»Guideova izvršna direktorica na skriti kameri priznala, da spletni velikan išče način, kako vplivati na izid ameriških volitev 2020.«

»Vrhovno zvezno sodišče odredilo aretacijo vladi naklonjenih novinarjev in blogerjev.«

»Islam v Evropi nemoteno vlada.«

»Jutri začetek nove globalne kampanje cepljenja proti COVID-23«

»Open Globe poslal podporo separatistom v Združenem kraljestvu, Poljski in Madžarski«

Še ščepec citatov nepogrešljive Ayn Rand, prgišče trenutno nenadjebljivega Georgea Orwella, in pripravljeni ste na vstop v čudoviti um disidentske, pa tudi splošne desnice, ki je čudovito predstavljen v brazilskem stripu Destro avtorjev Luciana Cunhe in Michela Gomesa. Na žalost se je Ivan Šokić, kolumnist Demokracije, odločil za samosvoj prevod naslova stripa, ki je v slovenskem jeziku v založništvu Novih obzorij izšel kot Branik svobode in ne denimo Branko Slobodnik ali vsaj Gaber Desničar, kot bi se glasil izvirniku zvest prevod. 

O okusih in prevodih se ne razpravlja, čeprav zlahka prepoznamo slabega, zato se raje osredotočimo na vsebino stripa. Sao Paolo je leta 2045, tako kot prav vsa mesta na svetu, krvavo rdeč. V svetu, kjer je zmagal socializem, je Gabriel Destro, po izgledu mešanica dodatno zajebanega Sebastjana Cavazze in ostarelega Toma Cruisa ter na sploh največji car Latinske Amerike, rešilna bilka svobode. Seveda ne katere koli, temveč specifične kapitalistične dvojne svobode delavca – osvobojenosti od produkcijskih sredstev in od okov zajamčenega delovnega mesta. To je seveda ideja, bolje rečeno pobožna želja avtorjev. Medtem je Gaber Desničar usodo vzel v svoje roke in se postavil kot branik pred tiranijo velekapitala, le da si tega ne želi priznati in zato, kot je desničarjem v navadi, predstavnike centrov svetovne akumulacije kapitala imenuje kar marksisti.

Da ne bomo napravili prevelikega ovinka ob tem pa nič pojasnili, se ustavimo pri zgodovinskem kontekstu stripa, torej času med porazom Donalda Trumpa na volitvah in začetkom stripovske zgodbe, ki se odvija petindvajset let pozneje. Ob tem pa ne pozabimo na red in se najprej spoznajmo z globalno komunistično oblastjo, arhetipskimi sovragi, s katerimi se naš Desničar spopada. Leto 2020 je ključno za razumevanje sveta, ki potrebuje branik svobode in predstavlja tudi alternativno dejstvo, na katerem Cunha znanstveno gradi fantastični svet. Tistega leta so se namreč globalne komunistične sile odločile, da se suverenistična politična ekipa od ZDA prek Poljske in Madžarske bliža zmagi v kulturno-političnem boju. Zato so komunisti – torej korporativni konglomerat Guide, kot je stripovsko preimenovan Google, Mark Zuckerberg, ki je v stripu le naslikan, nikoli imenovan, družina Soroš, stripovsko Saczek, in njihov Open Globe Foundation pa raznorazne identitetne skupine, kot so Black Lives Matter, LGBTIQ+ lobi in Antifa – s pomočjo serije skoraj 200-kratnega cepljenja proti COVID-23 prevzeli nadzor nad vsemi političnimi in družbenimi sistemi tega sveta. S tem so delavski razred potisnili v solo contra tutti borbo za preživetje zaradi vsesplošne lakote, revščine in trpljenja. Iz nabora sovražnikov svobode, predvsem pa demoniziranja zagotavljanja javnega zdravja s pomočjo cepljenja, se kaže poglavitna značilnost alternativnega desničarskega uma – brezpogojna nagnjenost k teorijam zarot. Strip namreč precej dobro razume, kje se skriva politična moč kapitalističnega svetovnega sistema – seveda v centrih akumulacije kapitala – a pri tem se družbena analiza konča. Metodologija, značilna za teorije zarote, poimenujmo jo protiznanstvena, namreč predvideva, da zaključek – vsega so krivi komunisti – tako že poznamo, zato protiznanstvena raziskava služi predvsem potrditvi že znanega zaključka. Povsem jasno je, in za to res ni potrebno pretirano filozofirati, da so torej predstavniki velekapitala komunisti. Ne zato, ker bi se borili za interese delavskega razreda – temu se namreč izogibajo tako kot Gabriel Destro metkom iz stalinističnih dronov —, temveč zato, ker so zlobni. 

