Žive naj vsi narodi

Žive naj vsi narodi

Recenzija dogodka
9. 2. 2016 - 13.00

Najbrž ni nobeno naključje, da tudi in nemara predvsem na smrtni dan Franceta Prešerna vnovič vznikne z vsemi žarometi prežgan debakel po imenu slovenska kultura. Človek tako ne more v miru pisat, opisat in ovrednotit, kako je država skoz najet umetniški kolektiv v največjem kulturnem hramu oblodanila svoj kulturni praznik, ne da bi bil prisiljen mislit in besedovat o kot kaže nepremostljivem razkolu med kulturno oblastjo ter nekaterimi kreativnimi podaniki, tokrat samimi ustvarjalci proslave.

Popolni odraz, v kolikšnem s protislovji in paradoksi prepredenem kurcu je tako kulturna kot širša vladajoča struktura, je že pred samim dogodkom znano dejstvo, da na najvišji ravni državnega samoslavljenja skoz kulturo nastopa umetnik, ki mu taista država grozi z izgonom. Tako ne moreš ne vnaprej ne vnazaj govoriti o goli proslavni manifestaciji. Farse in travestije okoli kulture in umetnosti kulturi in umetnosti jemljejo njuno besedo, misel in moč.

In tako človek tu sedi in bulji v ekran, mozga o Julijani, Bogataju in Bulcu, o žici, črnobelem grbu, o državnih simbolih in aksiomatičnem rešpektu do njih, levičarskem preseravanju in desničarski paranoji, o absurdu in groteski kot najprikladnejši formi kulturnega stanja. O brezsramni cenzuri in zagotavljanju cenzorjev, da je pač vse v redu, da je potekalo skladno z zakonodajo, da je bila proslava ena boljših. Hvala bogu, da so nam jo filtrirali.

Rekel bi celo, končno. Po letih impotentnega umetniškega zbadanja sistema, države, kapitalizma, neoliberalizma, vse pod dobrohotnim pokroviteljstvom kapitalistične neoliberalizirane države, je slednja nemara vendarle uvidila, da se pa tele kreativne kreature nekaj grejo. Morda je zavohala, kako zna žica dejansko zarezat, če jo pustiš preblizu, in se je z njenim izvršiteljem, gospodom premierjem v prvi vrsti le malce zbala sama zase. Kot da niso dovolj zunanji zamorci na mejah, jo ogrožajo še notranji sovražniki. In je pocenzurirala. Bravo, gospod Mare Bulc, in hvala. Cenzura umetnosti je umetnikov triumf.

A tudi o cenzurirani varianti proslave in vsega kravala okrog nje se da marsikaj povedati. Pred leti sem ob isti priložnosti zapisal, kako bi bilo fino, če bi se uresničila ona Žižkova o razčefuku kulturne elite v momentu, ko je vsa zbrana v kulturnem hramu. Zgleda so grožnjo vzeli zares, ker sicer ne vem, čemu so služili detektorji kovin na vhodih v dvorano ter policijska prisotnost okoli Cankarjevega doma. Sram naj jih bo, stavkokaze!

Potlej nabiranje smetane, klepetanje gospoda Ernesta Petriča z gospo Vlasto Nüsdorfer, duhovičenje predsednika Kučana in nadškofa Zoreta, kavalirstvo Demetra Bitenca ob kakih petnajst let mlajši bejbi, pač še en cvetober veličastnega slovenskega vrhnjega sloja. Končno so vleteli še nagrajenci s predsednikom Pahorjem in njegovo nezakonsko damo na čelu in šov se je lahko začel oz. nadaljeval.

