Z alternativo čez oblast

Z alternativo čez oblast

Oddaja
14. 4. 2019 - 20.00

Pozdravljeni v drugem v seriji Repetitiev o zgodovini Radia Študent, ki dopolnjuje ter sooblikuje eter ob 50-letnici tega, kot smo že ugotovili, sprva idejno študentsko-povezovalno in informacijsko usmerjenega radia. Če smo v prejšnjem Repetitiu nekoliko podrobneje osvetlili družbene okoliščine, ki so pripeljale do prvega Študentovega oddajanja 9. maja 1969, ki je seveda botrovalo začetkom velikih študentskih gibanj, pa bomo tokrat vlogo Radia Študent kot konsistentno kritične in ipak provokativne družbene institucije spoznali prek obravnave nekaterih fenomenov sedemdesetih in osemdesetih let. Tudi tokrat gre posebna zahvala delu Andraža Magajne in Marka Dolesa ter njuni tehniki radijske etnografije v okviru Muzeološko-tehničnega laboratorija - dokumenti Službe državne varnosti pač niso tako lahko dostopni. 

Zgodovina Radia Študent prvič. Ustanovitev.
 / 10. 3. 2019

Študentska gibanja pomembno zaznamujejo obdobje na Slovenskem do leta 1974. Radio Študent se je že v tem času izkazal za odločilen faktor, ki je na eni strani že operiral s precej jasnim in nič kaj “mladinsko entuziastičnim“ političnim jezikom, hkrati pa je kot tak tudi igral vlogo medija per se, saj je omogočil informiranost o specifičnih in v tem obdobju politično spornih vsebinah, ki so zadevale predvsem študentsko problematiko, hkrati pa se je odzival na konkretne svetovne dogodke, denimo na agresijo ZDA nad Vietnamom, Kambodžo in Laosom ali pa na obisk golističnega francoskega predsednika Jacquesa Chaban-Delmasa v Ljubljani. Največ študentske revolucionarne žilice se je pokazalo prav v drugem obdobju, to je tistem, ki je sledilo “mahanju s papirnatimi plakati“ 68. in 69. leta. 

Radievo delovanje je takrat že redno spremljala Služba državne varnosti in zanj v začetku leta 1971 ugotavljala, da vse bolj popularizira ekstremistično dejavnost posameznikov in skupinic, ki se skrivajo za študentskimi organizacijami. “Kljub omejenosti območja slišnosti Radia Študent na območje Ljubljane in bližnje okolice ter skromen krog potencialnih poslušalcev,” so bili pozorni v Službi državne varnosti, “zaslužijo nekateri prispevki še posebno pozornost, ker v marsičem prehajajo politične in pravne tolerance.” Informirali so se o organizaciji radia, o številu sodelavcev, uredniški politiki. Vedeli so na primer, da je leta 1971, ko se je z mesta glavnega urednika poslovil Jože Šlander, kandidirajoči Luka Škoberne odstopil od svoje kandidature, ker je svet radia odklonil spremembo statuta. S tem si je Škoberne namreč želel zagotoviti pravico veta na prispevke, za katere bi sodil, da niso primerni za objavo.

Še posebej pozorno je Služba državne varnosti spremljala vpletenost in funkcijo radia v času, ko so študentska gibanja dosegala vrhunec. “Radio Študent zlasti v letu 1971 osvetljuje dogajanja med ljubljanskimi študenti v povezavi z aktualnimi družbenimi gibanji tako v Ljubljani kot v drugih jugoslovanskih republikah,” so ugotavljali, “še posebej temeljito pa se je vključil v aktivnost ob pripravah demonstracij na Aškerčevi cesti.” Ob zasedbi univerze 25. 5. 1971 je Študent kot “svobodni val 188”, kot so ga takrat imenovali, številka 188 pomeni takratno valovno dolžino oddajanja 188 metrov, in kot praktično edini medij poročal in zastopal stališča ob zasedbi Filozofske fakultete, katere neposredni povod je sicer bila preiskava organov Uprave javne varnosti v prostorih Filozofske fakultete zaradi suma kaznivega dejanja ščuvanja k ustavnim spremembam. V kazenskem pregonu sta bila Milan Jesih in Franko Adam. Slednji, študent filozofije, je sestavil in na fakulteti obesil plakat z vsebino: “Napočil je čas gverile. Uprimo se avtoritarizmu in porajajočemu se kapitalizmu.” 

