Do spodnje majice

Bili so nekoč časi, nedavno tega, ko se je ena od glavnih domačih časnikarskih hiš odločila narediti prilogo o športu, ki naj bi nagovarjala predvsem moško populacijo. Poimenovali so jo Polet. Sami so se na ven oglaševali drugače kot v samih člankih, rekoč, da je šlo zgolj za športno revijo, namenjeno vsem, vendar se je kot pika na i v njej pojavil glavni junak v podobi idealnega hegemonskega moškega ali bolje - pravega hegemonskega jazbeca. Kot tak se je v slovensko kulturno zgodovino zapisal zaradi svojega večno nepotešenega in stabilnega tiča, klasicistično izklesanega mišičevja, bele spodnje majice, ljubezni do alkoholnih derivatov ter kajenja opojnosti in vsega ostalega, kar pritiče “pravemu” moškemu in s tem še kako močno tudi že omenjeni reviji. Predvsem pa je tak strip ob koncu revije izpadel kot kvaliteten izgovor za neukvarjanje z vsem, kar revija na prejšnjih straneh priporoča v polju športa in aktivnosti.

Ampak Jazbec živi svoje življenje že kar nekaj časa tudi izven logov strani revije Polet. Tako kot večina slovenskih revij tudi slednja stripa danes ne vsebuje več. Še njihova mati revij - časnik Delo - namesto spodbujanja domače umetnosti kupuje tujo komercialno umetnost za ceno jutranje kave v Pivki, strip v obliki debelega oranžnega mačka, ki nenehno sanja o lazanji. In je po svoje na podoben način kot Jazbec simpatičen, len in zabaven antijunak.

Kociprov Jazbec je danes verjetno predvsem zaradi umestitve v revijo Polet široko znan del domače folklore. Revija Stripburger in marsikatere njene zbirke, kot je v tem primeru Republika Strip, na žalost nimajo tako velikega dometa. Vendar k sreči vsaj izdajajo redno in kvalitetno. Že maja letos so torej izdali tudi nov strip Marka Kocipra z naslovom Ogenj v očeh. Gre za prvi del druge trilogije, ki ga je napovedoval že mural na zunanji strani Metelkove na Metelkovi ulici, ki ga je avtor leta 2017 za časa festivala stripa Tinta risal več dni in je na ogled še danes. Ker gre tokrat za novo trilogijo, je jasno, da bo v stripu najti nekaj sprememb glede na prejšnjo trilogijo, a mogoče se za začetek spomnimo, s čim smo se srečali v preteklosti.

Jazbečeva forma tudi tokrat ostaja enaka. Gre za črno-bel strip v dolžini cca 70 strani, natisnjen na pokončen format A4, risan v tuš tehniki in z antropomorfnimi evropskimi gozdnimi živalmi v glavni vlogi. Slika je bogata tako s sivinami kot množičnostjo prikazanega dogajanja na njej. Ker strip nima več zamejitev revialnega formata, pa so posamezne strani med seboj bolje povezane. Pripoved posledično teče zelo hitro. Nemalokrat se zgodi, da je razmejitvena linija med posameznima kvadratkoma spremenjena v mejo med trenutkoma pogleda in časa, a hkrati ne spremeni kota bralčevega gledišča, torej - kadra.

Z Jazbecem smo se v albumski obliki prvič srečali v času prve trilogije, z albumom Jazbec in ostali svet, ki je izšel leta 2009. Kociper je pred tem že objavljal stripe na podlagi zgodb drugih slovenskih literatov, na primer Vinka Möderndorferja za strip Dika ali strip Podgana, narejen po zgodbah Möderndorferja in Iztoka Krkoča. Podgana je bil mimogrede tudi prvi strip, izdan v zbirki Republika Strip. Jazbec pa je njegov prvi pravi celostno avtorski strip, prodajan pod sloganom: prva slovenska vulgarna nekorektna saga o Jazbečevih neverjetnih pustolovščinah! 

Za navdih je sicer tudi ob prvem albumu vzel nekatere zgodbe ameriških nativcev, vendar jih je prikrojil povsem po svoje. S tem pa ustvaril tudi lik lenega in najbolj hedonističnega Jazbeca na svetu, ki mu brez žensk ni živeti. Njegove osebnostne napake so hkrati tako absurdne, da se zdijo resnične, s čimer se lahko zlahka približa kateremukoli povprečnemu bralcu. Sploh takemu, ki sta mu grotesken humor in kontroverzno obnašanje tako blizu, da ju priznava in razume. Druga dva stripa iz prve trilogije sta Jazbec in otok mrtvih, v katerem bolje spoznamo njegove prijatelje, ter Jazbec in puščavska roža. Z Jazbecem in Ognjem v očeh torej začenjamo na novo, sveže, a hkrati znano in domače. 

V tem poslednjem stripovskem albumu se zgodba komaj dodobra zaplete. Ponovno se spoznamo z Jazbecem, ki se tokrat začuda samo enkrat za več kvadratkov res znajde v obvezni mehkoerotični situaciji, in še to samo v mislih oziroma spominih. Zaplet se zgodi na podlagi srečanja s skupinico nezemeljskih bitij. Enega od njih nič hudega sluteči Jazbec vmes celo vzame domov, da bi ga posvojil, a s tem nevede botruje tragičnemu koncu svoje romantične zveze z eno res dobro, a malo nadležno mačko. Fraza “dobra mačka” je mimogrede v stripu razumljena precej dobesedno. Gre za resnično mačko na dveh nogah s postavo človeške ženske in v obliki peščene ure, z zalitimi boki in velikim oprsjem. Ampak po Jazbečevem vzoru ne smemo biti specisti, saj v stripu na primer nastopata tudi dva od njegovih boljših prijateljev - Orel in Medved, ki sta, glej ga, zlomka, celo enako visoka kot on. Tudi po libidu.

Jazbec torej res ostaja stari dobri. Ostaja lik, ki predstavlja stereotipno življenjske sanje stereotipnega komercialnega zahodnega moškega. Za nameček je še avanturist in že nekje na sredini prvega dela sveže osvobojen vseh odnosnih vezi, ki so ga še “težile”, čeprav je bil z njimi povezan po lastni volji. Obstajata torej dve najočitnejši bralni interpretaciji: razumevanje stripa Jazbec: Ogenj v očeh kot šovinističnega manifesta ali kot stripa, ki ga boste skozi humor sprejeli v vsej njegovi ogabnosti.