Bele lupine v rdečem baru

Alojz Podre, mojster za vse,

mojster za mafijo, mafijo.

Alojz Podre, kriv si za vse.

venem brez radosti, radosti.

Slišali ste košček poezije iz opusa Marka Breclja. Izziva premeščanja besedil njegovih komadov z glasbenega na polje poezije se je nedavno lotil režiser Marko Čeh z ustvarjalno ekipo. V koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor in Zavoda Delak so ustvarili lutkovno predstavo po motivih Marka Breclja, naslovljeno Samost, v kateri so želeli ustvarjalci izpostaviti izjemnost umetnikove poezije.

Besedila pesmi z razširjenega albuma Cocktail – obilni vunbacilni interpretirata dva igralca. Anže Zevnik upravlja z glavo in roko večje lutke, ki je pripeta nanj. Njen rahlo strašljiv, dolg bel obraz in bela roka spominjata na upodobitve Smrti, čeprav se to poimenovanje nikjer ne pojavi. Zevnik jo interpretira z zračnim glasom, ki med vdihovanjem požira besede, gibanje lutke pa je počasno, s poudarjenimi premiki glave in pogledov. Vlogo Gregorja Praha bi lahko v odnosu do Smrti poimenovali Človek. Prah začetni del predstave odsedi v mavčnem odlitku hrbta, tilnika in glave. Oblika bele lupine polovice človeškega telesa je tudi osnova večine drugih lutk, ki so v manjših različicah postavljene na osrednje scenografsko ogrodje. Bela kockasta konstrukcija, višja od človeka, je sestavljena iz vodoravno vrtečih se ploskev, kot pri rubikovi kocki. Obračanje teh ploskev pa ustvarja vedno novo kombinacijo lutk ter njihovih prostorov. Poleg človeških lupinic so tu še pes, medved ter nekaj drugih živali in elementov, ki se pojavljajo v besedilih, na primer ženske obleke.

Predvsem scenografijo, deloma pa tudi lutke zaznamujeta večnamenskost in možnost kombiniranja. Desno od vrteče se kocke stoji konstrukcija sedalne površine in mizice, ki jo večino časa uporablja in upravlja Prah. V belino zavita likovna podoba, ki jo podpisujeta Kaja Kisilak in Karlo Hmeljak,* vzpostavlja kontrast zvočno bogati in pisani podobi albuma, ki se sprehaja med rockom in bluesom z veliko žlico Brecljevega dodatka. Na drugi strani pa poudarja poetičnost belega voska in kože, ki ju avtor opeva v pesmi Duša in jaz. Z vizualno podobo in simbolično izbiro dveh pripovedovalcev ter upravljalcev lutk – Smrti ter Človeka – ustvarjalci v Brecljevi poeziji iščejo linijo eksistencialnih vprašanj in ji sledijo, s tem pa nekatere pesmi, v katerih so ti motivi jasneje prisotni, bolj izpostavljajo.

Treba pa je izpostaviti še en zvočno-scenski element. Na samem začetku predstave, ko je oder še ovit v temo, zaslišimo mehanično glasbo, ki spominja na podlago pesmi Gozd. Z naraščanjem svetlobe v levem sprednjem delu odra, čisto pri publiki, zagledamo stroj, nekakšen avtomatiziran tolkalni otoček, kjer motorčki sprožajo udarce na različne inštrumente in njihove improvizirane približke. Mehaničnost proizvodnje se kaže v zvočni podobi, pri kateri kombinacija ritmov in posameznih tonov ni harmonična, temveč se posamezna glasbila srečajo v sozvočju, a že takoj nato zapadejo nazaj vsako v svojo linijo. Naprava gotovo odseva nekaj za Breclja značilne inovativnosti v ustvarjalnih prijemih, a ostaja v senci. Gledalec v zadnji vrsti jo z lahkoto zgreši, pa tudi sicer glasba ni nikakor drugače ozaveščena. Funkcija stroja, ki je tudi vizualno drugačen od preostanka predstave, tako ostaja nekoliko nejasna, posebej glede na to, da imajo vsi drugi elementi in igralca na odru točno določen prostor in premike.