Tako je bila 24. 5. 1971 sklicana izredna skupščina študentov v okviru fakultetnega odbora Skupnosti študentov Filozofske fakultete, ki je sprejela sklep o formiranju posebnega odbora za zasedbo. Ta je opozarjal na izrazito političnost procesov proti tovarišem, prav tako pa, ob sovpadajoči represivnosti organov oblasti, na grožnjo statusa quo. Spomnili so na primer na beograjskega študenta Mijanovića, ki je bil ne glede na aktivno protestiranje študentov takrat še vedno v zaporu; te t. i. neefektivnosti običajnih sredstev si niso želeli. Cilj je bil spodbuditi radikalnejšo demokratizacijo družbe ter reformo in eksteritorialnost univerze, hkrati pa obsoditi takšno agresivno diskreditacijo študentskega gibanja, ki je hkrati pomenila kršitev samoupravnih načel družbe. Študentje so želeli avtonomnost sodišča pri obravnavi omenjenih študentov, hkrati pa avtonomnost univerze, na kateri naj vlada svoboda znanosti ob aktivnosti študentov. V manifestu zasedene Filozofske fakultete najdemo takšne zapise:

“Svobodna univerza mora dopuščati maksimalen razmah svobodne kritične znanosti. Postati mora žarišče misli, ki bo razbijala lažno racionalnost industrijsko-potrošniške družbe ter oblikovala človeka, ki mu bo bistvena delovna vrednota resnica in ne dobiček. Svobodna univerza je subverzivno-pozitivna provokacija v družbi.”

Radio Študent, ki je o dogodkih vsakodnevno in redno poročal, je povzel tudi vsebino tiskovne konference, ki se je odvijala na zadnji dan zasedbe fakultete. Študentje morajo, kot so zagovarjali, nastopati kot politična sila mimo zbirokratiziranih organizacij, dotedanja abstraktna hotenja pa naj bi zamenjali z organizirano akcijo. Na pričujoči tiskovni konferenci 1. junija 1971 so študentje novinarje opozarjali, “da se svobodna univerza živi, ne pa opisuje z besedami”, s čimer so zavračali odgovore na novinarska vprašanja. Služba državne varnosti je nato delovanje Radia Študent spremljala tudi na Študentskem kulturnem maratonu na začetku leta 1972, ki ga je organiziral Aleksander Zorn, sicer prvi urednik kulturne redakcije. Na dogodku, ki se je odvijal cel dan, se je govorilo o poeziji, glasbi, gledali so filme, prišlo pa naj bi do več prekrškov, med drugim naj bi celo žalili miličnika, kar je rezultiralo v prijavah 10 študentov.

V začetku leta 1971 je Radio Študent poročal tudi o protestnem shodu pred avstrijskim konzulatom v Rožni dolini, ki se ga je udeležilo okoli 200 študentov, saj je bilo Marjanu Šturmu, predsedniku Zveze slovenske mladine na Koroškem, napovedano sojenje, ker je v dvojezičnem Šmohorju nemški cestni oznaki pripisal še slovensko krajevno ime - šlo naj bi za t. i. “zlobno poškodovanje javne lastnine in žaljenje javnih organov”. Akcijski odbor za solidarnost je takrat Zvezni izvršni svet pozval, naj se Jugoslavija kot podpisnica avstrijske državne pogodbe javno in odločno opredeli do smiselnosti in namena takšne akcije avstrijskih oblasti. 

