Program Kina Šiška se v aktualnem tednu bolj ali manj osredotoča na avstrijsko-slovenski fokus sodobnih scenskih umetnosti z naslovom at.Šiška! V ponedeljek se je v sklopu fokusa predstavil slovenski avtor Vlado Gotvan Repnik s svetlobno-baletno masovko LuftBallet II, naslednji dan pa avstrijska ustvarjalka Christine Gaigg s koreografijo ruskih škandalov preteklosti in sedanjosti DeSacre! Rdeča nit tokratnega Teatra v eter je potemtakem takšen ali drugačen balet.

Diplomirani slikar in gledališki režiser Vlado Gotvan Repnik je na pogovoru po predstavi obrazložil, da s plesom luči ni ustvaril nič novega. Kar nas spomni na filozofa Boudrillarda, ki pravi, da so bile že vse stvari izmišljene in vse igre zaigrane. To naj bi povzročalo degradacijo umetnosti na hierarhični lestvici. Ta  pojav se prepreči s tem, da se umetnost formira v nove medije in  Luftballet je lep primer tega. Režiser namreč s tehnologijo – in to na specifičen način - ustvarja tradicionalno umetniško obrt, torej ples.  

Na tokratnem fokusu at.Šiška! je predstavil Luftballet II, ki je nadaljevanje njegovega prvega eksperimentalnega kosa iz leta 2010, ki je bil prav tako uprizorjen v Kinu Šiška. Takratni Luftballet je vseboval prisotnost živega. Na ogled so bili trije kontrapunkti: človek, žival in tehnologija. Tokrat pa je režiser oder očistil vsega živega in na njem pustil le golo mašinerijo.

Tako se celotna predstava poigrava z vprašanjem, kdaj neživo postane živo. Režiser trdi, da nežive stvari ni. Ponovitve predstav, v katerih nastopajo igralci, nikoli niso popolnoma enake. Tudi ponovitve Luftballeta, ki ga izvajajo zgolj stroji, nikdar niso identične. Ko reflektor enkrat oživi, začne delati po svoje. Še vedno obstaja ugovor, da je tu prisotno neke vrste lutkarstvo. Mehansko telo je treba animirati, da sploh postane premično.

Dvignejo se zavese in prvi efekt je fascinanten. Predstava ne potrebuje glasbe, že samo brnenje strojev je dovolj, da ustvari atmosfero. Na videz tisoč oranžnih oči se upre v gledalca, iz katerega svetloba izzove občutke. Med plesom se pojavljajo asociacije na nebesna telesa. Številne lune, zvezde ter prižigajoča in ugašujoča se sonca. Včasih v publiko uprte premočne luči zaslepijo, s tem na trenutke sprožajo optične prevare. 

Vzpostavi se reflektor kot glavni uprizoritelj. Tako režiser izpostavi posamezni stroj, ki zapleše solo točko. Vlogo igralca prevzemajo tudi snopi svetlobe in sence. Komu od naštetih je bila dodeljena glavna vloga, ni jasno. Ni pa dvoma, da je bilo v izvedbo treba vložiti ogromno tehnične preciznosti.

Prav tako kakor ni dvoma, da je lučni balet vizualna poslastica. Kljub temu da se v predstavi vrši dovršena koreografija svetlobnih teles nekako ne zadovolji pričakovanj po spektakularnem light showu, ki si ga ob naslovu obetaš. Na začetku zaslutiš naraščajoči suspenz, ki kasneje izgine, dogajanje nato preide v vodoravno premico. Manjka dinamike, scena se premika počasi. Preveč minimalistični svetlobni premiki se med enourno predstavo dobesedno vlečejo. Kljub temu takšne in drugačne plese strojev toplo pozdravljamo, saj če bi se gledališče držalo le tradicije, bi ga najverjetneje čakalo izumrtje.

