Že pred dobrima dvema letoma, ko smo bili na nacionalki priča vzponu novokomponiranega podalpskega noirja z naslovom Jezero, in kasneje, ko smo na njegovem dnu iskali in tudi našli kopico mulja, smo lahko predvideli, da bo njegovo nadaljevanje verjetno prav tako obsojeno na debakel podobne sorte. Da si bomo zadevo sicer pogledali, ampak. Da bo verjetno celo fajn, ampak. Da bo v bistvu čist hudo za naše razmere, ampak. Ampak kaj? Afiniteta do slovenskega na TV-ju se zdi kot nekaj, kar terja bogsigavedi kako izčrpno utemeljitev, če ne, pa vsaj ciničen ošvrk sogovornika; je umazan užitek, kriv po definiciji. 

Pravzaprav smo dobili dve nadaljevanji Jezera, Leninov park in Dolino rož, obe nastali po istoimenskih knjižnih predlogah Tadeja Goloba. Vsaki so odmerjene po tri od skupno šestih epizod, ki so se sklenile minulo nedeljo. V bistvu gre za dve mini-mini seriji, ki skupaj tvorita drugo sezono, pri čemer pa jima oznaka »podalpski noir« ne pritiče, saj obe nadaljevanji očitno odstopata od svoje predhodnice, po atmosferi, po dinamiki in še kako po estetiki.

Leninov park izpod režijske taktirke Klemna Dvornika namesto z zasneženo, mračno okolico Bohinjskega jezera in truplom mlade ženske tako postreže z ljubljansko poletno soparo in svežim truplom klošarke v bivšem Leninovem parku, štirikrat preimenovanem, danes nekako na pol imenovanem tudi Park slovenske reformacije. V praksi je to zelenje, beton, klopce in igrišče za GPU-jem. Prav zaradi bližine slednjega je večina dogajalnega prostora sprva zgoščena v radiju nekaj sto metrov od najdišča trupla. Preiskovalne ekipe po novem ne vodi več Taras – nič več ne momljam – Birsa, torej Cavazza mlajši, temveč njegova kolegica Tina Lanc, ki jo upodablja Nika Rozman. Skozi primer se prebijajo zadušljivo počasi, skladno z vremenom, bi rekli. Sledi nadgradnja, ko neznani motorist v čedno ušmekani zaključni sceni prve epizode na drag showu na Metelkovi poči gejevskega aktivista. Vse je enako: strel v čelo, kaliber in truplo, pospremljeno z nacističnim grafitom. 

Skratka, the game is on in mnogo je tega, s čimer se je treba poigrati v preostalih, zgolj dveh epizodah. Morda preveč. Producenti naj bi se pri ekranizaciji držali principa, da je veliko količino materiala bolje zgostiti kot raztegniti, kar morda zveni smiselno, vendar pa se po ogledu triptiha gledalec težko otrese občutka nekolikšne vsebinske površinskosti sicer formalno v nulo spedenane serije. To velja že samo za lik Tine, ki ji je sicer res, kot napovedano, odmerjeno več prostora, vendar je vseskozi jasno, da težišče dogajanja in hlače ekipe še vedno nosi Taras. Ta pa – kot da da bi stagniral –  ostaja isti, kot je bil v Jezeru. Izbruhi jeze in agresije, tudi pameti, a predvsem jajc, ciničnost in nihilistična senca na njegovi osebnosti, vse to nas utrjuje v že znanem: da gre pač za še enega višjega kifeljca, ki drugačen, kot je, sploh ne bi mogel biti.

