Drugi december. Prvi dan snega, ko vse prepolno je veselja, a hkrati tistih turobnih misli, da mogoče tudi letos ostaneš sam in ne bo nikogar, ki bi te pogrel ob gledanju, kako iz snega nastaja plundra. Na prav tisti dan smo se odpravili v Staro mestno elektrarno, da nas vsaj ona malce pogreje. Izkazalo pa se je, da ima predstava Fun fact, ki so jo igrali tisti večer, v mislih bolj segreti možgane kot pa kaj drugega. Tako smo v koprodukciji domačega Bunkerja in estonskega Kanuti Gildi SAAL skupaj zakorakali v dvorano.

Prostor, v katerem je kulisa nalašč postavljena direktno pred avditorijem, je gledalce vabil, naj se umestimo v osvetljeno dogajanje. Oder, ki je bil premajhen, da bi na njem pričakovali igralsko zasedbo petih, je prej oddajal energijo nekakšnega dvignjenega žirantskega katedra kot pa poskusa nekega malega odra, na katerem se bo odvila celotna predstava. Martin Podrzavnik, zadolžen za izdelavo scenskih elementov, je med postavljeno kuliso, ki je zastirala pogled na avditorij, in odrom, za nas pustil mize, ki jih je obkrožalo po deset stolov. Sedeč za mizami smo začudeno gledali v svet z vprašanjem, češ: ali nas namesto predstave čaka tombola? V kratkem so nam s strašljivo prijaznimi nasmeški odgovorili avtorji in hkrati nastopajoči v predstavi, Primož Bezjak, Eero Epner, Mart Kangro, Katarina Stegnar in Juhan Ulfsak. Ker polovica oziroma zaradi odsotnosti Branka Jordana tri petine nastopajočih niso Slovenci, so nam v angleščini s prisrčnim estonskim naglasom povedali, da to vendarle ni tombola, temveč kviz.

Vsaka miza je s flomastri hitela s pisanjem odgovorov, po katerih so spraševali nastopajoči. Vprašanja so bila na začetku popolnoma banalna in trivialna, čeprav usmerjena v spoznavanje podobnosti in skupnih točk Slovenije ter Estonije. Igralci so med vprašanja vpletali tudi različna zanimiva dejstva oziroma fun facte. Nastopajoči pa so občasno kar posedeli pri različnih mizah in opazovali naše delo, kot da bi bili del ekipe. 

Predstava je počasi, a pospešujoče, prevzemala to prejšnje večinoma kvizno okolje ter postajala bolj in bolj neprijetna. Postavljena vprašanja se niso več zdela lahka in trivialna, ampak vedno temačnejša in morbidnejša. Omenjala so kaotične situacije, v katerih bi človek moral ravnati po nekih etičnih načelih. Tako so v stilu kviza, ki se je levil v nekaj precej bolj abstraktnega, tudi sami fun facti postajali vse bolj turobni. Nastopajoči v vlogi sodnikov kviza pa so k zaključku kviznega kroga odštevali vsakič počasneje.

Nazadnje slišimo vesti o dveh nacionalnih katastrofah – slovenski letalski nesreči na Korziki in potopu estonskega trajekta v Baltskem morju. Zdaj so »fun facti« le še daljni odmev tistih z začetka uprizoritve. S tem se je kviz, ki nam je s kratkočasenjem krasil dvorano, poslovil. Namesto kviza pa je dogajanje dokončno prevzela manipulacija naših zaznav.

Deset. Devet. Osem. Sedem. Šest. Pet. Štiri. Tri. Dva. Ena. Nič.

