Živela vulva!, namizni muzikal režiserja Primoža Ekarta in avtoric songov Ane Duša in Davorja Hercega, je bil v Mini teatru premierno uprizorjen januarja letos. Predstava temelji na risoromanu Prepovedani sad!, delu švedske striparke Liv Strömquist, ki je bil lani preveden v slovenščino in recenziran tudi na Radiu Študent. Kot namiguje že naslov, želijo ustvarjalke oživljati vulvo — organ, ki so ga, odvisno od družbeno-zgodovinskih konstelacij, tako ali drugače disciplinirali, preučevali, zdravili ali celo častili. A kljub stalni prisotnosti ostaja odsoten, tabuiziran in, kot zapiše Simone de Beauvior, mistificiran celo ženskam samim. Ali morda predvsem njim. Zato po besedah ustvarjalk to ni zgolj predstava o vulvah, temveč o zgodovinskem položaju žensk, zatiranju in politiziranju ženske seksualnosti ter družbeni konstrukciji ženske identitete. 

Najprej čestitke ustvarjalkam za pogum. Umetniško dajanje glasu temu, čemur pravimo ženski spolni organ, se je namreč v zadnjih 30 letih pokazalo za sila problematično zadevo. Hitro jih namreč, recimo temu tako, dobimo po pički. Ne samo od konservativnih logov, ki bi tako ali tako podčrtali legitimnost našega arta. Debate so posebej vroče na domači, feministični grudi: ali se niso feministke stoletja pogumno borile ravno proti redukciji ženske na njene reproduktivne in spolne organe? S tem so delno povezani očitki esencializma, podpiranja binarnega spolnega sistema, ki so jih fasale radikalne performerke kova Carolee Schneemann in Annie Sprinkle, ko so, pogosto zelo dobesedno, dajale glas vagini … in na koncu ni več jasno, ali naj torej sploh govorimo o ženskih spolnih organih? In kdo sploh govori? Ženska, vagina?

V tem kontekstu ostajajo glasne debate o izjemno priljubljenih Monologih vagine, monodrami Eve Ensler. Poleg klasične obsodbe esencializma, trans in rasne izključujočnosti, je bila obsojena predvsem napačnega poimenovanja ženskega spolnega organa. Če torej ni jasno, kako poimenovati ženski spolni organ oziroma kakšna je razlika med ženskim spolnim organom in reproduktivnim organom, imamo očitno problem, o katerem je smiselno govoriti, ali pač ne? Liv Strömquist, avtorica risoromana, na katerem temelji predstava Živela vulva!, pravi, da nimamo samo problema, imamo predvsem veliko praznino, ki jo je potrebno zapolniti. Tokrat z znanjem. Zato je najbolje začeti na začetku. Ako želimo na telo gledati skozi nove, moramo biti najprej seznanjeni s starimi prizmami. In morda šele nato poštekamo, če in kako o vulvah govoriti. In kdo naj govori.

Tako strip kot predstava ne skrivata jasnih edukacijskih intenc. Že scenografija nas postavlja v klasično šolsko situacijo: zadaj zelena tabla, v ospredju konferenčna miza, to je to. Že pred začetkom uprizoritve nam je jasno, da gre za poskus revizije zgodovine. Na oder pride zapisovalka in na tablo nakraca: 49 procentov ljudi na Zemlji je ženskega spola. S fakti nas bo seznanjala tekom celotne uprizoritve in nas, čeprav v njih vulva ni omenjena niti enkrat, opozarjala na širši kontekst tega, kar se bo dogajalo pred njo, za konferenčno mizo. Tako vsaj upamo. Za mizo se posedejo tri performerke v funkciji pripovedovalk. In učna ura se lahko začne.

Kot v stripu tudi v predstavi za uvod služi slavnostna razglasitev moških, ki so se preveč zanimali za tisto, čemur pravimo ženski spolni organ. Tja se denimo uvrsti John Harvey Kellogg, v kolektivnem spominu poznan kot ustanovitelj uspešne firme s kosmiči, v prostem času pa zdravnik, specializiran za zdravljenje različnih tegob, ki so pestile ženske njegovega časa. Skrivnost ženske bolezni je po njegovem tičala v čudni zadevi, imenovani klitoris, reševal jih je z nanašanjem karbonalne kisline prav tja. Predstava skratka v vsebinskem smislu dosledno, a seveda v okrnjeni obliki sledi pripovedni niti Liv Strömquist: od vulve do klitorisa pa do orgazma, izpusti le menstruacijo.

A če je ravno dosledno vsebinsko sledenje ključ, da se izogne esencializmu, je poskus prisvajanja šaljivega tona stripa že povod za novo past, v katero se ujamejo ustvarjalke. Sama forma stripa je namreč neobremenjena, komična kot taka in daje prostor celostni vizualni in tekstovni obravnavi fenomena, z akademskimi viri vred. A gledališče ni strip in recept za parodičnost je bilo potrebno iznajti na novo. Doseči se jo skuša predvsem na dva načina: s humornimi songi ter šaljivimi rekviziti. Problematični so predvsem slednji. Ti pripomočki funkcionirajo kot nekakšne lutke, ki popestrijo učno uro in so hkrati sredstvo za banalizacijo povedanega. Škatla kosmičev denimo predstavlja Kelloga in … gumijasti črvi klitoris.

Na tej točki prisvajanje lahkotnosti in parodičnosti, ki je lastna stripu, spodleti. Če se v stripu parodira banalnost družbeno-zgodovinskih predstav o ženskem spolnem organu in osebke, ki so k temu pripomogli, je v predstavi Živela vulva! zbanaliziran sam ženski spolni organ. S tem predstava pade v drugo past, avtonomizacijo vulve kot nečesa, ločenega od telesa. Logika je podobna tisti v porničih, le manifestirana in kontekstualizirana malce drugače. Gre, z besedami Slavoja Žižka, za spremembo telesa v desubjektivizirano množico parcialnih objektov. S tem pa je žensko telo spremenjeno v množico organov brez telesa.

Proces avtonomizacije vulve je morda v prvi vrsti posledica prizadevanja ustvarjalk, da bi se izognile personifikaciji vulve in enačenju vulve z Žensko, kar seveda pozdravljamo, a s tem vulvo popolnoma ločijo od telesa in posledično prekinejo povezavo s statističnimi podatki v drugem planu. Ko klitoris enkrat postane gumijasti bonbon, si je zelo težko predstavljati, da ima ta kakršnokoli povezavo s sodobnim položajem žensk v družbi in specifično telesno socializacijo osebkov, ki jim pravimo ženske. Vulva, v predstavi izgovorjena mnogokrat, ravno z namenom detabuizacije postaja prazni označevalec, na katerega lahko nalepimo karkoli, saj je vendarle tako banalna in prazna. Na koncu morda niti ni toliko vprašanje, kdo govori o vulvah, temveč predvsem, kako in s kakšnim namenom. Namen in kontekst sta, kot rečeno, v drugem planu, povezava med obema pa ni zares vzpostavljena.

V vulvo je tulila vajenka Zala.