EX PONTO - DRUGIČ

EX PONTO - DRUGIČ

Recenzija dogodka
9. 9. 2013 - 13.00

Ker smo se o letošnjem vsebinskem motivu 20. Festivala Ex Ponto »Kje je meja?« ubadali že v uvodnem festivalskem prispevku, te tematike ne bomo več pogrevali. Pa ne le zato, da se ne bi podvajali, tudi zaradi kritičnega opažanja, da festival že nekaj časa svoje vsakoletno motivacijsko geslo zastavi precej poljubno, abstraktno in pomensko všečno, manj pa v smeri resnejšega premisleka o vsebinah programa.

Kakorkoli, recenzentska ekspedicija po festivalu bo tokrat zajela štiri predstave različnih formatov, v katerih ne bomo odkrivali sledi in navzočnosti takšnih in drugačnih mej, vanje se bomo zazrli povsem neodvisno in individualno.

V sklopu programa mednarodne gledališke mreža NETA je gostoval Mali dramski teater iz Bitole, in sicer z Ionescovimi Stoli. Joana Popovska in Atanas Pop Dimitrov sta s svojo pojavo v uprizoritev vnesla dobršno mero avtentičnosti izvirnih likov, namreč prirodno biološko starost, ki med drugim prispeva tudi k središčnemu, magistralnemu razcvetu absurda in tragikomike. Okorni, dementni in bizarni figuri Starca in Starke, ki ju igralca spretno upodabljata, a precej manj »psihološko« razvijata, se znajdeta v konceptu, ki žal ne vidi dlje od dramatikove napisane besede.

Dialogi izletavajo docela sterilno, spodobno, nobene komunikacije z aktualnostjo ni videti, akterja sta posrečena, a nič več kot to. Režija je neznosno predvidljiva, gre Ionescovim didaskalijam na roko, kot bi se reklo, a tudi znotraj teh legitimnih smernic ni trdne dramaturške opore, ki bi prepričljivo stopnjevala absurdni tempo nevidnih gostov. Ni prave norosti ostarelih umov niti strahovite tesnobe staranja in osamljenosti; učinkovita karikiranost, ki sproža komičnost in tragiko sočasno, je sicer vpisana v njuno vizualnost, v njuna zgubana, izčrpana, navsezadnje izjemno izkušena obraza, ki pa pripovedujeta in odsevata neko povsem samostojno, osebno zgodbo. Toda predstava kot celota zaradi šibke, nadvse nedrzne konceptualne zasnove ostaja na ravni uprizarjanja Ionesca zaradi Ionesca samega.   

Iz dramske klasike sledi preskok v svežo odrsko predelavo romana Stanislave Repar Slovenka na kvadrat, v kolažno, žanrsko razrezano uprizoritev v režiji Nicka Upperja in izvedbi slovaške igralke Lucie Siposove, ki sta po scenosledu resničnih dogodkov avtorice razgrnila intimno, dvorezno izkušnjo imigracije. Kljub temu da žanrsko živahnost vsebuje že sama knjiga, kjer se izmenjujeta proza in poezija, pa tudi ranljivi dnevniški zapisi in kritični uporniški eseji, uprizoritev stabilizira na prvem mestu izjemna naravna prezenca izvajalke, ki tako obrtno kot psihološko nadzoruje raznolikost posameznih »razglednic«, kar pomeni, da se iz nedolžne, nemočne žrtve v prelomu sprevrže v revolucionarko, vmes zanosno odpoje kakšen song, spodkopava svoje srčne probleme in razprostira intimne stiske preseljevanja.

Zasnovana kot svojevrsten kabaret uprizoritev poseže po neposrednih pristopih koketiranja z občinstvom in ponuja tekočo strukturno lahkotnost, kar jo oblikuje v format biografske pripovedi, ki je pretresljiva in dramatična, a obenem noče biti jokava in brezmočna, pač pa vehementna in sugestivna v raznolikih atmosferah znotraj posameznih poglavij oziroma »razglednic«. Steber uprizoritve brez dvoma pooseblja igralka Lucia Siposová, v sklopu monodrame kondicijsko izjemno sposobna in okretna ter ne glede na dano zvrst interpretiranja dojemljiva in odrsko nadvse navzoča. Predstavlja redko videni izvajalski slog, ki je v neprekinjenem stiku ne le z vlogo, ki jo preigrava, ampak tudi z neobičajno, čvrsto povezanostjo z občinstvom, ki ga tako rekoč do zadnjega drži v šahu.

