Pred časom bi ob premieri Ane Karenine v ljubljanski Drami brez kakšnega pomisleka ali pretirane slabe vesti verjetno zapisal, v kako globokem ustvarjalnem, institucionalnem in kulturnem kurcu je predstava; in priznam, tudi zdajle me malce mika. Ampak ne, je že treba dati umetnikom, gledališču in stvaritvi digniteto, da jih vsaj poskusiš vzeti zares. In evo.

Adaptacija Tolstojevega drugega velikega romana, menda majčkeni rimejk predstave izpred desetih let, je na Draminem odru v režiji Dušana Jovanovića videti kot travestija izvirnika. Od samega začetka in iz vsega - kostumov, gestikulacij, glasov, jezika, igre, igralcev, scene - iz kratkomalo vsega teatralnega medija butne ven tako nezaslišana patetika, prepovečevanje, izumetničeno izrazje, brezmerno teatralno recitiranje, da človek nekako ni zares prepričan, ali prav vidi, sliši, dojema. Da sedi v cerclu najprestižnejšega slovenskega gledališča.

No, kmalu uvidi, kako je ta nestvarna groteska pravzaprav realnost. Predstava v bistvu ne sestoji iz drugega kot preproste scene, na kateri igralci deklamirajo Tolstojev tekst, zdaj dialoge, zdaj v usta igralcev položeno in priliki personalizirano avktorialno besedilo. Slednje je glumljeno kakor čisti izraz tega, kar razumemo pod t.i. klasično gledališko igro, ki do izraza pride predvsem prek negledališkega medija, npr. v igralski lesenosti zgodnjih filmov, ali v kakšnih lokalnih amaterskih teatrih, kjer igrajo klasiko Županovo Micko. Pačenje, odpiranje ust, dretje, vse pospremljeno z recimo temu kiparskim gibanjem. Aja, sicer scela zboren jezik, zvesto sledeč izvirnemu romanu oz. prevodu, so probali narediti znosnejše pogovornega tako, da so nedoločnike spremenili v namenilnike. Dodajmo še projekcije, nasnete ambientalne zvoke ter precej pompozno, na uho dokaj arbitrarno muziko, češ naj špila med scenami. Seveda ne smemo pozabiti na na moč tečna pirotehnična sredstva in fuk scene.

To bi recimo zadostovalo za vrednostno sodbo o predstavi, če spomnimo na prej omenjeno vkurčnost. Toda ne bodo je odnesli tako poceni. Reč smo vzeli zares in če jo tako dobronamerno mislimo dalje, bi lahko v predstavi prebrali kritiko ne le konkretno Ane Karenine in Tolstoja, temveč kratkomalo vse buržujske umetnosti, konvencije in družbe kot take. Ob predstavi namreč ne moremo mimo dejstva, kako naravnost absurdne izpadejo malone vse scene, tudi in predvsem tiste, s katerimi naj bi se identificirali, tj. zakonska zveza, varanje, ljubimci, samomor, ljubosumja, morfij etc.

Na mestu je res nejeverno odkimavanje, češ, kje so res včasih živeli, plemiški bogatuni preseravajoči, razredno gospostvo in ekonomska razmerja, iz katerih se dalje razvijajo posebni odnosi in načini, trpki predsodki, kakšna naj bi ženska bila in kaj bi morala želeti, kje živimo danes, kako sploh lahko. Tu asociiramo na zbir marksistične, psihoanalitične in feministične kritike Tolstojevega dela in civilizacije, ki jo predstavlja, posebej umetnosti in kulture kot bistvene sokrivke za grozljivo stanje, pa žal nimamo ne prostora ne časa, lahko zgolj malo osvetlimo in nakažemo, nemara tudi vržemo kakšno revolucionarno kost. Ko se zaveš, da sto petdeset let po romanu še zmerom ždiš v sponah malomeščanskega preseravanja, v gledališču kot vrhunskem prostoru le tega, motreč predstavo, ki kot da te s svojo prazno razšopirjenostjo jebe v živ mozag, te res prime odtrgat kak reflektor in z njim začet mlatit po gladko pobeljenih stenah.

Vse omenjene multidisciplinarne kritike predstava seveda ne izvaja sama. Po navedenem je njen posel precej subverzivnejši, ker namreč servira natanko tisto medicino, s katero buržujskost porojeva in redi stanje, kot je, in to počne povsem nespremenjeno, celo izrazito poudarjeno nespremenjeno, tako rekoč identično subverziranemu objektu. In ravno to umetnostno poustvarjanje, ki se zlahka prenese tudi na nas gledalce, nič manj in nemara še bednejše od izvajalcev, terja nujno, mislečo in aktivno umetniško in družbeno prevetritev. Kaj takega!

Z vsem tem pa je, poleg tega, da nič od navedenega ni ne smoter ne domet predstave, ker je hudo nezavedna in površinska in ne vem, če kaj več od marketinške fintice, veliko ime, veliki roman, veliki režiser, velika igralka in seveda tuja knjiga za maturo, še en hudič. Namreč, vse, kar izvedeno na odru neslavno propade kot nepristno, izven tega sveta in ponarejeno, v samem romanu Ana Karenina funkcionira, in to na najvišji umetniški ravni. Vem, ker sem ga dobro prebral, ker kot vse velike umetnine presega lasten kontekst, ker je nenazadnje hvaležen navdih za nadaljnje ustvarjanje. No, lahko pa, da Tolstojevo besedilo nima prav, da je njegov pravi prav Jovanovićeva deklamirajoča dramatizacija.

Slednjič bi jim svetoval, naj izvedejo raje bralno uprizoritev. Oz. golo branje romana. Nemara iz grla najboljšega igralca SNG Drame Ljubljana, ravnatelja Igorja Samoborja. Jim bomo zgled dali kar mi:

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. Pri Oblonskih je bilo vse narobe ...«