Dragan Živadinov je v nedeljo, po petih letih, sklenil krog uprizoritev Treh elizabetinskih tragedij hrvaškega dramatika Vladimirja Stojsavljevića, s katerimi so se stilne metamorfoze postgravitacijskega trojčka Živadinov-Zupančič-Turšič sprehodile skozi različna prizorišča slovenskih znanstveno-umetniških, kot tudi trgovsko-gospodarskih inštitucij, vključno z eno tovarno.

Spomnimo se: aprila 2008 smo si lahko na Gospodarskem razstavišču ogledali zadnji del Stojsavljevićeve trilogije Prepovedano gledališče. Temu je v jesen istega leta v Atriju ZRC SAZU sledil Prolog, pomenljivo poimenovan Ljubezen::Država::Avatar. Leta 2009 je bil v dvorani za fermentacijo Pivovarne Union uprizorjen prvi del Stojsavljevićeve trilogije Marlowe. Leta 2011 je Živadinov prvič in zadnjič režiral v SNG Drami, in sicer centralno dramo Elizabetinske trilogije ter centralno dramo svojega življenja Ljubezen in državo. To je namreč ključen tekst, zaradi katerega se je sploh bilo smiselno odpraviti na to petletno gledališko avanturo, saj gre za dramo, ki jo je Živadinov skušal uprizoriti že kot svojo diplomsko nalogo, potem pa jo je vzel za dramsko predlogo svojega 50-letnega projekta Noordung, da jo znova in znova uprizarja vsakih 10 let, vse do konca svojega življenja in napovedanega samomora v vesolju leta 2045. To soboto pa smo si lahko v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova končno ogledali tudi sklepno dejanje pričujočega cikla, Država::R.III.Epilog, ki je bila, tako kot Prolog, uprizorjena v dokaj intimnem vzdušju, za le 30 izbranih gledalcev.

Vsekakor ni nepomembno, da je tokratno dramo spisal sam Živadinov, in sicer po predlogi Treh elizabetinskih tragedij ter s pomočjo prepesnjenih citatov iz del elizabetinskega obdobja, prek avantgarde, vse do sodobnosti. In čeprav sloni na tekstu, ki je torej svojevrstna sestavljanka iz knjižnega zaklada moderne civilizacije, gre verjetno za najbolj osebno uprizoritev iz celotnega cikla, svojevrstno intimno izpoved, skozi katero uspe Živadinovu praktično spregovoriti v 'prvi' osebi, ne da bi pri tem zapadel v patetiko. Kako mu to uspe?

Bodimo pozorni na navidezne nelogičnosti oziroma na to, da krog, ki je s to sklepno predstavo sklenjen, nikakor ni pravilen. Povzemamo tisto, kar smo povedali na začetku. Čeprav ima Elizabetinska trilogija tri dele, je Živadinov v petih letih zrežiral pet predstav, pri čemer je Stojsavljevićevi trilogiji dodal svoj prolog in epilog. Pri tem je najprej uprizoril tretji del, potem prolog, na kar je sledil prvi del. Na koncu naj bi bil drugi del, saj je tako Živadinov napovedoval leta 2011 pred njegovo premiero v Drami. Vendar je temu zdaj dodan še ta več kot pomemben epilog. Če menite, da zadeva kronološko ne bi mogla biti bolj zmedena, se motite, saj je epilog v bistvu postavljen na začetek zgodbe, torej pred Elizabetinsko trilogijo, v leto 1483 in nastop vladanja Richarda III.

In ker Stojsavljevićeva trilogija obravnava razmerje med gledališčem in državo v času rojstva modernega gledališča, je sklepna Živadinovova drama postavljena v nek »mitični« čas pred njegovim rojstvom. Nahajamo se torej v ultimativni artaudovski coni: »Mi še nismo rojeni, sveta še ni,/stvari še niso ustvarjene, smisla še nismo našli.« »… ples/in potemtakem gledališče/ še ne obstajata.« In tudi čas ne obstaja, saj ne kot linearen čas, ki ga poznamo; nahajamo se v času, v katerem so vsi časi – preteklost, sedanjost in prihodnost - prisotni hkrati. »Gledališče je absolutni zdaj,« nam neumorno ponavlja Živadinov.

