Melanholija po švedsko
Naslov stripovskega romana Pospremi me do vogala švedske striparke Anneli Furmark se že na prvi strani poveže s pravkar slišanimi verzi pesmi Hey, That’s No Way to Say Goodbye Leonarda Cohena. Izsek Cohenove pesmi ni uporabljen zgolj v naslovu stripa, ampak služi tudi kot temeljna referenca in nekakšen moto Furmarkine pripovedi o ljubezenskem razmerju med dvema ženskama srednjih let, prežetem s hrepenenjem in bolečino. Avtorica tako že v uvodu vzpostavi cohenovsko vzdušje zadržane melanholije, ki s tiho otožnostjo in nevpadljivo sentimentalnostjo preveva celoten strip.
Furmarkin strip, ki je lani izšel pri založbi VigeVageKnjige v prevodu Mite Gustinčič Pahor, v svoje emotivno jedro postavlja Elise – šestinpetdesetletno novinarko in srečno poročeno mati dveh skoraj odraslih sinov. Njeno umirjeno življenje z možem Henrikom je dolga leta teklo po ustaljenih tirnicah, vse dokler ni spoznala Dagmar. Njuno srečanje zamaje najtrdnejše temelje v Elisinem življenju, saj se v Dagmar zaljubi tako silovito, nepovratno in usodno, da je nenadoma prisiljena v soočenje z deli sebe, za katere sploh ni vedela, da obstajajo.
Čeprav strip tematizira intimno razmerje med dvema ženskama ter se dotika spolnosti in istospolne usmerjenosti, avtorica ne posega po nekoliko prežvečenemu narativu razkritja. Furmark niti ne premišlja identitetne oznake, s katerimi bi se protagonistka lahko samooznačila, temveč pozornost preusmeri drugam. Elise zato ne vodi iskanje identitete, ampak prej prizadevanje, da bi razumela lastno afektivno izkušnjo in čustveno resničnost, ki jo doživlja, čeprav je sama ne zna jasno poimenovati.
Strip Elisine afere prav tako ne portretira kot krizo srednjih let, torej kot beg pred nevznemirljivim, četudi stabilnim življenjem. Ker v njenem vsakdanu ni opazne praznine, ki bi jo hotela zapolniti, jo spoznanje, da je še vedno zmožna tako koprneče zaljubljenosti in silovite strasti, nadvse preseneti. Z njuno zaljubljenostjo pa se spremeni tudi likovna podoba sicer realistično izrisanega stripa, zaznamovanega s koloritom hladnih tonov, ki zaradi kombinacije voščenk in vodenih barv delujejo skoraj zračno in prosojno. V trenutkih telesne bližine se tako likovna govorica predrugači, saj prevladujoči hladni toni preidejo v toplejše, zemeljske barve, pojavijo pa se tudi izraziti rdeči odtenki, obrazi postanejo bolj ekspresivni, telesa bolj nemirna.
Furmark združuje govorne in miselne oblačke s prikazi SMS sporočil, klicev in zaslonov, ki pri Elise vsakič vzbudijo nemir, upanje in pospešeno bitje srca – reakcije, ki odražajo njeno skoraj najstniško zaljubljenost. Avtorica tako pokaže digitalno bližino, ki pa še ne pomeni popolne čustvene predanosti ali prisotnosti. Odnos med Elise in Dagmar je namreč omejen na prekratke vikende, hotelske sobe in klopce v parkih. Ti delujejo kot kraji začasnosti, nekakšni prehodni prostori, poudarjeni s hladnejšimi odtenki sive in modre, kar še dodatno izpostavi otožno atmosfero minljivosti, ki se zgrinja nad njuna srečanja. Vsakič se zdi, da se bodo njuni skupni trenutki iztekli, še preden se bodo zares začeli. Njuna situacija je vse prej kot preprosta: obe sta poročeni, Dagmar pa ima s svojo ženo dve hčerki. Čeprav želi z Elise še naprej ohranjati stike in trdi, da jo iskreno ljubi, pred njo ne skriva dejstva, da svoje žene ni pripravljena zapustiti.
Ena osrednjih napetosti stripa je tudi protagonistkina notranja razdvojenost med Dagmar in možem Henrikom – Elise namreč pravi, da se njena čustva do moža kljub intimnemu razmerju z Dagmar niso spremenila. Strip pri tem ne sodi niti moralizira, temveč preprosto odslikava protagonistkino realnost. Elise ni ne upornica ne žrtev — je zgolj nekdo, ki se je znašel v doslej neznanem čustvenem stanju, za katerega nima prave strategije ali jezika. Vedno se trudi biti iskrena do sebe in svojega moža, zato afere pred njim ne skriva.