Nesorazmerje je očitno tudi pri karakterizacijah glavnega osumljenca in nadalje samega morilca, ki se pred finalnim razkritjem na sceni pojavi zgolj enkrat, kot nek brezvezen tip, ki se ukvarja s kriptovalutami. In to tudi ostane, brezvezen namreč, saj ni ne časa ne prostora, da bi se do njega konkretneje opredelili, da bi ga zahejtali. Nasprotno je karakterizacija glavnega osumljenca, kako bi rekli, čezmerna. Neonaci Ignac, Ojdipek par excellence, nekdo, ki ima dobesedno vsak centimeter svoje sobe prelepljen z nacističnimi parolami in simboliko, zastavami in portreti, nesposoben odrasle komunikacije, poln tikov in psihopatskega pogleda. Tip je preprosto odfukan. K temu je dodane nekaj akcije, mestoma sicer nenadejane, a prepričljive, neamerikanizirane, če hočete. Pa nekaj bežnih, zanemarljivih premikov v medosebnih zgodbah protagonistov in legit uvodna špica, to pa je tudi vse. Intro komad, rock verzija pričujoče podlage, sicer napoveduje prej hipsterski sitcom kot krimič, toda lepo povzema celostni vtis Leninovega parka: je posnetek našega dolgčasa. In dejstva, da iz dolgčasa nekaterih kdo drug kdaj pa kdaj najebe. Pa najsi gre za laž, varanje ali umor. Uuu, jako.

Plošča se v več pogledih obrne z Dolino rož, ki je, pod režijsko taktirko Matevža Luzarja, že od samega začetka zastavljena precej bolj atraktivno. Prva epizoda postreže z več časovnicami in prvič se zazdi, da se v petdesetih minutah slovenske nadaljevanke zgodi približno toliko, kot v nekem tujem krimi top šitu. Birsa, ki ga po sklepnem shootoutu Leninovega parka suspendirajo in  se nato sam odpusti, se znajde v zasliševalnici, tokrat na drugi strani, v vlogi zasebnega detektiva in osumljenca hkrati. Izprašuje ga inšpektor Ahlin, ki ga upodablja Saša Tabaković, tako lik kot igralčevo izvedbo pa lahko štejemo za highlight celotne sezone.

Birsov stari znanec, zdaj na njegovem mestu, Birsa pa temeljito izprašan zaradi suma vpletenosti v umor premožnega in vplivnega podjetnika Zupeta, njegove precej mlajše žene in njenega ljubimca. Osumljenca je v zadevo vpletla Zupetova hčerka Klara, šolski primer fatalke, posledično pa je z zasledovanjem njene mlade mačehe Birsa indice indice enostavno vlekel nase. Imamo torej trojni umor, njegovo predzgodbo, deloma opravljeno preiskavo, glavnega osumljenca, psihološke igrice, tu in tam tudi kak humoren vložek – vse to v eni epizodi in v odsotnosti občutka, da se je kaj odvilo prehitro in na silo. Zgledno čedno, ni kej.

Za Dolino rož se zdi, da je režiser tako kot pri Jezeru precej štrebersko ugodil vsem žanrskim konvencijam. Ne le kri, prevara, denar in kontroverzna preteklost, tu sta tudi seksapil in zvijačnost fatalke ter zdrava konkurenca, ki jo – za razliko od vedno dosadnega Tarasa – prinaša nekoliko vzvišeno umirjen, a prodoren Ahlin. Pereča toksična možatost protagonista je končno ubrzdana. Za razliko od prvega dela sezone v drugem poleg res hude uvodne špice štima tudi spremljevalni komad z besedilom iz Kosovelove balade Vihar, vihar, nezadoščenje pravici ob koncu pa kliče po nadaljevanju. Seveda, ako bog in proračun dasta, tako kot smo upali že predlani.

Kljub vsem navedenim “ampakom” sta tako Leninov park kot Dolina rož boljši od devetdesetih procentov vsega, s čimer nas sicer dnevno davijo na TV-ju. No, tiste, ki TV še gledajo. Če si že nadevamo tako pogosto ta serijska roza očala, lahko dvakrat na leto to naredimo tudi za slovensko serijo, ji malo pogledamo skozi prste in se malo udarimo po prsih že samo zato, ker bije iz siceršnje podpovprečnosti domačih nanizank. Krindž tu, krindž tam se lahko spregleda, enako kanček površnosti, razvlečenosti in dolgčasa. Slednjega je kljub vsemu v seriji manj kot v klasični špuri negativnega krcanja, kurcanja, če ne kar kurčenja nad slovenskim. Hvala kurcu, da se ga sploh imamo kdaj za kaj vzdržati.