Proslava je bila, kot zmerom, dvodelna, sestavljena iz prepletanja video predstavitev nagrajencev in umetniškega programa. Slednji je bil sila preprost in recimo tudi učinkovit, obsegajoč zgolj himnično sedmo kitico Zdravljice, ki so jo v različnih jezikih od arabščine do japonščine ter glasbenih priredbah od popevkarstva do folka izvajali v Sloveniji delujoči tuji umetniki. Najslabša izvedba je bila seveda prva, se pravi slovenska in ceremonialna, ob kateri smo vstali in se namrdovali ob bombastičnem opernem dretju in indijanskem vibratu. Omeniti velja še Pio Zemljič, katere recitatorski podvig je zmaličil celo Zdravljico. Ampak ji bomo že odpustili, saj je menda vletela naknadno in po sili razmer.

Zadevo je zabelil in zašpilil eden od velikih nagrajencev, gospod Tone Partljič. Njegov nagovor je bil sila simpatičen, nezatežen, nepretenciozen, ljudski in zelo domač, spominjal je na kakšno okroglo obletnico poroke na Štajerskem. Fino in brez teženja je pošinfal stanje komedije in širše komediografske umetnosti, televizijske in standup budalaštine ter socialistične politike, ki so svojčas na istih proslavah pesnike podučevali, kaj in kako naj pesnijo, ter nagrajence po osamosvojitvi, ki politike poučujejo, kako naj vladajo. Potlej nas je senzibilno in kot se spodobi vse skupaj povabil na potico in vino.

Vtis po proslavi, če za moment pozabimo vso kulturno amputacijo okoli nje, je bil, da sploh ni bilo tako grozno. Kar je svojevrstna perverzija, češ saj smo Slovenci s svojo kulturo in Prešernom, situacija je pod nadzorom, stvari niso kritične, vse skupaj gre na boljše, še malo, pa bo država vzcvetela. Za uvid v dejansko stanje so seveda spet poskrbeli okoli stavbe nameščeni policaji in varnostniki v civilu. A kot rečeno, proslava je brez svojega klavrnega konteksta nemisljiva. To je realnost praznika, kulture in države – konstantni spodrsljaji in osupljiv idiotizem ter neizprosne, strašno efektivne realpolitične konsekvence.

Naj se še malce obregnem v koncept na prireditvi izvajane Zdravljice. Vse lepo in prav, ganilo nas je, ker človek se pač lahko razneži, posebej ob monumentalnih verzih naše himne in še posebej v tako različnih in kvalitetnih interpretacijah. Vendarle pa ven štrli nekaj nelagodnega, ne toliko v sami ideji in njeni praksi kot na mestu njenega izjavljanja. Sedma kitica Zdravljice v multietnični izvedbi je bila namreč namenjena – nam, občinstu, občestvu, vsem Slovencem. Kot bi se je morali še enkrat naučiti, saj da pogled skoz drugega šele res daje razumeti Zdravljičino bistvo.

Kar pa je po mojem ena navadna potuha, naj bo še tako dobronamerna. Prav dobro, odlično razumemo, kaj himna pomeni, kaj izreka in k čemu stremi, in če je kaj problem, je to miselna in idejna otopelost in nezmožnost soočiti se z njeno nezaslišano dobroto. In popolno nesposobnostjo ji vsaj poskušati biti vsaj malo dorasel. To je naloga te jebene države. Himnični tekst imamo v jezikovni krvi vsi, ne rabijo nas spominjat na njega. Komur bi morali to himno predočiti, so vsi drugi nesrečni narodi, ki je ne poznajo in katerih jeziki so nam jo na proslavi prevajali nazaj v slovenščino. Začenši z begunci na mejah. Kako veličasten pozdrav bi bil, če bi jim v njihovi materni arabščini razodeli našo veliko himno:

 

Žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak

ne vrag,

le sosed bo mejak!

 

Hja, bi jim bilo pa potlej malo nerodno razlagat, zakaj smo se obdali z bodečo žico.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ma kaka umetnost in suverzivnost neki, kar je želel zganjat Bulc, je en navaden cenen populizem.

Vihar v kozarcu vode je bil ta Bulčev precizno časovno tempirani patetični izpad, prav nič drugega kot to. Za splaknit in čimprej pozabit.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.