V nasprotju s tem, o čemer smo čebljali v včerajšnjem Teritoriju teatra, sodobna performativna umetnost kot sistem ne ustvarja vedno zgolj svojega interesnega polja in tako ni vedno zgolj sama sebi namen. Kot je nekoč zapisala ameriška igralka Stella Adler, »beseda 'teater' navsezadnje izvira iz Grčije in pomeni 'kraj gledanja'. To je kraj, kjer ljudje gledajo duhovno in družbeno rentgensko sliko svojega časa. Teater je bil ustvarjen, da ljudem pove resnico o življenju in družbeni situaciji v kateri živimo.« Bodisi nam poda esenco malomeščanske morale jedrne družine v nenehnem razkroju, ki jo preigravajo v MGL-ju, ali pa aktualnejšo problematiko ustvarjalnosti v času razširitve dostopne umetne inteligence, kot smo imele priložnost videti na petkovi premieri komedije V ritmu algoritma – v Jenkovi dvorani Pionirskega teatra na Miklošičevi 28.

V dogodek nas uvede Sara Šoukal – voditeljica fiktivnega televizijskega pogovornega šova z dvema gostoma, igralcem in zanesenjakom nad umetno inteligenco Galom Oblakom ter umetno inteligenco, ki si je sama nadela ime AI. S slednjo upravljata v hazmatni obleki odeta režiser predstave Jaka Andrej Vojevec in pod tehnično podporo podpisani Jurij Podgoršek za mešalno mizo ob odru. Format igralcema omogoča izjemno sproščeno prezenco in komunikacijo z občinstvom, ki pa je ne moremo pripisati tudi umetni inteligenci, predvsem zaradi zakasnitev v pogovornem toku. Slednja je posledica prevajanja govora igralcev v besedilo, vnašanja besedila v klepetalnik, generacije odgovora in prevajanje tega besedila nazaj v govor, ki ga slišimo iz offa. Okornost, ki bi bila prav lahko izrabljena predstavi v prid – češ, ničesar se nimamo za bati, tehnologija je še čisto preveč primitivna – spodkopava zamišljeni dramaturški lok predstave. Slednji se gradi od gole radovednosti k vedno strašljivejšem dojemanju, da je za rešitev že prepozno, saj nas tehnologija že obvladuje, zaradi tehničnih težav pa izpade brezzoba.

Ampak stopimo najprej korak nazaj. Na marsikateri mejnik v razvoju strojnega učenja, pogosto napačno poimenovanega »umetna inteligenca«, smo že pozabili. Da je bila leta 2016 aktivirana robotka Sophia, se morda še spomnimo, a dogodek med ustvarjalci in umetniki ni zagnal tako velikega haloja, kot nekoliko kasnejši mejniki. Ko je Jason Allen osvojil glavno nagrado na umetniškem tekmovanju v Coloradu leta 2022 z umetnino, ki jo je generiralo spletno orodje, namenjeno grafičnemu oblikovanju, ali pa ko je istega leta premiero doživel film The Safe Zone – v celoti generiran s strani orodij za procesiranje podatkov – pa se je cona udobja – češ, saj strojno učenje bo zamenjalo nekatere poklice, ne pa umetniških – začela krhati. Leta 2023 je Ceh ameriških scenaristov zaradi generativnih modelov za procesiranje človeškega jezika začel s 148-dnevno stavko. V Sloveniji pa so profesorji že začeli prejemati prve seminarske, ki jih je napisal ChatGPT. Resničnost, kot so jo napovedovali filmi tipa Jaz, robot in Matrica, nekoč dojeti kot parabola našega sveta, so začele odzvanjati v povsem novi luči.

V uprizoritvi V ritmu algoritma voditeljica Sara Šoukal odlično zajame vzdušje, ki nas preveva: Saj je smešno, ampak … ha ha ha. Gal Oblak pa je za razliko od prizemljenosti Šoukalinega lika višje, med oblaki – oprostite besedni igri. Igra namreč igralca, ki igra napredno umetno inteligenco, ki igra igralca, ki začne dvomiti, ali je njegovo življenje res njegovo življenje ali samo njegova simulacija. V prvem delu odirata komični repartee pogovorne oddaje, nato pa začneta postavljati globoka vprašanja o svetu v času umetne inteligence, na katera nista zmožna ponuditi nobenega globljega uvida. Če si sposodimo kar šalo iz uprizoritve, lahko rečemo, da predstava je umetna, ni pa baš inteligentna.

Pretirano zanašanje na besedilo, ki ga je generiral strojni klepetalnik, s seboj namreč prinaša že vsem znane pasti: dosledno prijaznost in nevtralnost, zloščenost in popolno slovnično pravilnost, manko osebne note in izogibanje kontroverzam, kar pripelje do površinske globine oziroma globine na prvi pogled, za katero se ne skriva nobena substanca. Uprizoritev prav tako ne izrazi kritičnosti do površinske globine umetne inteligence na semantični ravni. Kot je nekoč zapisala Neja Berger, »zavajajoča poimenovanja tehnologij niso naključje, temveč diverzije, pogosto namerne«. Avtorji uprizoritve za to nimajo dovolj pozornosti, sredi predstave jih namreč neha zanimati naslovni algoritem v prid umetni inteligenci, besed »strojno učenje« pa nikoli ne slišimo.

Če se na koncu vrnemo na začetek, kjer smo dejale, da je vloga umetnosti prav preizpraševanje, je uprizoritev V ritmu algoritma po svoje več kot zgolj smotrn eksperiment. Predvsem v polju snovalnega gledališča in njemu sličnih pristopov je igranje s strojnim učenjem prikrito prisotno že nekaj časa. Marsikateri igralec vam bo povedal, da je v manku navdiha ali pa zgolj iz čiste radovednosti kakšen tekst že napisal s pomočjo klepetalnikov, kot je ChatGPT. V ritmu algoritma v tem predstavlja korak naprej, saj avtorskega sodelovanja s ChatGPT-jem ne skriva, temveč ga platformira. 

Veliko intrigantnejša od vprašanj o etiki, morali in življenju v simulaciji, ki jih predstava deklarativno odpira, so tista vprašanja, ki jih odpira mimogrede, s samimimi uprizoritvenimi postopki. V uvodnem delu pogovornega šova tako denimo slišimo intervju z umetno inteligenco, v nadaljevanju pa serijo impro prizorov, kjer umetna inteligenca najprej zgenerira vizualne kulise, zvočne ambiente in scenarije, ki so v svoji bizarnosti človeškim možganom še tako nezamisljivi. Četudi se na odru (še) ne more prikazati kot utelešen akter, in njen glas (še) nima kapacitet modulacije in interpretacije, so njene replike po simpatičnosti povsem primerljive s suhim humorjem marsikaterega stvarnega komika. Tako tudi v dinamiki z bolj animiranim Oblakom in prizemljeno Šoukal trio uspešno nasmeji občinstvo.

V kolikor ste do strojnega učenja že kritični in si želite ogledati impro s tako živimi kot umetnimi akterji ter ne boste zamerili, da režiser proti koncu ponovi isti preboj četrte scene kot v svoji prejšnji predstavi, se vsekakor pridite zaviti V ritem algoritma. Ker datum naslednje ponovitve še ni znan, pa nadaljujte v ritmu 89,3 MHz.

V prispevku je bila kot glasbena podlaga uporabljena: Menion – Stai attento ai segnali (vir: Free Music Rchive; licenca za uporabo: Creative Commons).