Za nekatere najbolj pričakovano vabo letošnjega programa zagotovo lahko pripišemo Viktorju Bodóju, mlademu, kreativno izjemno vitalnemu madžarskemu režiserju, ki je slovensko občinstvo na istem festivalu nazadnje zašarmiral že pred dvema letoma s predstavo Mož na kocki. Unikatnost njegove poetike je vsekakor tudi plod in stranski učinek siceršnje ustvarjalne večopravilnosti, saj je začel kot igralec in se nato usmeril v režijo in se ji dokončno posvetil. Njegova uprizoritev širokih – tako vsebinskih kot tehničnih – razsežnosti Anamneza vstopa v svet bolnišnične industrije, v mašinerijo zdravnikov, pacientov, čakalnic in serijo obstranskih figur, ki zaokrožujejo celostno sliko zdravstvenega sistema z vsemi njegovimi sodobni zmagoslavji, a tudi oziroma predvsem s koruptnostjo.

Centralna lokacija dogajanja, čakalnica –  prostorna in domala izpraznjena, z namenom, da se jo verižno napolnjuje s situacijami in vsebino ­– daje teren visoko frekventnemu dogajanju, kjer se mrežijo, zabijajo in spajajo množični pripetljaji med bolnišničnim osebjem in uporabniki institucije. Nekje na tanki dramaturški nitki se tu in tam nazorno izriše notranja logika tega bizarnega kaosa, kjer so vzroki in posledice pomešani, menjave identitet skrajno gibljive in pretočne, toda nikoli zares brezsmiselne, saj je še tako ekscentrična odrska situacija prepoznavna – če že ne iz prve roke, pa iz statistike kot take.

Absurdni vrvež zapolnjujejo nenadoma plešoči zdravniki, spastični pacienti, obešenjaški humor, prototipski vratar, pribežniki s psihiatričnega oddelka, srce parajoča dejanja dementnih starčkov, skratka izpopolnjena mizanscenska dinamika, ki kot za šalo vrtinči domete absurda, realnega, fantastičnega, grotesknega in dokumentarnega. Sporadično se v ta odrski cirkuško-birokratski kozmos vpenjajo posnetki reševalcev, farmacevtov in patologov, ki s simbolnim vdorom iz konkretnega, resničnega sveta odrsko iluzijo prebijajo z ostrino lastnih stvarnih izkušenj. Drobljenje različnih elementov in estetik je »kirurško« natančno, s čimer je kritika na dvoličen sistem zdravstva na eni strani premetena, zakodirana, zavita v nenehne ovoje večplastnega humorja in »zdrave distance«, a je na drugi strani prav v svoji komičnosti in cinizmu tudi tragična. V vsakem primeru pa prav zaradi neštetih absurdnih situacij tako zelo blizu realnemu stanju.

Kot poklon Federicu Felliniju in Charlieju Chaplinu je zasnovan solo performans En mali radio bolgarske igralke Maye Novoselske v režiji Tedija Moskova. Obeh »virov navdiha« izvajalka v svoj nastop ne vključuje konkretno, nedvoumno ju ovekoveči le v posvečenih okruških. Nanju se sklicuje nenasilno in vendar vseobsegajoče; v iskreni nepretencioznosti, igralskem entuziazmu in neskončni ljubezni do umetnosti. Naj mi občestvo ne zameri sentimentalnosti, a vsekakor gre po mojem mnenju za eno najbolj srčnih in – v neki predirljivo iskreni pripadnosti do gledališča – ganljivih festivalskih predstav zadnja leta pri nas.

Struktura postavitve je speljana v slogu varieteja, v njem pa Novoselska, odeta v podobo potepuha, skozi drobne tematske nastavke premišljeno in skromno podaja elementarna vzporejanja človeka z inteligentnostjo živali, razpira stisko revščine, ki jo premaguje z vsemogočnostjo domišljije, majhne, vsakdanje pripetljaje in predmete pa prikaže v luči veličastnih pomenov in potencialov. Verjetno lik presune toliko bolj, ker taktično in neagresivno skozi situacijsko tragikomiko razgalja osrednje osi kolektivne sodobne »praznine«, kjer imamo nakopičeno vse, ostaja pa nam nič. Novoselska fascinira z nizom izpiljenih klovnovskih trikov in karikiranjem, povsem prožnih za identifikacijo s kompleksnim in hkrati preprostim univerzumom »malega človeka«, ki mu duševne poškodbe dajejo žolčni zagon k preživetju in netolerantnost nadrejenih srdit upor, da s pomočjo notranje sile ljubezni in vere premaga svet okoli sebe, tako da mu odvzame vrednote zunanjega sijaja in veljavnost materializma.

Takšna ni le vsebina na papirju, ampak predvsem duh igralke, ki s svojo neprenarejenostjo, čuječnostjo in lojalnostjo na občinstvo položi energetsko kopreno, ki je ne zmore sproducirati nobena priučena igralska tehnika, ampak izključno vplivna moč izvirne, zasebne identitete izvajalca.

 

Od razočaranja do navdušenja je na Ex Pontu vijugala Zala D.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness