniziranosti in drugačne politične strukture. Sherwin-White meni, da je bil kriterij podeljevanja državljanstva predvsem kulturna asimiliranost in lojalnost Rimu.

Ko se je državljanstvo širilo po provincah, je izgubljalo svoj privilegirani pomen. Vse bolj je postajalo statusni simbol in znak časti, vse manj pa ekonomski privilegij. Sam status državljanstva se je nekoliko razslojil, tako da ni več vselej pomenil opravičenosti od davkov pa tudi ne vselej pravice do kandidiranja za mesta državnih uradov. S širitvijo državljanstva so se širile tudi lokalne administracijske strukture, temu ustrezno pa se je spremenil tudi tok pretakanja davkov. Medtem ko so se v začetku obdobja ti stekali v Rim, so se sedaj vse bolj porabljali za vzdrževanje lokalnih administracij in s tem lokalnih elit, torej municipalnega plemstva. Ko je leta 212 našega štetja cesar Karakala državljanstvo podelil skoraj vsemu svobodnemu prebivalstvu rimskega cesarstva, se je pomen državljanstva že popolnoma izničil. Identitetna ločnica sedaj ni več potekala med državljani in peregrini, torej svobodnimi nedržavljani, temveč navzven, med državljani in barbarskimi ljudstvi, ki so v tem času začela vse bolj vznemirjati rimsko cesarstvo.

Poskušala sem orisati sistemske mehanizme, ki so v obdobju principata proizvajali izključeno in segregirano populacijo. Skupino najnižje na hierarhični lestvici so predstavljali sužnji, ki so bili ne le izkoriščani razred, temveč so tudi simbolno predstavljali tujce in sovražnike kot družbeno mrtve ne-osebe brez lastnega bitja. Zaradi temeljnega strukturnega pomena suženjske populacije se je diskurz, ki je izviral iz suženjstva, torej diskurz nečastnosti, suženjstva in nesvobode, apliciral tudi na druge družbene skupine. Po eni strani na tako imenovana nečastna dela, kamor so sodila vsa dela za drugega in pod pogoji drugega, in po drugi strani na prebivalce provinc, ki se jih je izkoriščalo s prilaščanjem zemlje in davki.

Če rasizem razumemo kot strukturni odnos, ki proizvaja izključeno populacijo, moramo temu ustrezno prilagoditi tudi pojmovanje rasističnega diskurza. Kot smo videli, antični rasistični diskurz v tem pomenu ni imel več nič skupnega z modernim biologističnim ali kulturnim diskurzom, temveč je izhajal iz samega suženjskega stanja in je poudarjal predvsem pomen časti. Če si sedaj zastavimo vprašanje, ali lahko v antiki govorimo o rasizmu, lahko nanj odgovorimo: ne, če z rasizmom razumemo biologistični rasistični diskurz, da, če z rasizmom razumemo sistemske mehanizme izključevanja. A tudi ti so, kot smo videli, v antiki potekali bistveno drugače kot danes.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.