Hvala najprej Bogu, nato prostemu trgu in nazadnje še teroristu, ki je v času, ko je bila objavljena zadnja resnična novica, da se Guide vmešava v ameriške predsedniške volitve, iz neznanih razlogov umoril ženo Gabra Desničarja, zaradi česar je slednji postal zadnji branik svobode. 

Odtlej se Destro s kombinacijo akrobatskih veščin Spidermana in Leona Štuklja ter preživetvenih veščin Beara Grillsa vztrajno bori proti biometričnemu nadzoru. Neverjetno, kot bi bil junak v privlačno naslikanem stripu. Edina grafična pomanjkljivost, ki se kaže tudi grafično nepoučenemu očesu, so občasno zabrisane črte, kar lahko pripišemo ponesrečenemu poskusu imitacije gibanja ali neskladnosti med ilustracijo in tiskalnim strojem. Vendar še tako slab tisk ne more ustaviti naporov našega Desničarja pri obrambi svobode, saj mu pomaga brezimni deček, ki je tak računalniški genij, da si je sam sprintal protezo za nogo, ki jo je izgubil v revoluciji. Nemara prav on vodi digitalni del kontrarevolucije na temnem spletu, če kaj takega v letu 2045 še poznajo. Računalniški genij sicer ne deluje sam, ampak je del podzemne odporniške skupine, ki deluje v kanalih pod podzemno železnico Sao Paula, tako da jo lahko imenujemo podpodzemna kontrarevolucionarna organizacija. Njihovo delovanje sestavljajo občasne sabotaže, veliko pomembnejšo vlogo pa opravljajo v arhivistiki in bibliotekarstvu. Mladi računalniški genij namreč cele dneve digitalizira knjige – med njimi samo Biblijo in opij intelektualcev Raymonda Arona —, ki jih je pred knjigomrznimi komunisti iz kripte katedrale po naključju rešil soborec pater Marcel. 

A Desničar ni bil nikoli velik bralec, zato je podpodzemnežem uporaben predvsem v terorističnih podvigih, pri katerih v življenju, sicer polnem svetobolja, doseže edino zmago. Na začetku razpleta dramskega trikotnika, ki ga avtorja dosledno upoštevata tako na vsebinski kot na strukturni in grafični ravni, namreč Gaber Desničar s snajperjem hladnokrvno usmrti največjega sovražnika poštenega heteroseksualnega belega moškega, samega Soroša. 

Vendar svet ni črno bel in usmrtitev enega glavnih kulturnih marksistov še ne prinese pomladi. Desničarja na koncu premaga najpomembnejša iznajdba globalističnega velekapitala, krajše stalinizma – ogromen robot z vgraviranim srpom in koso. A Branik ne umre. V bran mu stopi stara znanka in tako se v zgodbi končno pojavi prva živa ženska vloga, ki ni poročevalka televizijske hiše – recimo ji teta iz ozadja, saj kot kaže, nadzoruje tako Marka Zuckerberga kot megarobota in vse ostale komunistične pajdaše iz velekapitalskih korporacij. Desničar in teta iz ozadja komunistične svetovne vlade, predsednica svetovne globoke države, sta stara znanca. »M-m-m-mogoče pa je bil Desničar v resnici komunist?« se nam v spomin vtisne ob zadnjem prizoru, ki napoveduje drugi del.

Odprti konec tako razkriva svetovno nazorsko podstat disidentske desnice. Za vse tegobe sveta, ki se kažejo v obliki svetovne vlade in neizmuzljivega biometričnega nadzora nad do nedavno svobodnimi ljudmi, je seveda kriva nadvlada interesov kapitala nad interesi delavstva. S to eno in edino razliko, da disidentska desnica, tako kot avtorja Gabra Desničarja nosilce interesov kapitala imenuje komunisti, socialisti, stalinisti in kar je še podobnih imen. Zloba je namreč nesmrtna duša komunizma, saj je iskanje razlogov za družbene krize v notranji zlobi oblastnikov nesmrtna duša teorij zarot, med katerimi je disidentsko desničarsko prepričanje o kabali ena izmed najtrdovratnejših. Še več, zaključek kaže, da se bodo ljudje kljub očitni premoči kapitala v boju s človeško vrsto še naprej borili na strani svobode kapitala.

Striptiz so omogočili: 

Mao Tsé-Tung, 77 milijonov mrtvih

Joseph Stálin, 43 milijonov mrtvih

Pol Pot, 2 milijona mrtvih

Fidel Castro, 136 tisoč mrtvih

Nicolás Maduro, 9.647 mrtvih, 15.045 političnih zapornikov, štirje milijoni beguncev