Služba državne varnosti ni našla institucionalnih mehanizmov, ki bi delovanje Radia Študent lahko vsebinsko zamejili. Ta je zanjo predstavljal pravo enigmo, saj je na eni strani provociral in operiral s politično sporno vsebino, na drugi strani pa je bil instrument študentov, ki ga je ustanovil izvršni odbor Skupnosti študentov, a na njegovo uredniško politiko ni imel nikakršnega vpliva. A contrario: Radio Študent je bil do svojega ustanovitelja nenehno kritičen. Uredniška politika in orientacija sta bili na radiu kolektivni, nanju ni mogel imeti vpliva niti glavni financer Radiotelevizija Ljubljana. Za Službo državne varnosti je radio predstavljal nevaren mobilizacijski potencial, zato so nenehno iskali drugačne pristope k obravnavi problematičnosti medija, ki bi onemogočili njegovo manipuliranje s študentsko populacijo.“Ne glede na dejstvo, da tudi redakcija v letu 1972 ohranja levičarske pozicije, do izraza prihaja predvsem kritizerski odnos do posameznih aktualnih družbeno-političnih dogodkov,”se je nejasno prikazovalo stališče, “nekateri prispevki pa presegajo meje mladostnega entuziazma in kažejo na perfidno oponiranje uradni politični liniji.”

Služba državne varnosti je poskušala proti radiu delovati tudi po strogo formalni poti. Opozarjali so denimo, da je bil Akt o ustanovitvi Radia Študent nejasen, da tedanji glavni urednik ni bil ustrezno registriran, da bi morebitna inšpekcija Zvezne uprave za radiodifuzno službo gotovo ugotovila tehnično neustreznost oddajnika, pri čemer bi Radioteleviziji Ljubljana naložili visoko denarno kazen zaradi nevzdrževanja, služba za knjigovodstvo pa bi ob kontroli finančnega poslovanja našla razloge za ukrepanje. Leta 1973, ko je Ljubljano obiskal Richard Nixon in so se po mestu pojavili sovražni letaki, je policijo nekdo obvestil, da naj bi bili le-ti napisani na pisalnem stroju na Radiu Študent. Opravljena je bila preiskava, ki jo je vodil inšpektor Klobasa, a je bila neuspešna.

Študentovo pozicijo so vendarle poskušali nekako opredeliti, ko sta se pojavila Gibanje 13. november in z njim povezana zaplemba številke Tribune, ki je takrat skupaj s Študentom predstavljala mesto teoretske in aktualne družbeno-politične kritičnosti. V njej je Jaša Zlobec proti koncu leta 1971 predlagal organiziranje t. i. Komunistične lige, ki naj bi povezovala delo posameznih skupin, temeljila pa na delu Marxa, Engelsa, Mao Cetunga, Liu Šaočija, Rose Luxemburg, Trockega in Rudija Dutschkeja. Cilj gibanja naj bi bil organizirati neorganizirane potenciale v novo ustvarjalno skupino. 

Radio Študent je o tem poročal kot o “zgodovinskem sestanku” skupine študentov, ki so menili, da znotraj obstoječih institucij, vključno z Zvezo komunistov, ni bilo mehanizmov za korenito spremembo družbe. Takšen in podobni prispevki so pri Službi državne varnosti izoblikovali mnenje, da pri “Radiu Študent ni mogoče prezreti določenih elementov anarhizma, neotrockizma, vplivov zahodnoevropske nove levice in drugih ultraradikalnih idej. Kljub meglenim ciljem in neizdelanemu programu vnašajo prispevki zmedo in bi utegnili v določeni kritični politični situaciji pripeljati do večjih deviacij oziroma vplivati na razpoloženje širših družbenih plasti.”

Ne glede na burno politično dogajanje pa se je Radio Študent v tem času s svojo izvirnostjo predstavil na glasbenem področju tudi širši javnosti. Glasba je imela na radiu pomembno vlogo že od vsega začetka, vendar se je koncipiranje glasbene politike skozi zgodovino precej spreminjalo - vedno so jo dojemali kot pomemben del kulture, a duh časa je naredil svoje. Ker je Radiotelevizija Ljubljana preveč odražala splošni nivo glasbenega okusa povprečnega Slovenca, si je Študent, na čelu z imeni, kot so Dragan Bulič, Rihard Kislih, Ludvik Škoberne in Stane Sušnik, prizadeval za čim bolj aktualno poročanje o popularni glasbi, deklarirano aktivno se je zgledoval po Radiu Luxemburg

Že takrat je sicer veljalo pravilo, da t. i. popularna glasba ne sme postati stereotip, je pa ta v etru vendarle prevladovala, prek zvez s tujino pa so imeli možnost dostopa do albumov z lestvic Top 30 ali Top albumi. Leta 1971 je Radio Študent organiziral koncert skupine Status Quo v Hali Tivoli, leto kasneje pa pripeljal skupino Mungo Jerry, s čimer je v slovenski prostor pripeljal takratne svetovne glasbene fenomene in še posebej opozoril nase. 

