Z Grumovo nagrado nagrajeno besedilo Hodnik avtorja Matjaža Zupančiča je bilo pred desetimi leti krstno uprizorjeno v njegovi režiji v Ljubljanski Drami. Pred štirimi leti so ga uprizorili tudi njegovi takratni študentje drugega letnika AGRFT. Za obe uprizoritvi je značilna močna realistična poetika, ki se kaže v sledenju dramaturgiji besedila, kjer so upodobljeni psihološko precizni liki, ki dajejo igralcu možnost izdelave avtentičnega karakterja.

V soboto je bila drama Hodnik na ogled v Mini Teatru na Križevniški ulici. Predstavljena je bila v sklopu 44. Tedna slovenske drame in tekmuje za najboljšo uprizoritev slovenskega dramskega besedila. Ekipa je prišla iz Izraela, natančneje iz šole uprizoritvenih umetnosti Beit Zvi. Gostovanje študentov je med drugimi omogočil Judovski kulturni center Ljubljana. Besedilo je prevedel in režiral Yonathan Esterkin, v svojih krajih znan kot eden izmed najbolj obetavnih mladih režiserjev.

Tekst je nastal v času, ko smo bili priča razcvetu resničnostnih šovov. Eden izmed najbolj prepoznavnih je bil Veliki brat, v katerem so sodelujoči zaprti v stanovanje kot podgane v kletko in neprestano opazovani. Morda je ta tema že malce zastarela, ker tovrstne oddaje pospešeno prihajajo iz mode. Vendar pa je simbol tega besedila vedno aktualen v smislu potrebe množic, oziroma občinstva po krvi, histeriji in masakru soljudi. Izraelski študentje so histerijo vzeli zelo resno in uprizoritev pretirali.

Igra je patetično teatralna in že meji na neprepričljivost. V tem početju bom izpostavila lika Maksa in Tamale, ki sta dva izmed štirih nosilnih karakterjev besedila. Tokratni Maks je čisto nasprotje temu, kar je imel avtor v mislih. Torej, to, kar sta bila oba Maksa poprej, elegantna, sociopatska, surovo samozavestna TV.voditelja. Izraelski Maks pa je seksualno obseden, hiperaktiven transvestit, za katerega se zdi, da je zasnovan po Rubiju Rodu, voditelju iz filma Peti element, tako po bleščeči opravi kot po obnašanju in seveda vreščanju.

Tamala je prav tako eden izmed pomembnejših likov te drame. Je psihično motena, nepredvidljiva, ampak inteligentna mojstrica manipulacije, kar pa jo ne obvaruje pred končnim zlomom in zagrešitvijo zločina. Tamar Wasser je isto ljubka, kot naj bi bil lik Tamale, ljubljenke ekrana, vendar igralkina izvedba spominja na ne preveč posrečeno upodobitev majhnega otroka.

Drama Hodnik nosi naslov po zvijači, ki je temelj te televizijske oddaje, in sicer obljubi, da na hodniku ni kamer. Tam so varni. Tam so lahko to, kar so. Ali je obljuba varnosti lažna, v bistvu ni pomembno. Pomembno je, da taki pogoji v tej fiktivni oddaji na dan postopoma privlečejo najslabše iz sodelujočih.

Dogajanje v drami sledi klasični strukturi, ki nas in like počasi vodi do vrhunca. Slednje v tej uprizoritvi ni prišlo do izraza zaradi eskalirane in premočrtne igre, ki se od začetka do konca praktično ne spreminja. S tem jim je spodletelo ustvariti suspenz, ki je v tej drami ključnega pomena. Tudi večdimenzionalni karakterji zaradi takšne igre niso prišli na dan.

Kot sem že prej omenila, se zgodba odvija tako, da se udeležencem v resničnostnem šovu stopnjujeta paranoja in obup zaradi neorientiranosti v času ter ujetosti z ljudmi, ki jim v resnici gredo na živce. Prisiljeni so opravljati vse, še tako intimne človeške potrebe, pred očmi vseh. Treba je priznati, da je to novodobna oblika psihološkega mučenja, ki se ji ljudje podvržejo zaradi potrebe po slavi in denarju. Takšni pogoji dajejo igralcem možnost za izživljanje, ampak posluževanje igralskih tehnik iz začetka devetnajstega stoletja ni pripomoglo k splošnem vtisu.

Pretirano poudarjanje absurda je iz črnega humorja hote ali nehote ustvarjalo situacijsko komiko. To se vidi predvsem na koncu, ko Tamala zakolje Neno z nečim, kar na prvi pogled zgleda kot daljinski upravljalnik. Po natančnem preučevanju predmeta na tleh ugotoviš, da naj bi to bil francoski ključ. Nikjer nobene krvi. Ampak, seveda je treba vzeti v ozir, da je prepričljivo smrt na odru težko narediti.

Obrnimo se na svetle točke: scenografija je primerno klavstrofobična, tako kot je bila tudi v ostalih dveh uprizoritvah pod Zupančičevim diktiranjem. Kostumi so domiselni in se lepo ujemajo z osebnostmi likov. Tudi TV-ekran zraven odra, ki nam daje vpogled v vso razvratno obnašanje in popivanje, ki se dogaja v stanovanju, je inovativna zamisel. TV-ekran je tudi eden od razločkov od ostalih dveh uprizoritev, kjer je očem skrito tisto, kar se dogaja izven hodnika; to dogajanje je namreč podano tudi skozi dialog. Treba je omeniti, da so bili posnetki strokovno obdelani in montirani.

Zanimiva je tudi obsedenost s spolnostjo, ki izbruhne že takoj na začetku s prihodom Maksa med občinstvo. Potem pa je na voljo veliko golote, eksplicitnih erotičnih gest in par minut na pol diskretnih prizorov seksa na monitorju. Zdi se, da je to osrednja zadeva tokratne uprizoritve, vendar pa seksualna revolucija ni bila mišljena kot osrednji motiv besedila.

Posnetke na TV-ekranu kot tudi igralce na odru spremljajo zahodnjaške pop uspešnice devetdesetih let z močno ojačano glasnostjo. Nekritično izbrana glasna glasba spremlja konstantne napade evforije ter neminljive živčne zlome, ki se vršijo na odru.

Uprizoritev je vsebovala tudi nekatere duhovite elemente, kot so migotajoči testisi izpod tu-tu krilca voditelja Maksa. Izraelci so ustvarili energično in razgibano predstavo. Igralci so bili neprestano v pogonu, kar je od njih zahtevalo ogromno energije, ampak včasih res obvelja pregovor: manj je več. Tako smo imeli pri nas priložnost videti dve podobni uprizoritvi drame Hodnik, ta pa je bila nekaj čisto posebnega.