V Plesnem teatru Ljubljana smo pretekla dva junijska vikenda spremljali festival plesnih perspektiv z naslovom U[KREP] #2, Nova sedanjost. Prvi vikend na Prulah je največ vznemirjenja ponudil na petkov večer, ko so bili na ogled plesni soli mladih ustvarjalk domače scene. Preostali program prvega vikenda festivala je bil manj navdihujoč in je porodil negotovost glede kriterijev selekcije posameznih del, sploh gostujočih iz tujine. Navedena rdeča nit festivala, ki naj bi bila “nova realnost”, v prikazanih delih ni bila zares izrazita - prav lahko si zamislimo takšno edicijo festivala v eni od sezon pred koronasago, gostujoča dela pa so se zdela naključno izbrana. 

Obetavnejši drugi vikend je vendarle razveselil z bolj zanimivo produkcijo. O dvojnem večeru koreografinje Vite Osojnik smo govorili včeraj, danes pa se posvetimo performativnemu predavanju, ki ga je v soboto, 12. junija, na odru PTL-ja izvedla performerka Jerca Rožnik Novak. Umetniški performans z naslovom 7 enostavnih trikov, s katerimi lahko manipulirate svoje kolege v 40 minutah je idejno zasnovala Silke Grabinger v avstrijski produkciji Silk Fluegge.

V preddverju teatra nam hostese izročijo prozorne vizirje, da z njimi zamenjamo maske. Prosijo nas, da na pametnih telefonih rešimo kratek osebnostni kviz. Ta nas sprašuje po preferencah, kot sta najljubša barva in osebnost, s katero se najbolj poistovetimo, ter po raznih možnih odzivih na neprijetne situacije. Rezultati kviza nas razvrstijo v eno od sedmih skupin.

Ob vstopu v dvorano nas med vrati v zaodrje čaka performerka Rožnik Novak, ki se v slogu fitnes inštruktorice že energično ogreva na plesno glasbo. Priskače na oder, kjer na domačem predalniku iz dnevne sobe stoji televizija s projekcijo njenega influencerskega videa. Komaj se dobro usedemo, že nas z vzkliki in ploski poziva, da se ji pridružimo pri oh-tako-zabavnem ogrevanju. 

Po uvodnem hajpanju, ki občinstvo že učinkovito spravi v zadrego, nas ultra prijazno pozdravi in naznani, da nas bo nocoj naučila sedmih enostavnih trikov, s katerimi lahko manipuliramo svoje kolege v 40 minutah. Vsako od sedmih skupin identificira in nas tekom predavanja vztrajno naslavlja kot pripadnike le-teh. Zadaja nam različne naloge, nas spodbuja k interakciji s sosedi na tribuni in nas nauči nekaj plesnih gibov. Ob vsem tem nas izmenično hvali, izraža, da ceni našo prisotnost, in mimogrede izreka sodbe o naših osebnostih. 

Česa nas nauči predavanje, ki ga podpira dizajnersko izčiščena črno-bela prezentacija na televizijskem zaslonu? Torej, pri navezovanju novih stikov ljudi vedno vprašamo nekaj, na kar bo odgovor “ja”. Ljudi v določeno stvar prepričamo tako, da jih pripravimo do tega, da verjamejo, da je bila to njihova ideja. Ljudje, ki so na kvizu dobili rezultat številka 1, so assholes of the group. Ljudje iz skupine številka 6 so brez vrednot in k sreči teh med občinstvom v soboto ni. Aja, usvojimo tudi killer yoga instructor face in to, kako postati hot ape - oprostite, recenzentski termin ne omogoča dovolj časa, da bi vam predali te in ostale veščine - preprosto bi pač morali biti tam. 

Ekskluzivno za posameznike iz določenih skupin performerka pripravi tudi kratek lepotni ritual hitrega boosta za lepše ustnice. Ironično kritična drža proti napihnjeni, botoksirani in skrajno votli realnosti kulture vplivništva je v performansu očitna. Rožnik Novak ironijo do obravnavanega materiala izkazuje s pretiravanjem, izrazitimi poudarki, pogostim ponavljanjem puhlic, narcistično držo, ob tem pa vse to počne popolnoma brez sramu.

Po konkretnih napotkih za manipulacijo z ljudmi nas performerka povabi v vodeno vizualizacijo, ki nas v štirih minutah transformira v - kakopak - najboljše performerje na domači sceni. Med tem ko meditiramo, se performerka pred našimi zaprtimi očmi sleče do golega in preobleče v high class guru influencerko, recimo ji Karmen Sevenazy. Vsa v belem z dvakrat povečanimi naličenimi ustnicami pred nami sedi na beli odeji, obdana z mehkimi roza in belimi kosmatimi vzglavniki, vazo rož in raznimi kozmetičnimi pripravki v finih stekleničkah pastelnih barv. V fantastičnem ultra popačenem angleškem naglasu nas vzvišeno povabi, da ji zastavljamo vprašanja. “Hit me up,” pravi in odgovarja v puhlicah. Performans zaključi tako, da razmeče svoje fensi artefakte, zibajoča se v nekem svojem notranjem svetu zaprtih oči miga na zvočno podlago svojega monologa. Sama sebe sarkastično sprašuje, kaj pomeni imeti se rada. 

Jerca Rožnik Novak se v performansu izkaže kot odlična performerka z dobrim občutkom za odrski timing. Posebej zanimivo je, kako prefinjeno izpeljuje prehode med različnimi personami, ki jih uteleša, in različnimi performativnimi stanji - od razlag, neposredne govorne interakcije z občinstvom, monoloških momentov, do izraznega giba in plesa. Podobno kot na primer njena starejša, bolj izkušena kolegica s scene Leja Jurišić z drobnimi, dobro odmerjenimi pavzami drži pozornost in gradi dramaturgijo, ki preseneča.

Stališče ustvarjalk performativnega predavanja je jasno berljivo - moderna kapitalistična družba je hladna, fejk in iz vsega naredi prodajni artikel. Kljub performativno zanimivi in sveži, samosvoji obdelavi tematik influencerstva, plehkosti prodajanih vsebin in trikov manipulacije z ljudmi pa gledalca delo pusti z občutkom, da doživeto v preteklih 70 minutah ne presega še predobro znanega iz sveta družbenih omrežij, oglasov, mainstream kulture. 

Kar smo gledali, deluje in your face zlagano - vsi udeleženi v performativni izkušnji se zavedamo, da je to jasno berljivo. Satira na influencerstvo iz nas občasno izsili smeh, ki pa večidel služi zgolj kot obrambni mehanizem pred pretiranim cringem, ko gledamo vnebovpijoče smešenje umetno ustvarjenih brezdušnih kreatur. Performans v svoji morebitni želji pretiravati, da bi izpostavil ničevost vplivniškega ustroja, pravzaprav ni zares pretiraval. Če bi to isto uprizoritev gledali pred na primer desetimi leti, bi se nam zdela a bit much, danes pa smo ji lahko priča vsak trenutek, ko odpremo Facebook ali Instagram feed. 

Performans se ne spušča v temne kotičke obravnavanega družbenega pojava. Površinskost obravnave je ustrezna površinskosti tematike same. Premik v druge zorne kote se ne zgodi, performativna izkušnja pa gledalca pusti pri lastnem, verjetno že izdelanem stališču. Delo proizvede zabavno in minljivo doživetje, ki učinkuje zgolj kot še ena nazorna reprezentacija očitnega. Naš vsakdan je pač brezsramno obdan z bullshit on bullshit, mi pa smo tega že boleče vajeni. 

Kulturni bonbon za dva vikenda na Prulah je unovčila Tina.