Ob domala popolni pomiritvi študentskih gibanj z letom 1974, ko sta se Skupnost študentov in Zveza socialistične mladine Slovenije združili, Radiu Študent ni pritičala nikakršna drugačna vloga. Gibanja so ga korenito zaznamovala, vpliven je postajal na glasbenem področju in ostajal neodvisen. Razlika je bila recimo ta, da se je od leta 1974 za formalnega ustanovitelja zdaj štela Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je bila pomemben del njegovega financiranja, vendar to ni vplivalo na vsebino programov. Prav tako je radio že takrat počasi začel pridobivati vedno več lastnih sredstev z organizacijo prireditev, koncertov in seveda z razvijajočo se ekonomsko-propagandno dejavnostjo. 

Proti koncu sedemdesetih let se je na slovenskem prostoru pojavil nov fenomen, morda kar “simptom“, k razvoju in oblikovanju katerega je odločilno prispeval prav Radio Študent. S tem vstopamo v obdobje, ko sta t. i. alternativna glasba in nastajajoča alternativna radijska postaja z roko v roki nastopali proti oblastnim intervencijam, medijskemu hujskanju in konvencionalnim družbenim vrednotam. Slovensko območje je za punk predstavljalo rodovitna tla, saj si je mladina želela za trenutek izstopiti iz oblikujoče se potrošniške družbe na eni strani ter ideoloških obrazcev samoupravnega socializma na drugi - želela si je identitete. Ali drugače, z le kančkom cinizma: če so si po odprtju Maximarketa leta 1971 tudi v Ljubljani lahko dekleta šla kupit mini krila, oprijete bluze in čevlje z debelim podplatom, so identifikacijo z družbenim fenomenom, tokrat pač s punkom, dobili tudi prostaški tipi.

Punk se v Sloveniji prvič pojavi okrog leta 1977. Uveljavi se kot novo gibanje, ki je hotelo delovati mimo oblastnih institucij, hkrati pa razvijati neko alternativno javnost in sčasoma subkulturo. Punk je deloval družabno in združevalno, za politiko se ni zanimal. Nak, ni šlo za neko artikulirano gibanje mladcev, ki bi skozi provokativno in vulgarno glasbo ter nekakšen retardirano neobičajen stil oblačenja želelo izražati neodobravanje takratnih oblasti. Svojo t. i. drugačnost so morali nekako izraziti, hkrati pa je šlo za širjenje prostora svobodnejšega delovanja - življenje pod jarmom partijskih vrednot je bilo pač dolgočasno in nevznemirljivo.

Kaže se nam paralelizem, četudi slab ali površen, med punkom in samim Radiem Študent. Za oba je bilo namreč značilno, da nista delovala v nikakršnem političnem ali družbenem vakuumu, temveč so ju takšne specifične okoliščine šele oblikovale, ko sta se nanje na svoj način odzivala. Četudi je Radio Študent tako ves čas svojega obstoja konsistentno ustvarjal koncizno družbeno refleksijo ter hkrati obstajal kot specifični pendant nacionalnemu radiu in se je kot tak pravzaprav ves čas izkazoval za edinstven intelektualni produkt, ga je prav tendenca po kritičnosti ohranjala. Obstajal je prav skozi takšno kritično dialektiko, medtem ko je punku zadostoval in ga tvoril že sam obstoj na robu. Končni cilj zanj nista bili svoboda ali kritična refleksija, šlo je za kvalitativno povsem drugačen moment zavračanja obstoječega per se in bitje boja v imaginarnem vzporednem svetu.