Popoln kaos. Dvorana, ki smo jo nekoč poznali, je pozabljena. Nekdanjo sproščenost igralcev je zamenjala avtoritarna drža, ki je s trdo roko vodila predstavo skozi naslednje prizore. Omenjene kulise ni več, pač pa se ta ista plahta pred nami razprostira kot ogromno ladijsko jadro, ki neokretno plapola v neurju nevidnih ventilatorjev. Požira spomine starih kviznih miz, za katerimi so nekdaj sedeli udeleženci kviza – zdaj le prestrašen del posadke. Ne požira le metaforično, ampak tudi čisto zares, kajti iz minute v minuto je videti manj miz in ljudi, saj plahta, ki predstavlja jadro, zavzema venomer več prostora. Dvorana se tako manjša in utesnjuje, kakor da bi na potapljajoči se ladji prostore jemala morska voda.

Spomniš se pravila, da ladjo zadnji zapusti kapitan, prvi pa otroci in matere. Tega pa danes ni videti, tako kot ni bilo videti na trajektu MS Estonija. Obiskovalci občutimo strašljivo dilemo, ki je bila nedvomno v zraku tudi v usodni noči potopa estonskega trajekta in strmoglavljenja na Korziki. Nekateri zaradi občutka nevarnosti zbežijo z odra, drugi vztrajamo. Konsistentna ostaja le še luč, ki sta jo oblikovala Andrej Petrovčič in Borut Bučinel. Vrti se nad tribuno ter vzbuja občutek ladijskega svetilnika, kot zadnje možno upanje na rešitev. Mayday! Mayday! Koordinate potapljajoče se ladje so direktno v Stari mestni elektrarni, ki pa kar ne dobi odziva od tisočerih radarjev, ki še zmerom plujejo.

Celotna posadka zdaj ždi pod morsko gladino, ki umirjeno valuje nad našimi glavami, kot da je svoje delo že opravila in vetru zdaj ni treba več burkati morja, saj je ladja že potopljena. Ta gladina morja je bila prej jadro in pred tem kulisa in mi vendarle nismo posadka in niti ne udeleženci kviza, le gledalci predstave. Klišejske misli ti zlahka preblisnejo možgane, zaradi besed, ki jih govorijo nastopajoči. Morda si celo rečeš, da smo na koncu vsi na isti ladji, čeprav morda v različnih razredih, z različnim dostopom do ugodja in rešilnih čolnov.

Predstava Fun fact je tako zagotovo dosegla vsaj nekaj zastavljenih ciljev. Zgradila je skupnost, le da bi nas podvrgla občutku izgube, ki nas je naposled čakala. Iz sodelovanja dveh skupin igralcev, estonske in slovenske, je nastala energija kazala idejna izhodišča nastopajočih, ki jih v uprizoritveni praksi zanimajo podobne stvari. Iz preteklosti se vidi, da sta tedve skupini v podobnih zasedbah že igrali na podobne note. To se je namreč izražalo tako v tem, da so nas uvajali v podobnosti med dvema nacijama, kot v tem, da so manipulirali z našo izkušnjo, v smislu neprijetnosti, tesnobe in nalašč težko prebavljivih humornih delov in dejanj. Takšno uprizarjanje, ki je sproti postajalo bolj in bolj nemirno, je tako tudi sámo misel na krizne čase postavilo v sedanjost in ne le v preteklost, na katero se je sklicevalo. 

Te povezave preteklosti z današnjim časom, pa če je to branje zgodovinskih knjig, gledanje zgodovinskih dokumentarcev ali celo udeleževanje kvizov, ostajajo zmerom znova dejstva, če pa so povrh še šokantna, pa pravzaprav zanimiva dejstva. Krize se v tej luči torej skozi čas spremenijo in postanejo fun facti. To pa je lahko točno tisto, kar nas opozori in zave. Mogoče celo spremeni naše odločitve in mišljenja. Tako na primer brez zavedanja zlahka pozabimo, da vendarle nismo sami v tem decembrskem mrazu, a da mrazí tudi ostale. Da nismo edini, ki bi si želeli toplega objema, pač pa je ogromno ljudi, ki hrepenijo po istem. Čeprav imamo svoje krize in zamere, pa smo in obstajamo v skupnosti, ki jo preradi pozabimo.

V kaosu se je izgubil vajenec Erik, pomagal mu je Metod.