V vhodnem prostoru Stare elektrarne se je že zbralo nekaj ljudi, ki so se razporedili po avli glede na vir toplote, torej predvsem okrog plinskih grelcev. Čakajoči so odgovor že dobili in so vsak na sebi lasten način čakali, ostali, ki jih je vse po vrsti ob prihodu zanimalo, kje lahko dobijo karte, pa so tudi sprejeli simpatičnost situacije. Vsi so čakali na predstavo.

In medtem, ko so čakali na karte, se je predstava Izhod na silo/Vhod_na moč že začela. Kar iz skupine čakajočih sta se izvili članici kolektiva Bitnamuun in s krajšim gibalno-gledališkim prizorom spremenili čakalnico v uprizoritveni prostor, tretja pa je odprla blagajno, da so gledalci olajšano naposled le lahko legitimirali svojo prisotnost. Počasi so se preselili v osrednji prostor Stare elektrarne, kjer so se posedli v z zavesami obdan parter.

Na tej točki ponovnega začetka, vhodne moči, oziroma vhoda na moč, bi se lahko gledalec vprašal o potencialnem izhodu na silo, ki ga še čaka in tvori celoten naslov predstave. Če se seveda ni zamotil s poslušanjem pritajene zvočne kulise, ki jo je obdelal Jaka Berger. Ali pa s premlevanjem idejnega nadaljevanja plesnega dokumentarca Premiki v obljubljene dežele oziroma Motions to Promised Lands, v režiji Mihe Ermana in produkciji KUD-a Ponor, ki se je ukvarjal s fenomenom migracij in nomadizma v sodobni družbi. V njem se je pripoved povezovala prav z gibalnimi intervencijami skupine Bitnamuun.

Morda pa je polnjenje dvorane in stolov zamotilo opazovanje članice kolektiva, ki je na pravokotne kartonaste piknik krožničke nanašala čebelji med. Ne povsem nepomemben detajl, saj je predstava posvečena zapletu med prevodom besede med v nemški Zwischen in angleški honey.

V poigravanju z večpomenskostjo zapisane besede med, z ozkim e-jem, ki označuje sladki čebelji produkt, ter besede med, s širokim e-jem, ki označuje vmesnost, je predstava izjemno duhovita in inovativna. To je mogoče opaziti že v najavi dogodka, ki se glasi takole: »Gibalni kolektiv Bitnamuun prav zdaj raziskuje medprostore. Zanima ga »vmes«, pa etika premika med zunaj in znotraj, med dve in tri, med prej in potem, med medogovorom. Preizprašuje črno-bel pogled, ki ga družba uporablja za enostavno osmišljanje pojavov. Predstava potuje. Vpleteni smo v imaginativne eskapade za osmišljanje vmesnosti. Zum, zum, zum.«

Idejno zasnovo vmesnosti Bitnamuun izpeljujejo na več ravneh. Na časovno smo že opozorili ob začetnem čakanju, pa tudi konec spravlja v določeno negotovost. Na prostorski ravni liminalno deluje menjava ambienta, predvsem pa vmesnost in fenomen prehoda najbolj učinkujeta skozi svojevrstno igro v igri in v že omenjenem besednem izigravanju pisane besede izpod rok Roka Grče.

Še bolj kot verbalna, pomenljivo deluje raven giba. Gib je tisti izraz, v katerem so Bitnamuun najbolj suvereni. V povezavi s konceptom projekta predstavlja gib tisti najbolj vmesni element, ki med idejo in besedo angažira telo. Skozi tekstualnost giba ob peki medenjakov, dirki proti izhodu ali pa kot nemi čebelarji, ki med predstavo delijo med in medico, Alja Bulič, Tea Grahek, Urša Kanjir, Bernarda Kristan, Ines Šimunić in Andreja Vezovnik proizvedejo celovito pomensko podobo.

Učinek predstave je ob zaključku lahko tudi v tem, da se zaradi opisanih ravni vmesnosti naposled tudi gledalec znajde v vmesnosti razmisleka, ki bo morda razrahljal prevladujoče kategorične okvire, v katerih se počuti udobno varnega. Uprizoritveni prostor se iz prizora v prizor širi in zahteva aktivnega gledalca. Od njega želi, da sproti in vedno znova ustvarja in išče svoj pogled ter prilagaja perspektivo glede na kontekst – gledalca, ki se ne ustraši, če ga sredi predstave vprašajo, ali ima karto.

Gratis medico je na dušek zvrnil Borov.