Maša Radi Buh se za Radio Študent oglaša z Nizozemske, kjer je v sklopu njihovega največjega gledališkega festivala obiskala Fringe - festival robnih žanrov, podoben slovenskemu Sindikatu odklonskih entitet.

____________________

Nizozemske scenske umetnosti se za zagon nove sezone najprej ozrejo v preteklost, saj prvih štirinajst septembrskih dni v Amsterdamu poteka Nizozemski gledališki festival, v zasnovi zelo podoben Borštnikovemu srečanju, ki predstavi izbor najboljših uprizoritev z nizozemskega in flamskega območja. V državi z osemkratnim številom prebivalstva Slovenije je osrednji gledališki festival pričakovano neprimerljivo večji organizem, njegov najbolj zanimiv sestavni del, Fringe, pa se paradoksalno ne nahaja ne znotraj, ne zunaj festivala. Amsterdamski Fringe vsebinsko močno korespondira s Sindikatom odklonskih entitet v organizaciji zavoda Emanat, a njegov položaj v okvirih  Nizozemskega gledališkega festivala, pa tudi sam format fringea zanj ustvarjata popolnoma drugačne temelje. Ogromna medijska platforma in finančno kritje stroškov organizacije festivala, ki ju nudi ‘starševski’ dogodek, postavljata Fringe v središče samega dogajanja, daleč stran od obrobja, skritega v njegovem imenu. Ta format, razširjen po celem svetu in najbolj prepoznan po edinburški ediciji, je namreč namenjen neinstitucionalni uprizoritveni sceni in netradicionalnim pristopom in vsebinam, pri čemer pa so njegovi mehanizmi delovanja dovolj ohlapni, da se lokalne inačice odločajo za različne procese izbiranja in prezentiranja izvajalcev.

Četudi nizozemska variacija spada med najbolj kurirane, saj izbira ni naključno prepuščena žrebu, temveč je v rokah direktorice Aukje Verhoog in njene ekipe, se osredotoča predvsem na ustvarjalke in ustvarjalce v prekarni poziciji. Precej zajetna finančna sredstva s strani gledališkega festivala so namenjena izključno organizacijski plati, medtem ko je zaslužek nastopajočih neposredno vezan na prodajo vstopnic za njihovo predstavo. Zato je Fringe predvsem priložnost.

Priložnost, ponujena posameznim ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki še niso sistematično financirani z javnimi sredstvi, da nastopijo na platformi, kjer si jih bo lahko ogledal širši krog tako gledalcev kot profesionalcev. Priložnost, da so, po besedah Verhoog, ‘v dvorani ob pravem trenutku tisti pravi ljudje’. Zato skušajo organizatorji odprti poziv oblikovati tako in razposlati po takšnih kanalih, da ne cilja le na skupine z visokim kulturnim kapitalom, ki so s Fringem že seznanjeni, temveč v čim večji meri tudi tiste pripadnike marginaliziranih skupin, ki na prijavo pred tem ne bi pomislili.

Glavni kriterij selekcije naj bi tako bila kombinacija dobre ideje in njena izvedljivost v okviru pogojev, ki jih lahko festival ponudi. Fringe največkrat deluje po načelu “benefit of the doubt”, kar se nato zares potrdi tudi v naključni gledalski izkušnji. Če predloga zveni fascinantno, ji je ponujena priložnost izvedbe, četudi se na koncu ne realizira kot svoja najboljša možna materializacija. Takšno izkušnjo je letos ponudila na primer uprizoritev The Elephant Project Christine Mastori in Penelope Morout, ki smo si jo ogledali. The Elephant Project je tako imenovana aktivistična instalacija, ki je repetitivnost zlaganja origamijev najprej prenesla v koreografijo, spominjajočo na Rosas danst Rosas, nato pa v meditativni proces zlaganja desetin origami slonov v trikotno kompozicijo na odru. Aktivistična nota se je izrazito manifestirala na koncu, ko smo bili gledalci po krajši pripovedi o ogroženosti te živalske vrste povabljeni, da sami spreminjamo sliko. Preprosta dramaturška struktura sosledja gibalnega in instalacijskega dela se zdi dislocirana od zaključnega poziva, saj ne nakaže motiva za povezavo principa ponavljanja z naslavljanjem okoljske problematike. Konec se zato zdi vsiljen in preveč posplošen, da bi odmeval močneje od hipne akcije gledalca, saj glede na predhodnje dogajanje ni jasno, zakaj ga predstava poziva k aktivaciji.

