Nikakor nočemo simplificirati gledališča, a za Purcăretejevega Fausta je morda res dovolj že, da je gledalec s fabulo seznanjen na populistični ravni. Diabolični pakt med naslovnim junakom in Mefistom je znan širšim množicam in tem je tudi namenjena uprizoritev; vsem, ki so žejni in lačni verižnih spektakularnih zvočno-vizualnih specialnih dražljajev. Naj ključne besede, kot so bruhanje ognja, kri, poltenost, ognjemeti, morbidnost, sprijenost, spolne deviacije, sodomija, nemoralnost, žlehtnoba in razvrat, zanetijo uvod v tole recenzijo. 

Faust v izvedbi romunskega narodnega gledališča Radu Stanca iz Sibiua in v režiji slovitega Silvia Purcăreteja je veljal za letošnji »gledališki vrhunec« Evropske prestolnice kulture. V kontekstu produkcijske in postavitvene širokopoteznosti o tem ne gre niti malo dvomiti, ali je resnično dosegel tudi umetniški nadpresežek, pa bodo več in bolje vedeli redni obiskovalci uprizoritvenega asortimana prestolnice kulture.

V vsakem pogledu Purcărete bolj ali manj taktično zadržuje fokus celotnemu raznorodnemu občinstvu. Tistim z okrepljenim literarnim zaledjem pomanjkljivo vsebinsko globino uspe nadomestiti z izkušenimi režijskimi potezami, kot je fluidno plastenje prizorov, subverzivnimi simbolnimi drobci, natančnimi kostumskimi in scenografskimi detajli ter drobljenjem referenčnega prostora vse do grško-rimske antike. Za tiste, ki so željni fascinantnih slik, vizualnih trikov, množičnih invazij na sceno in gromkih premikov odrske mašinerije, pa je bil Faust brez dvoma precejšnja gledališka poslastica.

In vendar, Ofelia Popii v vlogi Mefista z ostro, kipečo in »vražjo« igro v uprizoritev vsadi nenadomestljivo prezenco, strupeno in hkrati vabljivo, ki mora – da ostaja vitalna in vpadljiva – preseči ves direndaj naokoli. To ji uspe z izdelano obrazno mimiko, grimasami, popačenimi glasovnimi tonacijami, krčevitim fizisom in lebdečim identitetnim ravnotežjem, ki lik Mefista obteži z brezspolnostjo, hkrati pa vanj vcepi svinčeno hlastanje po sprevrženih telesnih  užitkih in nasladnih inscenacijah, ki spremljajo Faustovo »prodano« mentalno spreobračanje.

Razkošna scenografska postavitev, nabita z neprestanimi hipnimi atmosferskimi preklapljanji sanjskega, fantastičnega, grotesknega, a kot metafora nemalokrat tudi na realnost navezujočega se podtona, je na industrijski lokaciji nekdanje mariborske TVT Boris Kidrič zapolnila volumen s skoraj sto nastopajočimi, prelamljala prostore dogajanja in nas mobilizirala tudi v ekstremno razuzdanost »zaodrja« siceršnjega frontalnega dogajanja. Z masovnimi vpadi stiliziranih brezimnih množic, atraktivnimi skulpturami, baročnimi kostumi, »rezonerskimi« videoprojekcijami in popačenim maskiranjem vizualna govorica daleč prekaša dialoški nivo, ki pa ga kljub vsemu ne demolira.

Če sta uvodni in zaključni del še zasnovana po principu uglajenega spremljanja predstave, pa se percepcijska rotacija prelomi s pridružitvijo občinstva praznovanju Valpurgine noči. Tu se znajdemo dobesedno sredi etičnega razkroja, saj je slavje osnovano kot eksplozija hormonov in amorale, kjer se nenadzorovano prepušča nenaravnim ali bolje rečeno potlačenim arhetipskim silam. Psihofizično razjarjena telesa, psihedelična glasba, rjovenje in že skoraj cirkuške atrakcije se kopičijo v erotično-politični kaos, ki bolj kot kaj drugega služi predvsem gledalčevi začasni fascinaciji in neposrednemu doživetju.

Za razliko od interaktivne intervencije omenjenih bakanalij, ki na prvi pogled učinkujejo precej brez pravega reda, pa sta oklepna dela uprizoritve strukturirana kot serija različnih stilskih poglavij, ki tako sceno kot izvajalce pogosto premikata v vloge utvar, ki zrejo izza zamegljenih oken in luknjastih tal, se animalično plazijo naokoli, zbujajo srh in gnus, se muzajo, lepijo, zažirajo v telesa in duše, in vendar vseskozi z režiserjevo mislijo na preverjen estetski učinek.

Purcăretejev megalomanski scenski zalogaj resda na eni strani preračunljivo izkoristi sloves literarne predloge in se ga loti z vso povampirjenostjo, a načeloma ostaja znotraj kompaktne dramaturške doslednosti. Največ k temu vsekakor še bolj kot lik Fausta (Ilie Gheorghe) pripomore markantna in prežemajoča vloga Mefista. Sicer pa je »nauk« zgodbe precej dvorezen, saj se zazdi, da posledice tokratne Faustove kupčije zapeljejo v skrajno mamljiv svet, kjer slaba vest mestoma sicer tu in tam priplava na gladino, načeloma pa ga zaznamujeta dvojec ekstaze in prepuščanja.  Hm, za razmisliti …

Na EP(i)K-a je šla Zala Dobovšek.