Širjenje filma
V današnjem intervjuju kulturne redakcije bomo poslušali pogovor z Marino Gumzi, producentko, scenaristko in direktorico produkcijskega studia Nosorogi.
Poleg dela na projektih Nosorogov se posveča tudi raziskovanju nekonvencionalnih filmskih formatov in novih trendov na področju organiziranih filmskih sistemov. V zadnjih mesecih se med drugim ukvarja tudi z razvojem prototipa eksperimentalne digitalne platforme, namenjene kolektivni produkciji družbeno angažiranih dokumentarnih filmov.
Producent je običajno tisti, ki filmski projekt spremlja od nedolžne domislice do končne izvedbe ter poskrbi, da novorojen film doseže gledalce. Najprej predvidi in načrtuje, nato pa vodi vse postopke, potrebne za nastanek in dokončanje projekta. Ker se zdi, da učinki producentskega dela niso neposredno prisotni v kadru, so razsežnosti tovrstnega dela gledalcu pogosto neznane. Vloga producenta tako postane le ena izmed vrstic v za marsikoga zamudno dolgi zaključni špici. Zanimalo nas je torej, kako ta proces sploh poteka. Naše poizvedovanje je Marina Gumzi usmerila drugam, in sicer k vprašanju, kaj sploh je tisto, kar razumemo kot film.
Sogovornica poudari, da produkcijski studio Nosorogi nikoli ni bil mišljen kot produkcijska storitev, ki projekt izvede le v tehničnem smislu, temveč angažirano prispeva k njegovemu razvoju. Sama pogosto sodeluje tudi pri pisanju scenarija. V nadaljevanju nam je razložila, kako razume svojo vlogo v procesu nastanka filma ter kako se sama loteva produkcije znotraj trenutno prevladujoče vrednostne verige in kako se spopada z omejitvami, preživetimi praksami ter standardi.
Togost trenutne ureditve domačega filmskega sistema vpliva na oblikovanje projektov, kadar teh zaradi časovne in finančne stiske ni mogoče razviti do njihovega polnega potenciala. Še posebej to velja za projekte, ki raziskujejo mejna območja uveljavljenih filmskih formatov. Gumzi pojasni, kako poskušajo z Nosorogi do določene mere zaobiti normative filmske scene ter kakšne posledice prinaša takšno delovanje.
Zaradi narave njenega dela, ki ji omogoča širši pogled ne le na filmski projekt, temveč tudi na občinstvo, ki stopi v stik s temi projekti, nas je zanimalo tudi, kakšen odnos do slovenskega filma imajo po njenem mnenju gledalci. Sogovornica v interakciji občinstva in domače produkcije zaznava določene spremembe, ki jih pripisuje predvsem mladim ustvarjalcem.
Pomanjkanje finančne podpore za domačo produkcijo, ki nagovarja bolj specifična občinstva, poraja nove načine produkcije in distribucije. K temu pa pripomore tudi finančno bolj dostopna snemalna oprema in spletne platforme, ki vsakemu izmed nas ponujajo možnost nagovora specifičnega občinstva. Marino Gumzi smo povprašali o tem, kako se v luči takšnih sprememb, ki jih je pospešilo dobro leto nezmožnosti obiska kina, kinodvorana kosa s pretočniki.
Predstavljene ideje in aspiracije za produkcijsko delo sogovornica nato predstavi na primeru filma Playing man režiserja Matjaža Ivanišina, ki ste mu lahko nedavno prisluhnili v intervjuju na Radiu Študent. Razvoj tega dokumentarnega eseja prav tako zaznamuje odprtost za naključne dejavnike, ki lahko popolnoma spremenijo delovni proces, nastali končni izdelek pa ni obremenjen s konvencijami določenega filmskega formata.
Eden od projektov, ki jih trenutno razvijajo pri Nosorogih, je The Jungle Film Project, ki nastaja v sodelovanju z režiserjem in vizualnim umetnikom Gregorjem Božičem. Z njim sogovornica sodeluje od študijskih let, skupaj sta podpisala tudi Božičev celovečerni prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Projekt v razvoju nadaljuje vsebinsko linijo filmov, ki se tako ali drugače posvečajo odnosu med človekom in njegovim okoljem, ki ga je moč prepoznati tudi v več starejših projektih. Takšne so na primer Zgodbe iz kostanjevih gozdov in dokumentarni film Hiške iz leta 2014.
Eno izmed polj raziskovanja naše sogovornice je bila v zadnjem obdobju tudi ekologija filma, s katero se je med drugim ukvarjala v okviru študija prihodnosti filmskih sistemov na Deutsche Film- und Fernsehakademie Berlin. Meni, da gre za temo, ki se širšemu javnemu diskurzu še zmeraj prepogosto izmakne, kljub temu, da sta produkcija in distribucija avdiovizualnih vsebin za okolje očitno obremenjujoči. Gumzi pravi, da je nujno, da se problematike lotevamo širše od uvedbe sicer smiselnih in nujnih rešitev, kot je na primer ponovna uporaba rekvizitov ali zmanjšanje porabe plastike na snemanju. Ti so za ekološko bolj zavedno produkcijo sicer koristni, vendar meni, da se bodo ustvarjalci filma prihodnosti za to, da bodo ohranili legitimnost in relevantnost tako v odnosu do gledalcev kakor tudi okolja, morali soočiti z radikalnejšo redefinicijo filmskih sistemov.
Vir naslovne fotografije: Sarajevo Film Festival
Dodaj komentar
Komentiraj