Želja Verhoog je, da odskočna deska ne bi bila neobhodno pojmovana le kot pritisk, temveč tudi kot prostor za eksperimentiranje in neuspeh. Da bi ustvarjalci neuspeha ne videli kot konec, temveč kot priložnost za samorefleksijo, festival poleg običajnih finančnih spodbud podeljuje tudi nagrado Next Best Fringe. Zanjo se nominirajo ustvarjalke in ustvarjalci sami s pojasnilom, kaj bi se dalo izboljšati pri njihovem prezentiranem umetniškem delu. Za prejemnike te nagrade tako neuspeh dobi popolnoma nov pomen, saj se transformira v rezidenčni trajektorij v eni izmed produkcijskih hiš, ki ponuja čas in prostor, da se projekt s Fringea nadgradi na podlagi samorefleksije.

Vsebinsko festival odslikava trenutne trende progresivnega dela nizozemskega umetnostnega mehurčka, ki se priključuje globalno razširjenemu diskurzu o podnebnih spremembah, nenormativnih spolnih in seksualnih identitetah, postkolonializmu in rasizmu, ki je globoko zažrt tudi v pore nizozemske družbe. Resda je Fringe že a priori usmerjen k predstavljanju, zbiranju in podpori marginaliziranih ustvarjalk in ustvarjalcev ter vsebin, vendar ob prihodu iz Slovenije vseeno pride do manjšega kulturnega šoka, ko takšnim tematikam tu pripada toliko pozornosti.

O mišljenju alternativ govori tudi videosprehod Tracing erased memories: A PARALLEL CITY WALK OF AMSTERDAM & CAIRO Dine Mohamed in Hilde Moucharrafieh, pri katerem se gledalec, opremljen s pametno tablico in slušalkami, ob spremljavi vodiča odpravi na sprehod po centru Amsterdama, da bi spremljal paralelne zgodovine uporov. V nizozemski prestolnici poslušamo o nasilnih izselitvah v času uvedbe prepovedi skvotanja in o zasedbi univerzitetne zgradbe, ki je bila kasneje prodana prestižnemu Soho Klubu, v Kairu pa pripovedujejo o arabski pomladi. Video, zmontiran tako, da ustvari iluzijo istočasnega sprehoda po Kairu, virtualno poveže dve geografski lokaciji in ju zbliža z izpostavljanjem tako arhitekturnih kot zgodovinskih podobnosti. Razkrije se namreč, kako tako tu kot tam moč oblasti ali kapitala, ki se odraža v javnem prostoru, lahko zabriše fizične sledi alternativnih idej in uporov in kako je mesto pravzaprav vedno tudi zemljevid skupin z različno družbeno močjo.

Amsterdamski Fringe je s svojo usmerjenostjo k obrobnim žanrom in perspektivam vsebinsko soroden ljubljanskemu Sindikatu, a v oči bode distinkcija, ki priča o drugačnih pozicijah ustvarjalk in ustvarjalcev v obeh kulturnih sistemih. Pri nas jim kljub neprimerljivo manjšemu proračunu festival zagotavlja honorarje, medtem ko na Nizozemskem v ospredje stopi koncept trga, četudi je pozicija Fringea finančno veliko bolj varna. Marginalni glasovi, ki naj bi bili promovirani, se tako vseeno paradoksalno znajdejo v primežu neoliberalnega sistema, znotraj katerega so že v osnovi potisnjeni na stran.