Četudi je na primer Zveza socialistične mladine Slovenije na novomeških kongresih punk večkrat afirmirala kot legalno množično kulturo mladih, dokončno se je to zgodilo leta 1981 - in ga argumentativno očiščevala položaja inkriminirane subkulture, ki naj bi pomenila socializmu sovražne sile, je ta takšne poskuse odobravanja še vedno uspel zavračati. Dimitrij Rupel je recimo, kot bi bilo edino razumno pričakovati, nacipunk afero anticipiral, saj je že pred decembrom 1981 oštro opozarjal na nacistične fetiše punkovcev, denimo na insignije in visoke škornje. Da ne omenjamo s sladkorjem in jajci oblikovanih las v obliki špičastih erektiranih kurcev sredi punkovskih glavic. 

Prvi Pankrti v Sloveniji so, ti pa skupaj s skupinama Laibach in Center za dehumanizacijo bojda tvorijo “Triglav slovenskega punka“, kot zapiše Gregor Tomc v enemu izmed svojih “znanstvenih“ člankov. Laibach je z Radiem Študent sodeloval že od začetka, na primer na festivalu Novi Rock, ki ga je soorganiziral. Na letošnjem praznovanju 50-letnice pa jih lahko denimo povprašate, kakšno simboliko je nosila slika kurca ob sliki Josipa Broza Tita, zaradi česar je bil njihov koncert leta 1983 v Zagrebu prekinjen. Ampak realno, stari, Otroci socializma so res mel več kot tri akorde, proper basista in odfukana besedila.

Punk je v javnem mnenju dosegal odzive, ki jih je s svojim provociranjem potiho vendarle nenehno želel. Kot rečeno, kljub anarhističnim simbolom in izgledu nacističnih skinheadov, oblečenih v usnje ter včasih s svastikami na đekijih, je bilo punkovsko “delovanje“ omejeno na koncerte in nastope punkerskih skupin, provokacije pa so zelo očitno zadostovale za oblastno intervencijo. Že leta 1979 je bilo denimo Pankrtom onemogočeno nastopanje v Hali Tivoli ob dnevu mladosti. 

Pomemben faktor slovenske punkovske subkulture je bil erešovec Igor Vidmar - ko ni bil zaprt. V začetku sedemdesetih let ga je Služba državne varnosti takole opisala: “Rojen v Kopru, stanujoč v Ljubljani, na Radiu Študent se je začel udejstvovati pred enim letom. Čeprav ni posebej nadarjen za novinarstvo, se zelo trudi, da bi se uveljavil in si na radiu lasti več pravic, kot mu jih dejansko gre. O sebi ima visoko mnenje, računal je celo biti odgovorni urednik. Sicer pa nekoliko neuravnovešen, shizofreničen, vzkipljiv, vsako stvar rad napihne. Veliko je potoval po Zahodni Evropi.“

Za takrat praktično najbolj znani angleški punk band je Vidmar ironično prvič slišal na nacionalnem radiu, saj je, kot pravi, “RŠ takrat [sredi sedemdesetih] še fural politično korektno in monotono glasbeno linijo.“ Kot urednik glasbene redakcije in nekakšen rojeni mučki provokator je v etre Radia Študent vpeljal punk glasbo, predvsem s svojimi glasbeno-informativnimi oddajami Rock fronta. Prav tako je kritično oko Radia Študent ostro nastopalo proti nekaterim incidentom, ki so povzročali oblastno-novičarske napade. Tako je v t. i. nacipunk aferi konec 1981 kazenske postopke zoper člane skupine Četrti rajh označil kot “lov na čarovnice“ ali pa “protimladinski šovinizem“. Vzrok za takšno ravnanje oblasti do mladih - nacipunk afera je bila le nekakšna kulminacija neodobravanja subkulture - je videl v odvračanju javne pozornosti od dejanskih problemov celotne družbe. Torej gre za podobno tehniko, kot jo kasneje ubirajo t. i. nova družbena gibanja. 