To pa nikakor ne pomeni, da v tem času, v katerem ni časa oziroma so vsi časi prisotni istočasno, obstaja nekakšna večnost. Ko se na odru sedanjosti skozi gledališki ritual srečata preteklost in prihodnost, to ne ustvari nikakršne večnosti. Kocke so vržene in se kotalijo: na odru se vse spreminja, vse se premika, še najmanj pa so stalni sedem igralk in en igralec ter njihove vloge. To pa spet ne pomeni, da so jih ti slabo odigrali, ampak to, da so v eni vlogi hote ali nehote morali igrati več vlog, in sicer hkrati.

»Prisluhni ali odhajaš ali prihajaš in ali si sam. Seveda nisi, sam. Oba sta tukaj. Ti in tvoja vloga. Zato se bo sploh lahko začelo,« slišimo na odru Matejo Rebolj, ki morda igra Dragana Živadinova, ki se obrača Lotosu Šparovcu, ki igra Richarda III - ki ga na odru sploh ni in za katerega še ne vemo, ali bo sploh prišel … ali je morda že bil tukaj … je morda še tukaj … je že tukaj?

Tisto, kar velja za življenje, velja tudi za resnično gledališče: ni izvornih ali poslednjih odgovorov ali rešitev, temveč zgolj vprašanja in problemi, in to zahvaljujoč maski za vsako masko in premestitvi za vsakim mestom. Tisto, kar velja za resnično gledališče, velja tudi za življenje: jaz ne obstaja, obstajajo le njegove premestitve, njegove maske. Subjekt pa ni nič drugega kot ta preostanek, presežek, je naravnost prav ta razlika med jazi, razlika med maskami. Je tisto, kar nam ostane med tisto masko, ki jo zjutraj nesemo v službo, in tisto masko, s katero se zvečer vrnemo z zabave. Nas že čaka za tistim jazom, za katerega mislimo, sami ali v družbi, da je brez kakršnekoli maske, čeprav je ravno takrat še najbolj zamaskiran.

Če pa je igralec kot subjekt le razlika med maskami, potem je njegova naloga na odru prav ta, da to razliko tudi uprizori. Uprizori pa jo lahko le z drugimi maskami, z njihovo razliko, z njihovo premestitvijo, s spremembo mesta, s spremembo glasu. In ker so vse maske fikcija, je tudi igralec fikcija. Ker pa je igralec fikcija, tudi gledalci postanemo fiktivni gledalci. Ko pa vse postane fikcija, potem le-ta postane resnična. Tako gledališki stroj proizvaja svojo realnost, tako proizvaja svoj subjekt: »Seveda nisi sam. Oba sta tukaj. Ti in tvoja vloga. Zato se bo sploh lahko začelo …«

In kaj nas je potem trideset fiktivnih gledalcev dobro uro in pol gledalo na improviziranem fiktivnem odru ne prav velike predavalnice fiktivnega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova? Kaj lahko s sigurnostjo trdimo, da smo videli? Smo tam videli sedem igralk in enega igralca, ki so v standardnih postgravitacijskih uniformah igrali šest žensk in dva moška? Morda. Čeprav inicialke D.Ž. očitno napotujejo na Dragana Živadinova osebno, v bistvu ne moremo trditi, da je Mateja Rebolj igrala Dragana Živadinova, tako kot ne moremo s sigurnostjo trditi, da se inicialke iz naslova predstave Država::R.III. nujno nanašajo na Richarda III, sicer pa bi se predstava tako tudi imenovala.