Henrik na drugi strani ni upodobljen kot antagonist. Ženino priznanje – ki ga Furmark v želji po ambivalentnosti ne ubesedi neposredno, ampak prikaže skozi obrazno mimiko in telesno držo figur – ga prizadane, a hkrati njene besede sprejme skoraj sprijaznjeno. Čeprav ga Elise noče zapustiti, jo sčasoma zapusti on. Henrikovo novo razmerje Elise močno pretrese, ločitev pa še poglobi njeno agonijo zaradi nedosegljivosti skupnega življenja z Dagmar. Furmark ta čustveni preobrat upodobi z izjemno občutljivostjo do Elisinega starajočega se telesa. Njene gube, ramena in pogledi v sebi nosijo žalost, osamljenost, ponižanje in obžalovanje, ki jih besede ne bi mogle zajeti v tolikšni meri.
Bolj kot Elisino življenje razpada, več je strani brez besedila – zgolj izrazi tišine, ki postanejo glavni nosilci drame. Eden najmočnejših trenutkov stripa je denimo prizor po težkem pogovoru z možem, ko risba prevzame popoln primat nad besedilom. Razlivajoči se robovi okvirčkov, mešanje barv, močno senčenje in razplastena, skoraj groteskna figura Elise vizualizirajo njen notranji kolaps in jasno pokažejo, da je zaradi svoje formalne razgibanosti prav strip najprimernejši medij za pripoved te zgodbe.
Švedska krajina s svojimi gozdovi, jezeri in prehodi med letnimi časi deluje kot zunanja projekcija Elisine notranjosti. Poletna zelena se postopoma prelije v sivo-rjavo jesen in hladno modro zimo. Čustveni register tega nežnega, a neolepšanega portreta srčne bolečine soustvarja akvarelno-voščena vizualna podoba z bogato barvno paleto. Posebej izstopa hrepeneč prizor, ko Elise na papirčku zavonja Dagmarin parfum – takrat cela stran eksplodira v barvah, ki ne posredujejo le podobe, temveč tudi vonj in spomin. Bralec tako doživlja strip tudi na povsem senzorični ravni, saj je Furmarkin likovni slog visceralen in usmerjen k zaznavanju skozi vsa čutila.
Furmark doseže pestrost in večplastnost tudi z intertekstualnimi citati, tako v risbi kot v besedilu, s čimer poglobi karakterizacijo svoje protagonistke. Ta se namreč z vzponi in padci svojega življenja sooča tudi prek umetnosti – z glasbo Leonarda Cohena in Joni Mitchell ter kvirovsko filmsko klasiko Gora Brokeback o nesojeni ljubezni med dvema kavbojema, s katerima primerja sebe in Dagmar. Elise svoji ljubimki recitira znameniti dialog iz filma — »I wish I knew how to quit you« — toda citat ne ostane zgolj filmska referenca, saj se izposojene besede v trenutku razvežejo iz svojega konteksta in postanejo neposreden nagovor Dagmar. Ne kot citat, temveč kot izpoved.
Vendar pa Furmark do svojih likov ves čas ohranja zadržano avtorsko držo. Njihovih dejanj ne romantizira, temveč jim dovoli, da obstajajo v vseh svojih protislovjih. Do njih se opredeljuje predvsem prek risbe — vseskozi z nežno in rahločutno tehniko — medtem ko vprašanja zvestobe, identitete, staranja in ljubezni zavestno pušča odprta ter interpretacijo prepušča bralcu.
Pospremi me do vogala ni romanca in ne ponuja tolažbe. Čustvena zmeda in bolečina ostajata pač neločljiv del ljubezni v vseh življenjskih obdobjih. Tudi grenko-sladek zaključek junakinji ne prinese končne razrešitve, temveč jo pusti v čustveni negotovosti, ujeto v začaranem krogu med željo in možnostjo. Tako kot v Cohenovi pesmi, po kateri je Furmark naslovila svoj stripovski roman, tudi tu slovo ni dokončno izrečeno.
Do vogala vas je pospremila vajenka Iva, na sprehod z vami jo je napotila Laura.
Dodaj komentar
Komentiraj