Člani skupine Četrti rajh so bili osumljeni neonacistične propagande in pozivanja k protiustavni spremembi socialistične samoupravne oblasti. V Nedeljskem dnevniku je bil nato objavljen članek z naslovom “Kdo riše kljukaste križe?“ z naslovno sliko enega izmed osumljenih, v katerem so bili pankrti opredeljeni kot v vrednostno pomanjkljivem duhu vzgojeni mladi. Vidmar se je na članek zaradi svojega manipulativnega značaja nemudoma odzval, vendar ni zares uspel. Ob tem je vredno opozoriti, da punka le ni vedno slepo zagovarjal: prej omenjeno skupino Četrti rajh, v prid katere je zatrjeval, da je pregon zoper njih popolnoma skonstruiran, je prej tudi zavrnil zaradi neumnih, nacistično-bedastih, antisemitskih in nereflektiranih besedil. To je sicer lep primer, kako se je tudi znotraj punkovskega gibanja dogajala določena diferenciacija. Provokacija je bila zaželena, a je moralo pri tej tudi ostati. Četudi je sodišče v Ljubljani oba obtoženca kasneje oprostilo, je pečat nacistoidnosti v javnosti toliko trdneje ostajal.

Zveza socialistične mladine Slovenije je zavrnila senzacionalistično in diskvalifikatorno obravnavanje, zavzeli so se celo za organizirano delovanje punka kot glasbene dejavnosti in zahtevali analizo družbeno-ekonomskega položaja te skupine ljudi ter odnosa med policijo in pankrti. Za zvezo je bil punk nekakšna preizkusna skupina, saj je kot gibanje v polje diskurza te institucije vstopil “od zunaj“ in tako oral ledino na področju, kamor kasneje vstopajo ostala civilnodružbena gibanja oziroma identitetne politike.

Igor Vidmar pa, kot smo že omenili, ni bil le komentator, temveč tudi provokator. Leta 1981 je bil aretiran zaradi nošenja protifašistične sponke, leta 1984 pa se je zgodila ta slavna kunderovska šala. Po predvajanju je Vidmar poslušalstvo pozval, naj steče do bližnjih policijskih postaj in ga prijavi, ker da je bila na javnem radiu predvajana nacistična himna. V postopkih, sproženih zoper njega, ga je Zveza socialistične mladine Slovenije kot edina institucija podprla. 

V osemdesetih letih, kot smo že napeljevali, pride do t. i. novih družbenih gibanj. V okviru okoljskih, feminističnih, postkolonialnih, seksualnih, mirovnih, duhovnih in antipsihiatričnih gibanj nastaja nek nov politični subjekt civilne družbe, ki pravzaprav terja novo razumevanje demokracije in politične skupnosti. Ključno vlogo ima tu prav Zveza socialistične mladine Slovenije, kasneje imenovana Liberalna demokracija Slovenije, ki takrat že od punka zrajcana mokra čaka na “nove praktične probleme sodobnega sveta“ in na kongresu 1982 s spremembo statuta omogoči formalno organiziranost različnih skupin. Leta 1984 nastaneta prva lezbična skupina Lilit in gejevska skupina Magnus. V njih so sodelovali tudi takratni erešovci, prek Mladine in Radia Študent pa je na splošno potekalo informiranje posameznih idej. Izredno aktivno je bilo denimo mirovno gibanje s svojimi razpravami o ugovoru vesti.

Neobstoječa kohezivnost novih družbenih gibanj je pomenila de factonegacijo njihovega kakršnegakoli emancipatornega potenciala. Seveda je bilo njihovo delovanje izrazito politično, nenazadnje so bili pritiski na oblast precej konkretni. Izvajali so se protesti, okrogle mize, razprave. Na koncu osemdesetih let se je zgodila afera Janša-Borštner-Tasić-Zavrl, ko so bili navedeni aretirani zaradi izdaje zaupnega vojaškega dokumenta, to je Kučanovega govora, zapisanega na magnetogramu. Bil je Študentov “prime time“, takrat so do izraza prišle njegove ključne lastnosti, denimo kvaliteta pogumnih novinarskih kadrov in neodvisen bolitekurac položaj. Režimski mediji si poročanja o procesu takrat niso upali privoščiti, Radio Študent pa je prav zaradi tega poslušalo pol milijona folka. Že prej pa je sodeloval kot soustanovitelj Odbora za varstvo človekovih pravic Janeza Janše leta 1988. 

Več o položaju in vlogi Radia Študent v začetku devetdesetih let in njegovi funkciji, ki naj bi po mnenju nekaterih ključno zaznamovala pot Slovencev do demokratizacije in tej imanentne osamosvojitve, bomo pisali v naslednjem v seriji Repetitiev.

 

Tehniciral je Jura, brala sta Peter in PiaN.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.