Glede na tematiko predstave in slovenski družbenopolitični kontekst bi morda lahko bil R. III. označevalec za nekakšno tretjo republiko, na kar so nam namigovali nekateri ustvarjalci predstave? Morda. Čeprav se predstava dogaja v preteklosti, bi to potem morala biti nekakšna virtualna država prihodnosti, v kateri ne bodo moški tisti, ki bi imeli glavno besedo, ampak ženske. Je potem ta predstava ultimativna Živadinovova feministična gesta? Je Mateja Rebolj potem Dragan Živadinov, ki postaja ženska, ki postaja Mateja Rebolj, ki postaja Dragan Živadinov, ki postaja Jožica Avbelj, Gorka Berden, Barbara Cerar, Arna Hadžijević, Maruša Majer, ki vsi skupaj postajajo tekst Vladimirja Stojsavljevića? Ali Živadinov postaja noseča Tjaša Železnik, ki bo rodila Lotosa Vincenca Šparovca, ki bo moral postati žival, da bi lahko rodil Richarda III., ki bo postal država, ki postaja gledališče, ki je Živadinov?

Morda je tudi to možno, v primeru, da nekoga rimska številka tri iz naslova spomni na cirilično Ž, ki je že »standardni« Živadinovov označevalec, s katerim se tudi podpisuje, verjetno v čast in slavo ruske avantgarde. Morda. Morda se potem za označevalcem R.III. skriva sam Živadinov, ki se je po štirih letih pisanja s pričujočim tekstom poistovetil do te mere, da se je ta iz Richarda III. prelevil v Richarda-Živadinova? So potem telesa na odru tam, da bi uprizorila neko drugo in drugačno telo, morda tisto Artaudovo telo brez organov, telo mojstra ceremonije, skozi katerega grejo vsa druga telesa? Se je potem gorje izgovorjenih upesnjenih besed na gledalce zrušilo zato, da bi nam pokazalo, da obstaja enakost med besedami in svetom, med tekstom in kontekstom, notranjostjo in zunanjostjo, in da je potovanje v vesolje v bistvu potovanje skozi lastne možgane?

Kaj pa če niti ena izmed številnih možnih interpretacij ni pravilna? Oziroma če vse te in druge interpretacije veljajo le v primeru, da veljajo hkrati. Tako kot si pet predstav Živadinovovih Treh elizabetinskih tragedij ne sledi kronološko, ampak se v določenem smislu dogaja istočasno. Saj pričujočega sklepnega dejanja sploh ne moremo obravnavati samostojno, ker se to retroaktivno vpisuje v vse prejšnje predstave, in sicer tako, da se s pomočjo njih, ki medsebojno zrcalijo druga drugo, samo izpisuje, skozi njihovo ponavljanje. Skozi ponavljanje, ki edino lahko naredi razliko in prinese nekaj novega. Tako kot proti koncu predstave Arna Hadžijević ali Lady H. (kdo bi vedel, kdo tukaj govori) skozi fragmente govora drugih vlog preleti in na nek način ponovi vse vloge in celoten Epilog, istočasno ponavljajoč in spreminjajoč vse vloge in predstave Živadinovovih Treh elizabetinskih tragedij.

Kateri Živadinov? Katera Predstava? Kaj smo videli v slovenskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova? Ničesar nismo videli. Ničesar ni bilo videti. Živadinov je svoje lastno gledališče. Tukaj ni nič za videti. Možgani so vesolje. Gledališče je država. Država spregovori skozi usta Richarda III. Richard III. pofuka Kraljico Elizabeth. Kraljica Elizabeth rodi Malevičev črni kvadrat. Vse to v slovenskem Muzeju sodobne umetnosti, fiktivno poimenovanem Muzej sodobne umetnosti Metelkova, čeprav se ta nahaja na Maistrovi ulici. Piše se leto 1913. Gledamo predstavo Zmaga nad soncem. Piše se leto 1483. Piše se leto 1983. Gledamo nikoli uprizorjeno Živadinovovo diplomsko predstavo Ljubezen in država. Vzamem nekaj knjig, med njimi tudi slovenski prevod Fernanda Pessoe, in jih pospravim v kožno torbo. Moje ime je Miklavž Komelj. Knjiga se imenuje Psihotipija. Na kožni torbi je videti napis »Star city 1998«. Moje ime je Antonin Arto. Piše se leto 2013. Gledate predstavo Država::R.III.Epilog. Moje ime je Dragan Živadinov.

»Morda pa je za vse kriva dramaturginja Mojca Kumerdej,« je v odpovedi za konec zapisal Bojan Anđelković.