Kdo se boji svetega moža

Kdo se boji svetega moža

Recenzija dogodka
29. 12. 2017 - 13.00

Mesec hajpa se je skoraj zaključil in pričakali smo težkodočakljiv Star Wars, božič, 6. december in s tem dve tretjini svetih mož. Razen če dodamo k temu še tega Svetega moža iz Drame, ki pa ima z ostalimi dolgobradci skupno le to, da je fikcija. In zato lahko obstaja le na odru ali pa ga, bolje rečeno, tudi tam ni. 

V Drami je bila 2. decembra krstno uprizorjena igra Sveti mož, starega znanca slovenskega gledališča Mileta Koruna, ki navkljub njegovim častitljivim skoraj 90. letom, tokrat poskuša zajeti dinamiko aktualne kapitalistične buržuazije. Režiser Matjaž Župančič si je za ta tako nonšalatno ter prevzetniško imenovani postmeščanski igrokaz izbral smer tipične meščanske drame. Predstava pa mu zaradi takšenga fokusa in prisotnosti tudi drugih podžanrov zdrsne med režijskimi odločitvami. 

Žanrsko bi predstavo lahko uvrstili med meščansko dramo, zaprto med zatohle družinske stene grebatorske družine Aškerc. V glavni vlogi Erike Aškerc rojene Kopitar, podjetnice, mame, izvora zgodbice o svetem možu se znajde prvakinja Drame Silva Čušin. V trenutku šibkosti si Erika namreč izmisli svetega moža, bosonogega popotnika in razsvetljenca, ki naj bi obiskal njeno hišo. Laž, če še tako nenamerna, pa ima dolge noge, še predvsem v malomeščanskem, opravljivskem mestecu, ki se nahaja zunaj zidov hiše Aškerc.

Ikeinemu kiču moderne buržuazije v scenografiji Janje Korun in stereotipiziranih karakterjev - od revolucionarno zaslepljene prve razvajene hčere do brezglavo zapravljive druge, butastih policajev in vsiljivih novinarjev - se nasproti postavlja prav Silva Čušin in njen stvaritev Erike. Ženski ponos in trdnost postavlja v samo srčiko predstave, hkrati pa ne izpade možača ali povzpetniška. Silva liku doda tako brezbrižnost kot tudi trdnost. Njena Erika je samostojna, ne zanika svoje laži, je niti ne želi napihniti in želi drugim še vcepiti tistih nekaj kančkov zdrave pameti, s katerim se tak družbeni razred ne ponaša več. 

Pretanjena odrska prezenca Silve Čušin pa na žalost ne more zasenčiti klišejev, ki jih predstava štanca ene na druge. Sveti mož je le inicirajoča oseba za vse sledeče peripetije, ki se dogodijo znotraj družine Aškerc in njihovega družinskega kroga. Motivacija vseh pa visi na nitki. Pretirana karakterizacija in stereotipizacija izbrskata iz nas le kratke prhe in hahljajoče posmehe. Smešna je absurdnost, kakor so nam smešne Trumpove banalizacije. Absurden je fanatizem svetega moža, kakor je absurden fanatizem v terorističnih vrstah. Predstava ne doseže distance, s katero bi lahko dosegla komentar moderne družbe, ne glede na zaprašenost ustvarjalčevih mnenj o njej. Navržemo naj samo podatek, da so priimki likov v predstavi izposojeni iz slovenske zgodovine. Med njimi najdemo služabnico Prešeren, Govekarja, Pohlina, Aškerčeve, nikjer pa ni recimo najti Cerarja, Bavčarja, Peršaka …

Predstava tako ostaja zaprta znotraj sten. Dobesedno. Čeprav jih nekoliko tudi dobesedno povzdignjejo, da pokukamo, kaj se skriva onkraj, vendar okraj ne najdemo niti svetega moža, niti druge interpretacije za tovrstni scenografski poseg. Edini moment zunanjega svata poleg fanatično zblojenih vaščanov so slikar, novinar in agenta Interpol. Oziroma slovenska butec in butec v igri Gregorja Bakovića in Jurija Zrneca.

V celotni predstavi ni zaznati finese, ki bi z močnejšo redukcijo določenih elementov ali pa potenciranjem celotnega napihovanja prerasla zbrkljano meščansko dramo. Edina konsistenca sta zastarelost takoimenovanega modernega meščanskega salona in godojevska odsotnost svetega moža.

 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.