Obrnimo se še na avstrijski del fokusa. Koreografinja Christine Gaigg ni le umetnica, je tudi priznana teoretičarka z doktoratom iz filozofije in že sedemnajst let poučuje teorijo scenskih umetnosti na Univerzi na Dunaju. Hkrati pa je dejavna tudi na področju plesnih produkcij, s katerimi gostuje po Evropi. K nam je tokrat uvozila plesno-dokumentarno predstavo DeSacre!, ki izpostavlja ruske kontroverzne umetnike tako iz zgodovine kot iz sedanjosti: baletnega plesalec in koreografa Vaclava Nižinskega ter feministično punkovsko skupino Pussy Riot.

Čeprav je med zagrešenimi škandali skoraj stoletna razlika, predstava izpostavi ogromno podobnosti. Na primer, Nižinski in članice Pussy Riot so bili istih let, ko se je zgodil njihov, lahko bi rekli, življenjski performans. Prav tako so oboji poželi enako mero zgražanj. Razlika pa se vendarle kaže v tem, da je skupina deklet umetnost uporabila za provokacijo, Nižinskega pa je gnala želja po reformi in modernizaciji baletnega plesa.

Predstava je dokumentarna, do giba natančna rekonstrukcija obeh spornih koreografij, nastopa Pussy Riot v katedrali in Posvetitve pomladi Nižinskega. Zaradi preciznosti rekonstrukcije in  prikazovanja gibov v počasnem posnetku plesalci na trenutke spominjajo na amaterje. Režiserka in konceptualistka Gaiggova  na oder stopa zgolj z razlagalno funkcijo. Skupaj z avtorjem besedila Erichom Kleinom suhoparno podaja podatke, razlage in teze o obeh prej omenjenih performensih.

Uprizoritev spremlja lepo umeščena glasba skladatelja Igorja Stravinskega, ki jo je napisal za Posvetitev pomladi. Režiserka izpostavi univerzalne gibe, ki so prisotni v obeh koreografijah. Gibi, kot so dvig pesti, ki označuje napad, in navzven obrnjene dlani, ki, prav nasprotno, označujejo predajo. Torej je cilj predstave pokazati, da je bil koncept obeh nastopov že v osnovi mehki upor.

Ali bi lahko nastop Pussy Riot označili kot mehki upor? Skupina se je za predajo svojega sporočila posluževala artivizma. To je avtonomno gibanje, bodisi socialno, politično ali kakršno koli drugo aktivistično, ki za svoje delovanje uporablja metode protestnih in direktnih akcij. S tem se hote ali nehote približa umetniški estetiki. Njihova dejanja vsebujejo elemente performativnega. Uprizorile so politiziran umetniški dogodek, uperjen proti oblasti.

Plesna predstava tako izpostavlja vprašanja, kdaj se začne blasfemija in kdaj se začne nasilje, katerega jih dolžijo. Sama umestitev predstave v sakralni objekt pa preizprašuje prezenco prostora. Zakaj je moskovska katedrala Jezusa Odrešenika, v kateri so nastopile Pussy Riot, sporna stavba, če je v prejšnjem režimu služila kot skladišče? Režiserka nam predstavi dokazno gradivo, v katerem pojasni, da so članice skupine prezenco prostora ne le upoštevale, ampak celo spoštovale, in s tem navidezno omehča in opraviči njihov drzno gesto.

Plesno predstavo DeSacre! so napovedovali kot kontroverzno, vendar ni dosegla tega pomena, čeprav je bila postavljena v cerkev Marije Pomagaj v Križankah. Poanta artivizma je prav v njegovi takšni ali drugačni radikalnosti. Izzvati nelagodje političnih vrhov z nekim umetniškim delom je seveda vredno podpore in spoštovanja, kar ga je ta predstava definitivno nudila, a hkrati je ponedeljkova rekonstrukcija ruske kontroverzne performativne umetnosti ostala le pri tem – podpori in spoštovanju, ne pa tudi kontroverznosti in radikalnosti.