Vizualna podoba s svojo praktično namembnostjo in domiselnimi ročnimi pretvorbami na odru dobro služi uprizoritvenemu načinu. Predstava namreč pesmi postavlja na oder eno za drugo, brez dodatnega teksta. Pesmi se med seboj ne prelivajo, večinoma jim je dodeljena specifična igralska oziroma lutkovna akcija na določeni točki odra, ki se z besedilom pesmi tudi zaključi, nato pa sledi nov prizor oziroma pesem. Odrsko dogajanje pesmi dopolnjuje, mestoma verze podpira, dodatno razlaga, stopa z njimi v dialog ali pa jih duhovito komentira. Odločitev za tak način uporabe uprizoritvenega teksta pa je – kot vedno – na meji med pogumom in naivnostjo.

Lahko pesmim zaupamo, da očiščene zvočne spremljave in originalne interpretacije ustvarijo celoto? Se predstava osamosvoji teže kultnega albuma in poustvarjanja ali pa si tega morda sploh ne želi? Ne da bi sodili o Brecljevi poeziji, moramo kot potencialni sodniki predstave izpostaviti, da priredba tekstovne predloge za uprizoritev navadno ima smisel. Menjave prizorov in črtanje delov teksta imajo vlogo krajšanja, sinteze in sploh ustvarjanja učinkovitejše celote. Tudi uprizoritev tekstov takšnih, kot so ima svoj smisel. A takšna uprizoritev navadno ne stremi k učinkovitosti, temveč lahko med drugim služi predstavitvi, občudovanju, pa tudi eksperimentu z materialom. Uprizoritveni tekst Samosti ni očitno spremenjen in vse pesmi kot med seboj deloma ločeni prizori v odrski interpretaciji niso enako zanimive, izvirne ali poglobljene. Te razlike pa, tako se vsaj zdi, niso posledica ustvarjanja določene dramaturgije. Na začetku navedeni Alojz valček s svojim kontekstom gotovo malce izstopa od večine pesmi. Na odru je pospremljen s preprosto akcijo in postavlja se vprašanje, kaj točno pesem prispeva k vsebinski celoti uprizoritve. Morda ne veliko ali pa se tu ustvarjalci nemara poigravajo z dejstvom, da gre za široko poznan komad, ki nam ob besedah v spomin prikliče tudi akord ali dva. Zaključimo lahko, da je predstava bolj predstavitvene in raziskovalne narave. Očitno je, da želijo ustvarjalci občinstvu približati Brecljev poetični talent in preizkusiti raznolike oblike lutkovne animacije in njihov soobstoj.

Najmočnejši povezovalni element v beli vosek ovite slikanice pesmi sta pripovedovalca – Človek in Smrt, ki pa sta bolj kot dramska lika s svojo zgodbo in psihološkim razvojem tu zato, da nas vizualno in glasovno nenehno opominjata na dva aspekta vsakega življenja. Njuna jasna simbolika izgrajuje v pesmih pogosta in tudi za predstavo ključna motiva odtekanja časa ter smrti, kot ju v gledališkem listu izpostavijo ustvarjalci. Z akcijo, ko igralca proti koncu predstave lutke iz krožeče konstrukcije obesita na steber, predstava zaokroži zgodbe oseb iz pesmi. Usode bodo zaključene, duše ali telesa iz pesmi Hiškarja rogača obešene.

Če predstave Samost torej ne gledamo kot popolnoma samostojne umetnine, ampak v komunikaciji z albumom, lahko uprizoritev označimo kot zanimiv kolaž lutkovnih etud. Te besedilom Cocktaila pustijo zazveneti v raznolikih pomenskih nivojih, idejah in besednih igrah brez od zunaj vsiljenega narativnega povezovanja. Namesto tega ponudijo nežen in tih prostor beline, ki se navdihuje v neobhodnem vprašanju minljivosti človeka, tudi takega, kot je Brecelj.

* Karlo Hmeljak je soavtor priredbe besedila in ne likovne podobe, kot je bilo napačno navedeno v oddaji.